Že zdavnaj bi se poročila, ko bi le imela denar za ohcet

Foto: Canva

Tisočkrat zapisan in izrečen stavek bom povedala še enkrat. Maj je mesec ljubezni. Nič novega, a vsaka ljubezenska zgodba je sveža in nova in polna upanja in vere v prihodnost.

Pred časom sem prebrala lepo zgodbo neznanega avtorja. Babica je vnukinji pripovedovala o tem, kako jo je dedek zaprosil. Imel je samo en bonbon in uporabil ga je za snubitev. Pokleknil je pred njo in rekel: »Zdaj nimam ničesar, razen tega bonbona, ampak če želiš – lahko vse zgradiva skupaj.«

Babica – dekle je bonbon odvila, ga razdelila na pol in skupaj sta ga pojedla. To je bil simbolni trenutek, od katerega sta si začela vse deliti. Sanje, načrte, delo in sadove dela. Padala sta, vstajala, verjela, se odpovedovala in počasi gradila. Preživela sta mnoge težke trenutke, a vedno sta vedela, da se trudita drug za drugega in za njuno dvojino. In bila sta blagoslovljena.

Vnukinja je oporekala: »Ja, lepo, ampak to so bili čisto drugačni časi, babica.«

Babica pa je odgovorila: »Čas ne spremeni načina, kako ljubiš. Spreminja se to, da manjka lepih zgledov, ki bi jim mladi želeli slediti! Zdaj se ljudje bojijo vsega. Ne poročijo se, ker se bojijo, da ne bodo zmogli ničesar zgraditi. Takoj ko se sprejo, odidejo. Vedno znova mislijo, da bodo našli kaj boljšega in iščejo neko novo popolnost. Kot da obstaja! Manjka jim občutek za resničnost, da je veselje predvsem v majhnih stvareh. Pripravljajo velike predstave, da se pokažejo pred ljudmi, kupujejo prstane za tisoče evrov, pretiravajo s fotografijami, posnetki in zapravijo bogastvo za rože. Pomembno je, da ima poroka luksuzno limuzino in ognjemet, priljubljen band in najdražjo obleko. Pri tem pa v strahu ali bo dovolj financ zamudijo najdragocenejše trenutke.«

Denar, ki ga ni, postane bariera do Ljubezni

Kolikokrat sem slišala stavek, da se bi dva mlada že zdavnaj poročila, ko bi le imela denar za ohcet, »kot se zagre«. In se sprašujem, kje smo zavozili? Kot da je življenje Hallmarkov film, kjer imajo vsi vsega dovolj in preveč. In kjer ena sama prepreka, en sam zaplet parček prekali, da sta potem, ko ga premagata, srečna za vse svoje dni.

Da se tudi drugače

Ko opazujem poroke prijateljev svojih otrok, sem nadvse vesela, ko se tu in tam pojavi poroka, kjer se poročna maša sicer obhaja nadvse globoko in slovesno, s sodelovanjem zaročencev in njunih prijateljev ter sorodnikov, po maši pa sledi preprost, a radosten piknik na domačem travniku. Take poroke nagovarjajo in za obljubo pred Bogom in ljudmi navdušujejo tudi tiste, ki nimajo na zalogi nekaj tisoč evrov. Ko pride odnos do neke točke, sta naslednja možna samo dva koraka – poroka ali razhod. Eni zadeve rešijo tudi s fiktivno poroko oziroma z življenjem »na koruzi«. Pa gre premnogo krat le za zasilno razrešitev stanja, za poraz obljube, darovanja in poklek pred mamonom poželenja, nečimrnosti in napuha.

Te dni večkrat molim za ljubeče, da bi se znali potopiti v bistvo, v Ljubezen, tudi če nimajo denarja za brezhibno ohcet z vsemi pritiklinami. Maj je pravi čas za to.