Zadnje čase večkrat naletim na negativne komentarje, ker moji otroci skupaj z mano hodijo v cerkev. So krščeni, prejemajo zakramente, skupaj molimo. Marsikdo je mnenja, da je to »nasilje«, saj ne spoštuje njihove svobode. Ogromno ljudi je prepričanih, da se morajo otroci glede vere odločiti sami, ko odrastejo.
Starši s svojim življenjem vedno vplivamo na otroke
Najprej je treba razčistiti nekaj. Starši s tem, kar smo in živimo, vedno vplivamo na svoje otroke, naj se tega zavedamo ali ne. Svoje otroke zaznamujemo že s tem, da živimo v Sloveniji in govorimo slovensko. Kaj, če bi si naši otroci želeli živeti v Ameriki ali Španiji, mi pa jim glede tega ne damo nobene besede? Zaznamujemo jih s tem, ali živimo v mestu ali na podeželju, s tem, ali imamo enega ali več otrok, s svojim glasbenim okusom, z izbiro počitnic, s tem, kar radi kuhamo. Z vsem!
Logično je, da bodo otroci iz glasbenih družin doma več prepevali. Tako kot bodo otroci staršev, ki radi hodijo v hribe, več časa preživeli v naravi. Nihče ne bo predlagal staršu, naj malčka ne vzame na izlet, ker še ne ve, ali ima rad naravo. Najbolj normalna stvar na svetu je, da starši svoje otroke vključujemo v dejavnosti, ki nam veliko pomenijo. To je najosnovnejši način povezovanja. In najdragocenejši.
Najbolj normalna stvar na svetu je, da starši svoje otroke vključujemo v dejavnosti, ki nam veliko pomenijo. To je najosnovnejši način povezovanja. In najdragocenejši.
Otrok se bo v nekem trenutku odločil sam
Seveda se da pri tem pretiravati. Če otroka silimo z glasbeno šolo, čeprav nima niti kančka posluha, ali s treningom, ki ga sovraži, je to dejansko lahko nasilje nad otrokom. Poleg tega, da nima nobenega smisla. S tem se vsi strinjamo. Nesmiselno pa je trditi, da je nasilje, ker otrok živi v določeni družini z določenimi vrednotami in načinom življenja. Je nasilje, če mama rada posluša Abbo? Če ima družina navado, da hodi poleti na taborjenje? Ali če ob sobotah dopoldne pospravlja hišo? Kako je torej lahko nasilje, če se družina zvečer zbere in skupaj moli?
Glede vseh teh stvari se bodo morali otroci nekega dne odločiti sami. Sami bodo morali sprejeti odgovornost za svoje življenje. Morda nikoli v življenju ne bodo poslušali Abbe, spali v šotoru ali pospravljali, čeprav so s tem odraščali. Enako je z vero. Vsak otrok se bo moral v nekem trenutku odločiti, ali želi slediti Bogu in biti del Cerkve. Ne glede na to, kaj živijo in verjamejo njegovi starši. Morda bo njegova odločitev za starše boleča, vendar jo bodo morali sprejeti.
»Nevtralna« vzgoja ne obstaja
Kdor si domišlja, da je pri vzgoji »nevtralen«, je hudo naiven. Tudi če otrokom ne »vsiljujete« verske vzgoje, jim nehote »vsilite« svoj pogled na svet. Stališče, da Bog ne obstaja ali da so Sveto pismo pravljice, je ravno tako stališče, ki zaznamuje otroka. Morda ste prepričani, da ga bo to zaznamovalo na pozitiven način, medtem ko ga verska vzgoja ne bi. Ampak enako verjame vsak starš, ki otroka vzgaja v katero koli vrednoto, pa naj gre za vegetarijanstvo, ljubezen do umetnosti ali vero v posmrtno življenje.
Morda ste prepričani o otrokovi »svobodi«, da se bo glede vere odločil sam, ko odraste. Ampak na tihem gotovo veste, da se otrok, ki ste mu osemnajst let govorili, da je vera neumnost, kristjani pa pokvarjenci, najverjetneje ne bo dal krstiti. Zato nihče ne more trditi, da otroka ni »zaznamoval« s svojim načinom vzgoje.
Kdor si domišlja, da je pri vzgoji »nevtralen«, je hudo naiven.
Kaj je resnična hinavščina?
Če ne verjamete v Boga, je naravno, da svojega otroka ne vzgajate versko. In če ste verni, je logično, da ga. Pri vsem tem je hinavsko samo nekaj: Če starši, ki nimajo odnosa z Bogom in se v cerkvi prikažejo dvakrat na leto, otroke pošiljajo k verouku in maši, medtem ko sami ostajajo doma. Za vsak slučaj, če se bo otrok nekega dne hotel cerkveno poročiti. Takšni otroci ob prvi priliki pobegnejo iz Cerkve in se nikoli več ne vrnejo. Logično, saj takšno hinavščino zelo hitro prepoznajo in nočejo imeti z njo nobenega opravka.
Resnična verska vzgoja pa je nekaj čisto drugega. Predstavljajte si, da ste odkrili nekaj najlepšega na svetu. Recimo čudovit neobljuden kotiček na jadranski obali. Prekrasen razgled z najljubšega hriba. Ali najokusnejši sladoled v mestu. Ali ni logično, da boste to želeli deliti s svojim otrokom?
Enako se počutim, ko s svojimi otroki molim in hodim v cerkev. Skupna molitev je zame tako osnovna kot vsakodnevni pogovor. Naj jim Boga, ki je preobrazil moje življenje in v njem vsak dan dela čudeže, zatajim, dokler ne odrastejo? Seveda ne. Vem, da tega ne more razumeti vsak, ampak vera je nekaj najlepšega in najbolj dragocenega, kar lahko prenesem svojim otrokom. Pa čeprav se bodo za Boga na koncu morali odločiti sami. Tako kot za vse drugo.