Dojenje: štejeta vsaka posamezna mamica in dojenček

Vir: Envato.com

Vsako drugo leto se sredi pomladi evropske svetovalke za dojenje iz organizacije LLLI zberejo na simpoziju o vodenju in upravljanju (EMS), ki ga organizira ga evropska mreža področnih združenj. Namenjen je svetovalkam, ki poleg osnovnih zadolžitev opravljajo ali želijo opravljati še dodatne zadolžitve znotraj področne zveze ali v mednarodnem merilu. Vse delo pri LLLI je prostovoljno. EMS je za svetovalke najpomembnejši evropski dogodek te vrste in odlična priložnost, da se srečajo, si izmenjavajo izkušnje in se učijo ena od druge. Simpozij večinoma ne obravnava vprašanj starševstva in dojenje, ampak se osredotoča na vodstvene in administrativne veščine znotraj LLL. Takšna srečanja udeležencem omogočajo izmenjavo znanja in izkušenj s svetovalkami od drugod, pridobivanje širšega pogleda na LLL kot mednarodno organizacijo ter medsebojno podporo in motiviranje.

Letos se nas je simpozija udeležilo 93 udeleženk iz 28 držav. Evropejkam so se pridružile  tudi gostje iz Japonske, Kanade, ZDA, Bolivije, Peruja, Kolumbije, Libanona, Egipta in Mehike.

Zelo globoko verjamem v to, da je dojenje posebna vez med mamico in dojenčkom, ki ima učinek ne le na njiju, ampak na celotno družbo.

Dovolj suhoparne statistike. Zame je bil to moj četrti EMS, sem bila pa letos prvič edina udeleženka iz Slovenije. EMS je zdaj že kar »aboniran« v velikem frankfurtskem hostlu na obrežju reke Maine, kjer je na razpolago vse. Preprosta prenočišča, hrana in konferenčne dvorane. Tudi letos sem se udeležbe na EMS zelo veselila, nazadnje pa mi je nekoliko ponagajalo zdravje in sem vse skupaj že odpisala. Pa sem se kak teden po koncu prijav vseeno dovolj dobro počutila in vprašala, če je še kak prostor zame. In so ga našli. Z malo sreče se je dobro izteklo tudi z nakupom letalske karte in celo s stavko Lufthanse. To, da slučajno kupiš karto za edini let, ki v dnevu deluje, pač težko imenuješ drugače kot sreča.

Zakaj rada grem na EMS?

Letos so me najbolj nagovorile teme o umetni inteligenci in njeni (ne)uporabnosti pri svetovanju o dojenju.

Vzrokov je več. Zelo globoko verjamem v to, da je dojenje posebna vez med mamico in dojenčkom, ki ima učinek ne le na njiju, ampak na celotno družbo. Verjamem, da se je za to vez vredno potruditi in vem, da to niti slučajno ni vedno lahko. Že zdavnaj sem se odločila, da bo moto mojega delovanja izključno – »vsaka posamezna mamica in dojenček štejeta«. (Do sedaj, v mojih 26 letih dela,  se jih je nabralo že okoli 3500.) Moja izkušnja prvega dojenja je bila travmatična, zato sem želela in še vedno želim s svojim delovanjem lepšati in lajšati dojiljske zgodbe drugim mamam. Do vseh mam je zaradi najrazličnejših vzrokov težko priti. Rada bi dosegla tudi mame, ki niso še nikoli slišale za nas, pa tiste, ki jih je sram poklicati in tudi one, ki jih je strah, da bodo med klicem jokale. Kako pristopiti do tistih, ki se nerade pogovarjajo in mnogih, ki sploh še ne vedo, zakaj bi se na tem področju bilo vredno truditi… Na EMS vedno znova dobim ideje in zagon zakaj in kako. Poleg tega je Slovenija majhna. V tem trenutku smo komaj tri aktivne LLL svetovalke in včasih nam resnično za kratko vsem trem naenkrat zmanjka časa, energije in motivacije. Ko opazujemo delovanje velikih LLL nacij, kot so recimo Irska, Nizozemska, Italija, Nemčija ali Grčija, kjer je nekaj deset ali celo več kot 100 svetovalk, se nam, slovenskim svetovalkam, kar »sline cedijo« po skupnosti, razporeditvi časa in nalog. Na EMS redno poglobim občutek pripadnosti, ki jo je doma nekoliko težje začutiti.

Najprej te pozdravijo obrazi …

Ko opazujemo delovanje velikih LLL nacij, kot so recimo Irska, Nizozemska, Italija, Nemčija ali Grčija, kjer je nekaj deset ali celo več kot 100 svetovalk, se nam, slovenskim svetovalkam, kar »sline cedijo« po skupnosti, razporeditvi časa in nalog.

Zdaj po vseh letih je med njimi že nekaj prijateljskih, vedno pa tudi kup novih obrazov. Z znanimi se objameš, z novimi izmenjaš osnovne informacije – kdo si in od kod prihajaš. Če sem se prva leta še nekoliko lovila z angleščino in se sekirala, ker sem s slovnico grešila, zdaj vem, da je glavni vir dobre komunikacije pravzaprav dobronamernost. Če ne najdeš izraza, ga pač pokažeš, opišeš ali na hitro pokukaš v prevajalnik. In predvsem vedno veš, da je na drugi strani nekdo, ki se trudi razumeti te in ki ga resnično zanimaš. Z mnogimi svetovalkami delimo podobne vrednote, z nekaterimi pa imaš pač malo manj skupnega, kar pa je pri taki množici sicer čisto običajno. V zadnjih letih se lobiji (vemo kateri) zelo trudijo iz dojiljske zgodbe izbrisati spol in očeta. In to niti slučajno ni vsem všeč. S takimi se zelo hitro instinktivno ujameš, razumeš in zagotovo deliš še marsikatero drugo mnenje, ki ni vezano na dojenje. In ni nas malo, ki nas moti, da mavrica agresivno prodira v vse pore.

Delavnice in predavanja

V zadnjih letih se lobiji (vemo kateri) zelo trudijo iz dojiljske zgodbe izbrisati spol in očeta.

EMS se prične v četrtek zvečer in se konča z nedeljskim kosilom. Če je četrtkov večer še bolj posvečen prihodom zamudnic in spoznavanju, pa se v petek, soboto in nedeljo zvrsti okoli dvajset delavnic in predavanj. Žal se nekatere teme pokrivajo in čisto vsega se ne da obiskati. Zagotovo pa so vse zadeve sodobne in uporabne. Nekakšna rdeča nit letos je bila vključevanje (kultur, drugačnosti, tehnologij). Letos so me najbolj nagovorile teme o umetni inteligenci in njeni (ne)uporabnosti pri svetovanju o dojenju in tema o nevrodiverziteti pri mamicah in pri svetovalkah. Sploh o zadnji obljubim, da napišem še kaj.

Večeri

Petkov večer je namenjen predstavitvi držav, LLL skupin in malo tudi prodaji promocijskega in uporabnega materiala in gastronomskih posebnosti posamezne države. Skratka veliko zabavnega druženja. Sobotni večer je večer narodov, družabnih plesov in iger, pesmi, filmskih podvigov in literarnega ustvarjanja udeleženk. Smeh in solze, objemi in klepet, delitev zgodb …

Pod črto

Res imam rada zgodnja pomladanska jutra ob Maini, ko je vse še čisto, sveže, dokaj mirno in se okoli sprehajajo le račje družinice in posamezni tekači pričenjajo svoj dan. Všeč mi je malo miru in tišine, ko sem lahko sama s svojimi mislimi. Rada imam tudi veličastno gotsko katedralo svetega Bartolomeja v bližini. A zelo rada imam tudi pogovore, delitev življenjskih izkušenj in vedno rada povem, da je glavni podpornik mojega LLL delovanja moj prvi in edini mož, s katerim sem že desetletja srečno poročena in je oče vseh mojih otrok. To danes res ni več samoumevno.

Za konec pa bi navrgla še eno opažanje. Če smo še pred epidemijo imele poleg konferenčnih sob najeto tudi igralnico za majhne otroke, to letos ni bilo potrebno. Prisotna sta bila komaj dva dojenčka. Mavrica, menjavanje partnerjev, zahodni razvajeni svet v katerem otrok ni več vrednota, kažejo svoje zobe tudi med svetovalkami. Od katerih pa so mnoge močno zaposlene v begunskih centrih.