Netflix nas ima za neumne

Foto: Envato

Ste že slišali za izraz ‘second screen writing‘? ‘Second screen’ ali ‘two-screen writing‘ je tehnika pisanja tako preprostega filma ali serije, da lahko gledalec brez težav sledi zgodbi, čeprav zraven brska po telefonu. Takega načina pisanja se poslužuje predvsem Netflix, največja naročniška spletna platforma za ogled video vsebin.

Sindrom dveh zaslonov

Danes je vedno bolj običajno, da si film ali serijo prižgemo v ozadju, medtem ko delamo nekaj drugega. Ne gre nujno vedno za to, da zraven spremljamo še en zaslon (čeprav je to najbolj pogosto), lahko tudi kuhamo, delamo domačo nalogo ali pospravljamo, a bistvo ostaja enako – nimamo več koncentracije, da bi naš fokus ostajal le na eni strani. Če to velja tudi za vas, potem spadate med t.i. ‘casual viewers’ (ležerne gledalce).

Netflix in druge spletne platforme za video vsebine se tega zavedajo. A jih to, presenetljivo, ne moti. Pravzaprav to še spodbujajo. S tem ko filme in serije pišejo po načinu ‘second screen‘, gledalcem omogočijo, da spremljajo zgodbo medtem ko brskajo po družabnih omrežjih. Glavne značilnosti tehnike ‘second screen’ so, da karakterji vse razložijo na zelo preprost način, glavne zaplete in konflikte večkrat ponovijo, med seboj pa se pogosto pogovarjajo o dogodkih, ki so se zgodili le nekaj minut pred tem, da gledalcem ne bi slučajno kaj ušlo. Rezultat je torej nenaraven dialog ter občutek, da nas imajo pisci zgodbe za neumne.

‘Second screen writing’ ni nobena skrivnost, o tem so spregovorili že nekateri igralci, med drugimi tudi Jameela Jamil:

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Chris Neville – Film Producer | Acting Career Coach (@chris_neville_official)

Ampak zakaj?

Zakaj je podjetjem kot Netlix pomembnejše, da lahko ob gledanju njihovih vsebin hkrati tudi brskamo po telefonu? Zakaj ni njihov cilj ustvarjanje vsebin, ki so tako privlačne ter zanimive, da bi telefon odložili iz rok?

Netflixu je vseeno ali film oz. serijo spremljamo ali ne. Pomembno jim je le to, da se predvaja, četudi v ozadju. Dokler gledamo vsebine na Netflixu ter jim plačujemo naročnino, jim je vseeno, ali se nam film zdi dober ali ne.

Gledanje filmov in serij, ki od gledalca ne zahtevajo (pre)velike pozornosti nas poneumlja in dela vedno manj kritične.

V ozadju vsega je …

… dobiček. Večina klasičnih produkcijskih hiš, kot npr. Warner Bros Studios in Paramount, svoj dobiček dobi od vstopnic, ki jih ljudje kupijo. Njihov cilj je ustvariti odličen film, ki si ga bo čim več ljudi želelo ogledati v kinu. Če posnamejo slab film, bo tudi dobiček slab. Netflix pa ni odvisen od tega, kako dobri so filmi, ki jih ponuja svojim naročnikom. Z mesečno naročnino dobimo dostop do vseh filmov – tudi do tistih, ki jih ne bomo gledali.

In če nam kakšen film ni všeč, podjetje kljub temu dobi denar – mi pa tudi ne tvegamo toliko, saj mesečna naročnina ostane enaka, ne glede na število ogledanih filmov. S finančnega vidika je ta možnost torej ugodnejša za obe strani. A v taki ureditvi je kvantiteta pomembnejša od kvalitete. Cilj Netflixa je, da posname čim več filmov in serij, ne nujno dobrih. Dokler na njihovi platformi obstaja vsaj nekaj nam zanimivih vsebin, zaradi katerih ohranjamo naročnino, je to za njih dovolj. Netflix ne želi, da bi bila serija ali film tako moteča, da bi »gledalec« izklopil televizijo ter se posvetil le drugemu zaslonu, ki ga hkrati spremlja.

Bi nas to moralo motiti?

Ja! Če že plačujemo Netflixove storitve, ali si ne zaslužimo vsaj kvalitetnih vsebin? Ali pa vsaj vsebin, ki gledalcev nimajo za neumne in nam ne vsega razložijo kot smo stari pet let? Si ne zaslužimo, da nam Netflix zaupa, da bomo zmogli slediti zgodbi?

Po drugi strani pa je res, da je cena naročnine v primerjavi s tem koliko dobimo, precej ugodna. Imamo torej »pravico« biti izbirčni?

Podjetje Netflix ni nikoli trdilo, da je njihov cilj ponujanje najkvalitetnejših vsebin. A ker je ta storitev v svetu izredno popularna, ima posledično velik vpliv na družbo.

Gledanje filmov in serij, ki od gledalca ne zahtevajo (pre)velike pozornosti nas poneumlja in dela vedno manj kritične. Zmanjšuje pa tudi našo zmožnost koncentracije, zaradi česar smo bolj nagnjeni k temu, da iščemo podobno preproste vsebine. Vse to pa Netflixu le omogoča, da še naprej producira poenostavljene in poneumljene zgodbe.