Tina Jakše: “Ta sistem plačujemo vsi. Moral bi delati za ljudi – ne proti njim.”

Fotografija je last družine Jakše

Kaj mama sedmih otrok pričakuje od države? Kje opaža, da družba ne ceni tega, kar je dobro za otroke? Zakaj bi morali o izobraževanju na domu govoriti brez predsodkov in strahu ter pogledati rezultate posamezne oblike izobraževanja, ne le slediti ideologiji?  Kaj otroci potrebujejo za življenje in ali smo pripravljeni dopustiti, da obstaja več poti do znanja? Kaj so največje prednosti velike družine? Drugi del intervjuja s Tino Jakše, mamo sedmih otrok, ki se izobražujejo na domu, prinaša širino, ostrino in pogled na državni sistem z leti izkušenj in lastnega iskanja. Prvi del intervjuja lahko preberete na tej povezavi. 

Kje vidite, da naša država v odnosu do družin dela dobro in kje ne, oziroma kaj bi odločevalcem položili na srce kot mama sedmih otrok?

Zame je ključno, da ne čakam, da bo spremembe naredil nekdo drug. Pogosto čakamo, da bo država nekaj uredila, da bo potem nam lažje. Midva se trudiva poskrbeti za svojo družino in delava tako, kot čutiva, da je prav.

Družba ne ceni stvari, za katere vemo, da so za otroke dobre.

Ob tem pa zelo jasno vidim, da družba ne ceni stvari, za katere vemo, da so za otroke dobre. Vemo, da je koristno, če je mama, ki si tega želi, vsaj prva leta z otrokom. Pa se tega ne spodbuja. Ko se pogovarjam z drugimi mamami, vidim, da si mnoge želijo ostati doma, a si tega ne morejo privoščiti. Zdaj so še tistim, ki so bile z otroki doma, odvzeli 20 % dodatka k otroškemu dodatku. Sporočilo je jasno: bolje je, da gre otrok čim prej v vrtec.

Država bi morala ustvariti okolje, kjer lahko delaš in kjer lahko s pridnim delom tudi prideš do nečesa

Potem pa gledamo posledice – bolne otroke, izčrpane mame, ogromno stresa in stiske. Še posebej pri zelo majhnih otrocih, pri dojenčkih. Po eni strani se govori o tem, da bi radi povečali nataliteto, po drugi strani pa družba družini ni naklonjena. Težko je ostati doma, težko je biti z družino. Brala sem, da so starši z otroki v povprečju eno do tri ure na dan. To se mi zdi strašljivo malo.

Po eni strani se govori o tem, da bi radi povečali nataliteto, po drugi strani pa družba družini ni naklonjena.

Hkrati pa marsikje preprosto ne gre drugače. Oba starša morata delati, če želijo preživeti. Cene so vse bolj nore, najemnine visoke, pri več otrocih kredita pogosto sploh ne dobiš. Z otroki te marsikje v najem nočejo vzeti. Lastne nepremičnine ne moreš kupiti. Občutek varnosti izgine.

Nikoli nisem imela občutka, da bi mi morala država karkoli “dati”. Menim pa, da bi morala ustvariti okolje, v katerem bi bilo družinam lažje. Okolje, kjer lahko delaš, in kjer lahko s pridnim delom tudi prideš do nečesa. Danes vidim veliko obupanih mladih staršev, ki jim je res težko. Odlašajo z otroki, ker se bojijo, da bodo izgubili kreditno sposobnost. Nepremičninski trg je brutalen in ne prizanaša nikomur. Vse to pa se pri nas zelo močno povezuje tudi z izobraževanjem. Z vprašanjem, kdo nosi odgovornost, kdo ima izbiro in komu sistem sploh služi.

Bi radi govorili o tem?

Ne preveč, ker je to zame res pomembna in obenem trenutno težka tema. A je o tem tudi treba govoriti, da morda vsaj kdo odpre oči in srce, ter razume tiste, ki se borimo za drugačne poti. Želim si, da bi se o izobraževanju na domu začelo govoriti brez predsodkov in strahu. Da bi pogledali rezultate – ne ideologije. Da bi se vprašali, kaj otroci res potrebujejo za življenje danes. In predvsem: ali smo pripravljeni dopustiti, da obstaja več poti do znanja.

Trenutno izobraževanja na domu iskreno več ne priporočam. Ne zato, ker sama ideja ne bi bila dobra – nasprotno – ampak zato, ker je pod trenutnimi pogoji za otroke postalo preveč stresno. Izgubilo je prednosti, zaradi katerih smo se zanj sploh odločili.

Čeprav naj bi starši lahko izbirali, kakšno izobraževanje je za njihove otroke najboljše, lahko izbiramo le med možnostmi, ki jih država dovoli. In naša država dovoli zelo malo.

Po novem morajo otroci opraviti celoletne izpite iz vseh predmetov, v zelo zgoščenem in zahtevnem tempu. Veliko ljudi pravi, da je huje kot na fakulteti. Tudi učitelji, s katerimi sem govorila, so mi odkrito povedali, da otroci, ki obiskujejo šolo, tega tempa najverjetneje ne bi zmogli. Razlika pa je ta, da morajo šolarji na domu samo na tak način dokazovati svoje znanje – vsako leto znova, pred neznano tričlansko komisijo, ki temu načinu izobraževanja pogosto ni naklonjena.

Ob tem se ne morem izogniti vprašanju: je to res enakovredno? Ali morajo tudi drugi otroci vsako leto opravljati celoletne izpite pred komisijo? In če so rezultati NPZ-jev leto za letom slabi – zakaj takrat ne odgovarja sistem? Zakaj ni posledic za šole? Zakaj pritisk pade le na otroke, ki se izobražujejo drugače? In njihove starše.

Svoboda samo na papirju

Občutek imam, da je cilj predvsem en: spraviti otroke nazaj v šole. Nastrojenost do izobraževanja na domu je velika, nekateri učitelji to povedo celo neposredno na izpitih. Izpiti niso enaki za vse, včasih imaš občutek, da se nekateri nad otroki dobesedno izživljajo. To je težko gledati – in še težje doživljati kot starš.

Veliko ljudi sploh ne razume, kaj izobraževanje na domu je. Okoli njega je ogromno predsodkov, nerazumevanja in tudi nevoščljivosti – tudi občutka: če je težko nam, naj bo težko vsem. Malo ljudi zmore sprejeti, da obstajajo različne poti, različne izbire, različni otroci.

Izobraževanje na domu nikoli ni bilo mišljeno kot “javna šola doma”. To bi morala biti ločena veja izobraževanja – tako kot so zasebne šole ločene od javnih. Te na primer pogosto nimajo ocen. Že samo o vplivu ocenjevanja na otroke bi lahko dolgo govorila. Prav tako ni smiselno, da izobraževanje na domu evalvira – ocenjuje nekdo, ki je tej obliki izobraževanja že v osnovi nenaklonjen. Evalvacijo bi morala izvajati neodvisna organizacija, ki razume specifike in tudi prednosti takega načina učenja.

Imamo različne poti, različne izbire, različne otroke

Seveda pa se tukaj pojavi še ena realnost: denar. Šola za vsakega šolarja na domu prejme sredstva, kot da bi ta otrok tam sedel vsak dan. In kot pogosto – tudi tukaj ne gre le za otroke.

Razumem, zakaj vedno več mladih ne vidi smisla v neskončnem sedenju v učilnicah, če lahko znanje pridobivaš hitreje, globlje in bolj smiselno. Čas je dragocen.

Pogrešam izbiro. V ustavi piše, da je izobraževanje svobodno. V praksi pa ni. Je obvezno. In čeprav naj bi starši lahko izbirali, kakšno izobraževanje je za njihove otroke najboljše, lahko izbiramo le med možnostmi, ki jih država dovoli. In naša država dovoli zelo malo. Ta svoboda tako ostaja predvsem na papirju.

Zasebnih šol je malo, vsem niso dostopne – ne lokacijsko, ne finančno, ne organizacijsko. Ustanoviti zasebno šolo v Sloveniji je skoraj nemogoče. Pluralnost sistemu očitno ni blizu. Raje imamo en kalup za vse. In to kljub temu, da je očitno, da je naš šolski sistem v globoki krizi. Zato mnoge družine zapustijo državo. Tudi pri nas ta možnost ni izključena.

Otroci imajo vedno manj časa za res pomembne stvari – za učenje življenjskih veščin, povezovanje znanja, razvoj notranje motivacije. Koliko otrok ohrani vedoželjnost tekom šolanja? Se učijo za ocene ali ker si želijo dobiti znanje? Šola se imenuje osnovna, a vanjo je stlačenega vse preveč. Otroci na koncu dobijo kup informacij, veliko jih pozabijo, večine pa ne znajo povezati ali uporabiti v življenju. Koliko jih ve, kaj bi sploh počeli v življenju?

Z možem zelo odgovorno in celostno pristopava k izobraževanju in vzgoji najinih otrok. Želiva jim omogočiti boljši start, kot sva ga imela sama. Po vseh letih šolanja sva bila na mnogih področjih nepripravljena na realnost življenja. Večino stvari, ki sem jih potrebovala v službi in življenju, sem se naučila sama – samoiniciativno in izven šolskega sistema.

Otroci bi morali slediti svojim zanimanjem in razvijati svoj potencial

Razumem, zakaj vedno več mladih ne vidi smisla v neskončnem sedenju v učilnicah, če lahko znanje pridobivaš hitreje, globlje in bolj smiselno. Čas je dragocen. Zakaj bi morali biti otroci prisiljeni uporabljati javno storitev, ki jo vsi plačujemo, tudi kadar ne deluje dobro?

Želim si, da bi otroci lahko sledili svojim zanimanjem in razvijali svoj potencial. Ko jih nekaj zanima, so sposobni ure in ure raziskovati, se učiti, povezovati znanje. Tako se odpirajo nova področja, nova vprašanja, prava radovednost. Danes pa moramo to pogosto prekiniti zato, da se pripravljamo na izpit – iz snovi, ki jo večina pozabi takoj po testu. Tuje raziskave kažejo, da so otroci, ki se izobražujejo na domu, uspešni tudi v srednjih šolah in kasneje. Tudi pri nas bi to lahko spremljali.

Po drugi strani se od šolarjev na domu zahteva izjemnost – skoraj genialnost. Če ne opravijo vseh izpitov, je kriv način izobraževanja. Prepove se izobraževanje na domu. Ne podvomi se v način ocenjevanja, v objektivnost ocenjevalca. Medtem ko v šolah otroci lahko dobijo negativne ocene, ponavljajo razrede – in sistem ostaja nedotaknjen.

Upam na spremembe. A ne verjamem, da bodo prišle od države. Zgodovina kaže, da se spremembe zgodijo, ko se ljudje povežejo. Pri nas pa je velik problem prav to – da se ne. Tudi tisti, ki ustvarjajo alternative, pogosto delujejo vsak zase.

Vem, da trpijo mnogi. Ne govorim samo o šolarjih na domu – govorim o vseh: o otrocih, učiteljih in starših. Dobivam ogromno zgodb, ki so res srce parajoče. Zgodb o izgorelosti, stiski, nemoči in občutku, da sistem ne vidi človeka. In res se sprašujem: kako dolgo še? Koliko je še potrebno, da končno stopimo skupaj? Ta sistem plačujemo vsi. Moral bi delati za ljudi – ne proti njim.

Kaj vidite kot največje prednosti velike družine?

Meni se sploh ne zdi, da nas je veliko. To običajno bolj izpostavijo drugi. Sama imam občutek, da je vsak otrok točno tam, kjer mora biti, in si ne znam predstavljati, da katerega od njih ne bi bilo. Vsak je del celote, vsak prinaša nekaj svojega.

Naučila sem se spuščati, zaupati in sprejemati nepopolnost.

Velika družina je tudi čudovito zdravilo za mojo težnjo k perfekcionizmu. Preprosto ne moreš imeti vsega pod nadzorom – in to je dobro. Naučila sem se spuščati, zaupati in sprejemati nepopolnost. Zelo sem hvaležna za otroke in za to, kar smo skupaj ustvarili. Res si ne predstavljam, da bi bilo drugače.

Trudiva se, da ima vsak otrok svoj prostor in tudi svoj čas z nama. Z možem imava z vsakim od otrok zmenke ena na ena. Ta čas se mi zdi izjemno dragocen – za odnos med nama in za odnose med njimi. Ko so videni in slišani, je tudi med sorojenci več miru. Mislim da je to v veliki družini največji izziv. Nikoli jih nisem silila, da bi morali skrbeti za mlajše in jih vzgajati. Imamo razdeljena domača opravila, a odgovornost za vzgojo ostaja na nama. Kljub temu pa si tako radi pomagajo, sodelujejo, so tam drug za drugega – in mislim, da je to ena najlepših popotnic za življenje.

Zanimivo mi je opazovati, kako so v vsakem odnosu malo drugačni, kako se odnosi med njimi ves čas spreminjajo in razvijajo. V veliki družini je veliko interakcij in posledično je potrebno sklepati kompromise, se učiti potrpežljivosti, postavljanja meja, pa tudi soočanja s konflikti. Konflikti so del našega vsakdana, z njimi pa pride tudi priložnost za njihovo reševanje. Vedno znova imamo priložnost reagirati drugače. Drug drugemu smo ogledalo in vse to nas lahko veliko nauči o sebi.

In je tudi ogromno topline, bližine in ljubezni. Ko potegnem črto, vidim, kako se imajo radi, kako se skupaj zaigrajo, klepetajo, ko zvečer ugasnemo luč. Vedno je nekdo tam za igro, pogovor, smeh. Vem, da nam je res lepo in sem globoko hvaležna, da mi je to dano doživeti.