Foto: AIOsamosvojitev otroka je proces, ki se dogaja dolga leta. Najprej dete zmore pokonci držati glavico, kasneje sam nesti v usta kakšen košček hrane, pa sam sedeti in hoditi, sam izbirati, sam poskrbeti, sam razumeti, se sam učiti, sam čustvovati, se sam odločati in medtem že dolgo ni več dete … In ko se enkrat mladenka ali mladenič počuti dovolj močan in sposoben, naredi nov korak v smeri »stran od staršev«. Naredi rez in neko obdobje se nepreklicno konča. Trenutek, ki je hkrati boleč in osrečujoč. Trenutek, ki se ga vsi vpleteni obenem bojimo in s ponosom veselimo.
Odhod, ki pomeni rast
Otrok zaživi proč od doma, sam si služi denar, si sam pere in nakupuje hrano, se sam odloča, kje in s kom bo preživljal čas in komu bo daroval energijo, sam določa komu bo odprl svoja vrata in kdaj skoznje ne bo spustil nikogar. Morda želi občasno še tu in tam kak objem ali nasvet. Kako se opere trdovraten madež, kje je najbolje menjati zimske gume, kako se odločiti, ko kupuješ pralni stroj in kakšen je že tisti recept za jagodno pecivo … Pa kakšno zaupno vprašanje – mami, kako si vedela, da je ati tisti pravi, ali kako si se ti v službi potegoval za višjo plačo in boljše pogoje … Večina ostalega pa počasi postaja staršem nepoznano. In prav je tako.
Starši vemo, toliko se še spomnimo, koliko negotovosti se skriva v sreči nad samostojnim odločanjem in tem, da nikomur (no, vsaj staršem ne) ni več treba polagati računov. Čeprav nam je včasih hudo za časi, ki so minili, za otroštvom, ki ga ne bo več, pa vemo, da je napočil čas. Otroka smo spravili do stanja, ko se je na svojih napakah zmožen učiti, ko je zmožen ljubiti in poskrbeti zase in počasi še za koga. Izpolnili smo svoje poslanstvo. Vrsta gre dalje. Krog se spet zavrti, kot se je vrtel že mnogo generacij.
Ko odraste domovina
In potem se nekega dne osamosvoji domovina. Malo narodov na svetu je, ki so v sodobnih časih doživeli, da je njihova dežela dorasla, dozorela, da je želela in bila zmožna sama poskrbeti zase, biti enaka med enakimi, da je bila sposobna enakovredno odločati, govoriti svoj jezik, ljubiti in moliti po svoje. Morala je biti zmožna ločiti se od prejšnje navezave, v katere zavetju je živela. Eno za drugo je morala posekati vezi, ki so jo vezale, morala je kdaj zaloputniti vrata in zavpiti kot razburjen najstnik. Morala je iti skozi solze in obup in nepopisno srečo.
Naša domovina je hkrati naš otrok in naša mati. Bodimo ponosni na vsak njen dosežek in blagi s sodbami.
Zrelost potrebuje čas
Čeprav je mehanizem podoben, kot pri osamosvajanju otroka, pa je veliko bolj kompleksen, počasen in boleč. Kajti, če odrasli in čustveno zreli starši, svoje otroke spodbujamo k samostojnosti, v primeru države to ni tako. Nova država vedno odnese s seboj tudi del ozemlja in del ljudi. Oče in mama si želita, kar se da pomagati otroku, ki se osamosvaja, pa v primeru države pa to nikakor ni tako. Zdi se, kot da bi mlado državo mnogi zanalašč spotikali in ji želeli neuspeha. Matična država do nje tudi ni prav nič materinska. Občutek je, da jih veliko ne verjame v novo državo. Ob vsakem njenem spodrsljaju ali nespretnem ravnanju upajo, da ne bo sposobna spet vstati in poskusiti ponovno, drugače. V resnici pa gre samo za normalen proces učenja na lastnih napakah, ki jih vsaka demokracija potrebuje, da dozori.
Mi še vedno živimo v mladi državi. Nekoč sem brala, da so potrebne vsaj tri generacije, da država dozori. Naša domovina še vedno dela začetniške napake, karkoli novega se ji zgodi, jo spet in spet zamaje.
In zato, kot smo nežni in razumevajoči do naših mladih, bodimo nežni in razumevajoči tudi z našo domovino. Ne nehajmo verjeti vanjo, čeprav pogosto še izbira napačne odločitve na razpotjih, čeprav je tu in tam nespretna in dela nespametne napake. Naša domovina je hkrati naš otrok in naša mati. Bodimo ponosni na vsak njen dosežek in blagi s sodbami. Praznujmo z njo in trdno delajmo zanjo. In predvsem, nikoli ne prenehajmo moliti zanjo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Miha Rutar: “To, da otrok odide v svet, je za starša največja zmaga!”
Dr. Andrej Perko: Zrel človek se vedno vpraša, kaj bo v odnos prinesel, in ne, kaj bo dobil
Dr. Christian Gostečnik: Prvih 1000 dni – obdobje, ki zaznamuje vse naše življenje
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Šokiran sem nad člankom: del v zvezi z otroki je dober, drugi del pa žal kup nacionalističnih in politeističnih – ja, malikovalskih – neumnosti v zvezi z državo/”domovino”. Za nas kristjane, bolje katoličane, je edini pravi oče Bog, edina prava mama pa Marija, naša družina, torej naši bratje in sestre, pa naša Cerkev (h kateri so sicer vabljeni vsi ljudje). Slovencev z zares katoliškega vidika sploh ni. Kar zaman iščite pojasnilo pojma “narod” v Katekizmu KC! Obstaja le en narod, Božje ljudstvo. Narodi ne morejo graditi ene družine! Narod (nacija) je ateističen idelološki koncept iz 18./19. stoletja, ki temelji na heretični protestantski osnovi (protestant Trubar je brate in sestre zamenjal z “lubi Slovenci”). Današnji pomen besede “narod” je nacija in nima veze s prvotnim pomenom besede “narod”, ki je bil zgolj ljudstvo, prebivalstvo.
Da je stvar še bolj žalostna, so naši politeistični predniki prevzeli izključevalski koncept etničnega nacionalizma, ki zganja kult nacije okrog samo ene etnije (naroda), ki naj bi imel vsak pravico do svoje države. A kaj ko praktično niti ena država na svetu ne zaobsega samo enega naroda, ozemlja se vedno kje prepletajo! Kaj pa italijansko, madžarsko, romsko, nemško, srbohrvaško itd. govoreči v Sloveniji? So v napačni državi? Naj se kar čim prej odcepijo ali pa osamosvojijo, mi pa bomo tista prijazna matična domovina, ki ponosno gleda osamosvojitev svojega otroka 🙂 ? Kaj pa če nijhovo ozemlje ni enotno in povezano (Romi itd.)?! Skratka, sploh se ne zavedamo kratkovidnosti podedovanih ideloških neumnosti, ki se tu širijo dalje. Francozi, ZDA in Švica so s svojim državljanskim nacionalizmom (nacija iz državljanov, ne etnije) precej bolj pametni, a versko pač noben nacionalizem ni ne zdrav ne pameten.
Naša domovina je v nebesih! Tu na zemlji pa živimo organizirani v države. Kot se vam je lepo napol zapisalo, naša matična država – je – ja, Avstrijska monarhija. Ki so jo naši samovšečni predniki, malikovalci sebe in svojega jezika, podlo izdali ter nasedli prostozidarski agendi, ki je z njihovo pomočjo uničila katoliško državo, ki je varovala Vatikan in Cerkev pred muslimani! In zavrgli od Cerkve potrjenega svetniškega cesarja Karla, ki je bil tudi zadnji kranjski vojvoda. In izvedli revolucijo in državljansko vojno! Ja, revolucijo: cesar Karl nikoli ni sam odstopil niti ni nikoli razpustil Avstrijske monarhije. Državljansko vojno?! Ja, seveda, kdo pa se je “krščansko” streljal z dotedanjimi sodržavljani in brati v Kristusu, če ne ravno naši predniki, pojoč slovensko marsejezo Naprej zastava Slave! (ma kaki križ, temveč čast, slava, boj, nasilje…) 2. svetovna vojna pa je prinesla še drugo fazo revolucije, komunistično revolucijo, revolucija pa žal žre svoje otroke…
Kjer je to [svetost], ni več ne Grka ne Juda [ne Slovenca ne Hrvata ne Nemca…], ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. (Kol 3, 11)
Je torej svetost v Sloveniji??