Preveč intenzivno starševstvo je za otroka škodljivo

Foto: Canva

Starševstvo je danes postalo že prava znanost. Iz vsakega spletnega kota kuka kak strokovnjak, ki nam pove, kako bi morali vzgajati, da ne bomo nepopravljivo poškodovali svojih otrok. Na Amazonu najdemo več na deset tisoče knjig o vzgoji otrok. Imeti otroka ni več nekaj tako običajnega, kot je bilo skozi večino človeške zgodovine, ampak je postalo projekt, za katerega potrebujemo ustrezne pogoje.

Prepričujejo nas, da otroka ne moremo imeti kar kadarkoli. Najprej morajo biti urejene finance, stanovanje, partnerski odnos, kariera, duševna pripravljenost, življenjski slog in še marsikaj. Izpolnjenih mora biti dovolj pogojev, da bo projekt lahko uspešen. Ironija je, da takrat velikokrat zataji kar narava sama.

Nekako smo posvojili prepričanje, da je, če optimalni pogoji niso izpolnjeni, bolje, da otroka sploh nimamo. Tudi če že obstaja v našem telesu. Bolje, da se ga znebimo. Še sadiki paradižnika, ki je na vrtu vzklila prezgodaj ali prepozno, damo možnost. Občudujemo njeno odpornost, ko kljub neugodnim razmeram požene in zraste in nas pogosto preseneti s številnimi sadovi. Ko pa gre za otroka, smo mnenja, da če mu ne moremo ponuditi vsega, kar naj bi po naše potreboval za optimalen razvoj, je bolje, da ga ni. Kar samo še bolj potrjuje dejstvo, da na otroka gledamo kot na lasten projekt in ne kot na edinstveno samosvojo osebo, ki je dragocena že zato, ker obstaja.

Otrok ni projekt!

Znanost starševstva smo pripeljali tako daleč, da postaja že škodljiva. In to prav za otroke. Za tiste otroke, okoli katerih smo ustvarili popolne pogoje, jim namenili vso svojo pozornost in skušali narediti vse prav. In to z najboljšimi nameni.

Človek ni ustvarjen za to, da bi postal osrednji cilj in namen nekoga drugega. Otrok ni namenjen temu, da postane središče družinskega sistema in da se okoli njega vrti vse življenje odraslih. In nikakor ne rabi staršev, katerih smisel življenja je on sam. Čas, ko potrebuje našo popolno pozornost je pravzaprav zelo kratek.

Otrok je namenjen temu, da raste ob ljubečih ljudeh, ki pa imajo svoje lastno življenje. In ki dajo njemu prostor, da tudi on sam razvija svoje lastno življenje. Tudi če to ne bo povsem po merilih staršev.

Otrok potrebuje izkušnjo, da nekaj zmore sam. Da se zmoti. Da poskusi znova. Da je kdaj razočaran. Da mora kaj počakati. Da ni vedno po njegovo. Da mora sam poiskati rešitev. Se prilagoditi. Potrpeti. Začeti znova. Zmagati. Izgubiti. Biti prvi. Biti šestnajsti. Če mu ves gladimo pot, mu ne gradimo odpornosti, ampak mu predvsem odvzemamo priložnosti, v katerih bi jo razvil.

Prav tako mu lahko sporočamo, da življenje brez pomoči drugih ni obvladljivo. Da mora biti za vsako težavo prisoten odrasli, da potrebuje za vsako odločitev nasvet in za vsako napako nekoga, ki jo bo popravil.

Otrok lahko tako postane tudi nosilec starševskih pričakovanj. Njegov uspeh postane dokaz, da smo dobro opravili svoje delo, njegov neuspeh pa naš osebni poraz.

Pretirana vključenost

In težava ni samo v velikih pričakovanjih. Lahko se skriva tudi v na videz ljubeči pretirani vključenosti. V nenehnem preverjanju, kako se počuti. V reševanju vsakega konflikta. V organiziranju vsake minute njegovega dneva. V strahu, da bo vsaka težja izkušnja pustila rano.

Otroke tako nehote sabotiramo. Škodujemo njihovi ustvarjalnosti, iznajdljivosti in samostojnosti. Še pomembneje, lahko jim otežimo eno najpomembnejših nalog odraščanja: postati človek, ki ni več odvisen od staršev.

Otrok, ki je postal projekt svojega starša, ima pred vstopom v odraslost še posebno težko nalogo. Mora se osvoboditi projekta, ki ga je zanj ustvaril nekdo drug. Mora razočarati starša, ki je vanj vložil toliko časa, denarja, pričakovanj in sebe. Mora si upati izbrati drugačno pot. Morda celo takšno, ki je njegov starš ne razume. In to je bistveno težja čustvena naloga kot pri osemnajstih iti v službo in začeti skrbeti zase.

Ko otrokov talent postane projekt staršev

O tem zelo konkretno govori tudi dr. Uroš Perko v naročniški oddaji, kjer izhaja iz otrokovega športa. Govori o otrocih, ki trenirajo, dosegajo priznanja in rezultate, vendar šport postopoma začne določati njihov vsakdan. Treningi, tekmovanja, priprave, poškodbe, pritisk, da moraš biti vedno boljši, in strah pred tem, da boš nekoga razočaral, lahko zdrsnejo daleč od tega, kar naj bi šport otroku sploh dal.

Perko opozarja na pogosto nevarnost: šport lahko iz otrokove dejavnosti postane projekt odraslih. In ta problem je precej širši od športa. Čigav projekt je otrokova šola? Čigav projekt so njegovi dosežki? Njegova prehrana, videz, glasbena kariera, izobrazba, poklic? In nenazadnje, čigav projekt je njegovo življenje?

Neizživeto življenje staršev

… je največja travma za otroka. Morda je v nekem obdobju največja ljubezen do otroka lahko v tem, da si kot starš poiščem drug hobi kot je spremljanje njegovih nogometnih tekem ali razvažanje preko pol države na razna tekmovanja. Morda je čas, da se posvetim zakoncu in ne otrokovim trojkam.

Potrebujemo več zaupanja v otrokovo sposobnost, da raste tudi skozi nepopolnost, težave in lastne napake. Morda je največja ljubezen do otroka prav v tem, da mu pustimo prostor in svobodo, da nas preseneti in se razvije v to, v kar se bo pač razvil.