Naučimo se izdelati piščalko

Foto: osebni arhiv

Čas je pravi. Pomlad v polnem zamahu kaže svojo moč in zdaj, pa vse do začetka poletja, je v vejicah dovolj soka, da si lahko izdelate piščalko. Točno tako, kakršne so si izdelovali nekoč pastirji na paši.

Za izdelavo potrebujemo vejo, ki je lahko leskova, kostanjeva, javorjeva, jesenova ali vrbova. Poleg tega pa potrebujemo še oster nož. (Upam, da ne boste potrebovali tudi obližev😊) Ko izbirate vejo, poiščite tako, kjer vejice in popki iz nje ne poganjajo pregosto. Tam, na 6 – 8 cm bo ravno prav. Veja je lahko tanjša ali nekoliko debelejša (za prst). Tanjša je lažja za obdelavo, je pa bolj krhka in se hitreje zlomi.

Vejo na eni strani z nožem ali s trsnimi škarjami naravnost odrežemo tik za poganjkom, da imamo čim več veje gladke, potem pa pod kotom 30⁰ odrežemo ustnik (dolžina ustnika naj bo okoli 1,5 cm). Ustnik nič ne prida k zvoku, pač pa zaradi njega vse skupaj izgleda bolj podobno piščalki. Piščalko zdaj obrnemo tako, da je ustnik obrnjen navzdol, na zgornji strani pa zarežemo luknjico, skozi katero bo med piskanjem uhajal zrak. Ta luknjica naj bo še nekoliko višje (2-3 mm) od spodnjega roba ustnika. Luknjico zarežemo tako, da najprej zarežemo navpično v les, potem pa še pod kotom 45⁰ iz nasprotne strani kot je ustnik. Tako izrežemo nekakšen klin. Luknjica ne sme biti prevelika, ker sicer piščalka ne bo piskala. 3-4 mm v širino bo ravno prav.

Potem še nekaj centimetrov nižje zarežemo okoli in okoli veje. Pazimo, da prerežemo lubje in da se rez na koncu stika. Potem nož previdno primemo za rezilo in z ročajem začnemo tolči po delu, med ustnikom in krožno zarezo. Tolči moramo po vsej dolžini in okrog in okrog ter ravno prav močno. Ne preveč, da ne poškodujemo lubja.

V tej fazi bi moralo lubje z rahlim potegom ali vrtljajem odstopiti in zdrseti po vejic navzdol. »Cevčico« previdno odstranimo. Zdaj palčko obrnemo tako, da gleda navzgor drobna zareza, ki smo jo naredili, odrezani del ustnika pa je obrnjen navzdol. Z nožem odrežemo tanek kos lesa med zarezo in konico ustnika. Vedno režemo stran od sebe! Ko bomo spet nataknili lubje, bomo tako med skorjo in lesom imeli luknjico skozi katero bo lahko potoval zrak.

Potem na olupljeni vejici še poglobimo zarezo na ustniku in pričnemo rezati iz nasprotne strani do zareze. Reze delamo počasi in previdno, tanjše plasti, ne vsega naenkrat! Luknjica, ki gre proti vrhu ustnika mora biti plitvejša od dela, ki ga režemo. Bolj ko je ta del globok, nižji zvok bo imela dokončana piščal.

Skoraj smo že gotovi. Natančno še nataknemo lubje in piščal skrajšamo na želeno dolžino (vsekakor pa ne smemo odrezati v območju, ki smo ga prej poglobili). Lepo izgleda tudi s kakšnim še zelenim listom.

Nazadnje samo še preizkusimo ali piščal deluje. Morda bo treba malo prilagajati kot, pod katerim pihnemo, da se bo oglasila. Če vam ne bo uspelo že v prvo, piščalke ne popravljajte, ampak začnite znova. Vejica pa mora biti vedno sveža, ker če se začne sušiti, bo preveč krhka, trda za rezanje in tudi lubja ne boste mogli več odstraniti. Veliko veselja!