Foto: CanvaTisočkrat zapisan in izrečen stavek bom povedala še enkrat. Maj je mesec ljubezni. Nič novega, a vsaka ljubezenska zgodba je sveža in nova in polna upanja in vere v prihodnost.
Pred časom sem prebrala lepo zgodbo neznanega avtorja. Babica je vnukinji pripovedovala o tem, kako jo je dedek zaprosil. Imel je samo en bonbon in uporabil ga je za snubitev. Pokleknil je pred njo in rekel: »Zdaj nimam ničesar, razen tega bonbona, ampak če želiš – lahko vse zgradiva skupaj.«
Babica – dekle je bonbon odvila, ga razdelila na pol in skupaj sta ga pojedla. To je bil simbolni trenutek, od katerega sta si začela vse deliti. Sanje, načrte, delo in sadove dela. Padala sta, vstajala, verjela, se odpovedovala in počasi gradila. Preživela sta mnoge težke trenutke, a vedno sta vedela, da se trudita drug za drugega in za njuno dvojino. In bila sta blagoslovljena.
Vnukinja je oporekala: »Ja, lepo, ampak to so bili čisto drugačni časi, babica.«
Babica pa je odgovorila: »Čas ne spremeni načina, kako ljubiš. Spreminja se to, da manjka lepih zgledov, ki bi jim mladi želeli slediti! Zdaj se ljudje bojijo vsega. Ne poročijo se, ker se bojijo, da ne bodo zmogli ničesar zgraditi. Takoj ko se sprejo, odidejo. Vedno znova mislijo, da bodo našli kaj boljšega in iščejo neko novo popolnost. Kot da obstaja! Manjka jim občutek za resničnost, da je veselje predvsem v majhnih stvareh. Pripravljajo velike predstave, da se pokažejo pred ljudmi, kupujejo prstane za tisoče evrov, pretiravajo s fotografijami, posnetki in zapravijo bogastvo za rože. Pomembno je, da ima poroka luksuzno limuzino in ognjemet, priljubljen band in najdražjo obleko. Pri tem pa v strahu ali bo dovolj financ zamudijo najdragocenejše trenutke.«
Denar, ki ga ni, postane bariera do Ljubezni
Kolikokrat sem slišala stavek, da se bi dva mlada že zdavnaj poročila, ko bi le imela denar za ohcet, »kot se zagre«. In se sprašujem, kje smo zavozili? Kot da je življenje Hallmarkov film, kjer imajo vsi vsega dovolj in preveč. In kjer ena sama prepreka, en sam zaplet parček prekali, da sta potem, ko ga premagata, srečna za vse svoje dni.
Da se tudi drugače
Ko opazujem poroke prijateljev svojih otrok, sem nadvse vesela, ko se tu in tam pojavi poroka, kjer se poročna maša sicer obhaja nadvse globoko in slovesno, s sodelovanjem zaročencev in njunih prijateljev ter sorodnikov, po maši pa sledi preprost, a radosten piknik na domačem travniku. Take poroke nagovarjajo in za obljubo pred Bogom in ljudmi navdušujejo tudi tiste, ki nimajo na zalogi nekaj tisoč evrov. Ko pride odnos do neke točke, sta naslednja možna samo dva koraka – poroka ali razhod. Eni zadeve rešijo tudi s fiktivno poroko oziroma z življenjem »na koruzi«. Pa gre premnogo krat le za zasilno razrešitev stanja, za poraz obljube, darovanja in poklek pred mamonom poželenja, nečimrnosti in napuha.
Te dni večkrat molim za ljubeče, da bi se znali potopiti v bistvo, v Ljubezen, tudi če nimajo denarja za brezhibno ohcet z vsemi pritiklinami. Maj je pravi čas za to.
Veliko bolj kot sama zabava po poroki je pomembna sama poroka in priprava na zakon. Če razmišljata o poroki, povabljena na našo e-pripravo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Andrej Perko in ddr. Verena Perko: “Še enkrat bi izbrala istega moža”
Meta in Rudi Tavčar: “Za otroka je najbolj travmatično, če doživlja, da se starša sovražita”
Matjaž in Simona Kosi: “Redko se najdeta dva, ki si želita pet otrok”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Se povsem strinjam z zapisanim in če smem še malo razširiti; pri številnih praznovanjih je prišlo do hudega materialnega pretiravanja, ne le pri porokah. Sploh ne vem, kdaj smo prišli do te točke. Danes je vsaka okrogla obletnica (40-ke, 50-ke…) taka kot je bila pred 20 leti ohcet. Najame se gostilna/catering, band v živo (halo), ki ponavadi igra komade, ki jih sploh ne poslušamo, animacijski program,ognjemet, …vse se planira že leto naprej, ker se gre v take detajle in stroške, po možnosti se še kredit vzame. Jaz ne razumem, kaj se zgodi z ljudmi, za tisti poseben dan se preobrazijo v čisto druge osebe, ki nimajo nič z življenjem, ki ga sicer živijo,a to jih res osreči, da se obnašajo kot neke holivudske dive en dan, potem pa spet normalno v službo, v pajkice, kavbojke…meni je to čisto mimo. Sama bi si finančno zaenkrat še lahko privoščila, a mene to res ne veseli oz. bi me celo precej nerviralo in stresiralo. Niti ne želim biti v središču pozornosti, ne želim, da me ljudje častijo in se ukvarjajo le z mano, ,…ker to pač nisem jaz. Sem pa zato, da pokažem neko hvaležnost za doživeto, ker ni samoumevno niti, da smo živi, kaj šele kaj drugega, a to skozi neko lepo praznovanje v nekih mejah, ki so skladne z mojim siceršnjim življenjskim slogom. Je pa težko, zaradi pritiskov drugih in te lahko res odnese. Sploh ne upam povedati, da nimam še nič zrihtano za svojo okroglo čez en mesec.
Ljudje so se poročali v mnogo težjih časih. Danes se zelo malo parov poroči, ne zaradi denarja, pač pa iz strahu, da se jima ne bo izšlo in da jima ne bo uspelo. Tako kot se danes ljudje ločujejo, se še ni dogajalo. In to tako tisti, ki živijo na koruzi, kot tudi tisti, ki so poročeni civilno in cerkveno. Nihče nima garancije, da mu bo uspelo.
Drugače pa – lahko se poročiš tudi bolj skromno. Ni potrebno, da na ohcet povabiš 100 ljudi, dovolj je, če so prisotni poleg mladoporočencev še starši, bratje in sestre z družinami, priče. In seveda stari starši, če so še živi. Svatje se dobijo ob določeni uri pred matičnim uradom ali cerkvijo in po poroki gredo na večerjo v gostilno. Cenovno ugodni so kmečki turizmi, kjer dobiš zelo dobro hrano.
Vse ostalo je nepotreben pomp (npr. kolona – porton) kot se reče na Krasu oz. Primorski.
Glede rojstnodnevnih zabav ob okroglih obletnicah pa se popolnoma strinjam z Mici.