Foto: CanvaStarševstvo je danes postalo že prava znanost. Iz vsakega spletnega kota kuka kak strokovnjak, ki nam pove, kako bi morali vzgajati, da ne bomo nepopravljivo poškodovali svojih otrok. Na Amazonu najdemo več na deset tisoče knjig o vzgoji otrok. Imeti otroka ni več nekaj tako običajnega, kot je bilo skozi večino človeške zgodovine, ampak je postalo projekt, za katerega potrebujemo ustrezne pogoje.
Prepričujejo nas, da otroka ne moremo imeti kar kadarkoli. Najprej morajo biti urejene finance, stanovanje, partnerski odnos, kariera, duševna pripravljenost, življenjski slog in še marsikaj. Izpolnjenih mora biti dovolj pogojev, da bo projekt lahko uspešen. Ironija je, da takrat velikokrat zataji kar narava sama.
Nekako smo posvojili prepričanje, da je, če optimalni pogoji niso izpolnjeni, bolje, da otroka sploh nimamo. Tudi če že obstaja v našem telesu. Bolje, da se ga znebimo. Še sadiki paradižnika, ki je na vrtu vzklila prezgodaj ali prepozno, damo možnost. Občudujemo njeno odpornost, ko kljub neugodnim razmeram požene in zraste in nas pogosto preseneti s številnimi sadovi. Ko pa gre za otroka, smo mnenja, da če mu ne moremo ponuditi vsega, kar naj bi po naše potreboval za optimalen razvoj, je bolje, da ga ni. Kar samo še bolj potrjuje dejstvo, da na otroka gledamo kot na lasten projekt in ne kot na edinstveno samosvojo osebo, ki je dragocena že zato, ker obstaja.
Otrok ni projekt!
Znanost starševstva smo pripeljali tako daleč, da postaja že škodljiva. In to prav za otroke. Za tiste otroke, okoli katerih smo ustvarili popolne pogoje, jim namenili vso svojo pozornost in skušali narediti vse prav. In to z najboljšimi nameni.
Človek ni ustvarjen za to, da bi postal osrednji cilj in namen nekoga drugega. Otrok ni namenjen temu, da postane središče družinskega sistema in da se okoli njega vrti vse življenje odraslih. In nikakor ne rabi staršev, katerih smisel življenja je on sam. Čas, ko potrebuje našo popolno pozornost je pravzaprav zelo kratek.
Otrok je namenjen temu, da raste ob ljubečih ljudeh, ki pa imajo svoje lastno življenje. In ki dajo njemu prostor, da tudi on sam razvija svoje lastno življenje. Tudi če to ne bo povsem po merilih staršev.
Otrok potrebuje izkušnjo, da nekaj zmore sam. Da se zmoti. Da poskusi znova. Da je kdaj razočaran. Da mora kaj počakati. Da ni vedno po njegovo. Da mora sam poiskati rešitev. Se prilagoditi. Potrpeti. Začeti znova. Zmagati. Izgubiti. Biti prvi. Biti šestnajsti. Če mu ves gladimo pot, mu ne gradimo odpornosti, ampak mu predvsem odvzemamo priložnosti, v katerih bi jo razvil.
Prav tako mu lahko sporočamo, da življenje brez pomoči drugih ni obvladljivo. Da mora biti za vsako težavo prisoten odrasli, da potrebuje za vsako odločitev nasvet in za vsako napako nekoga, ki jo bo popravil.
Otrok lahko tako postane tudi nosilec starševskih pričakovanj. Njegov uspeh postane dokaz, da smo dobro opravili svoje delo, njegov neuspeh pa naš osebni poraz.
Pretirana vključenost
In težava ni samo v velikih pričakovanjih. Lahko se skriva tudi v na videz ljubeči pretirani vključenosti. V nenehnem preverjanju, kako se počuti. V reševanju vsakega konflikta. V organiziranju vsake minute njegovega dneva. V strahu, da bo vsaka težja izkušnja pustila rano.
Otroke tako nehote sabotiramo. Škodujemo njihovi ustvarjalnosti, iznajdljivosti in samostojnosti. Še pomembneje, lahko jim otežimo eno najpomembnejših nalog odraščanja: postati človek, ki ni več odvisen od staršev.
Otrok, ki je postal projekt svojega starša, ima pred vstopom v odraslost še posebno težko nalogo. Mora se osvoboditi projekta, ki ga je zanj ustvaril nekdo drug. Mora razočarati starša, ki je vanj vložil toliko časa, denarja, pričakovanj in sebe. Mora si upati izbrati drugačno pot. Morda celo takšno, ki je njegov starš ne razume. In to je bistveno težja čustvena naloga kot pri osemnajstih iti v službo in začeti skrbeti zase.
Ko otrokov talent postane projekt staršev
O tem zelo konkretno govori tudi dr. Uroš Perko v naročniški oddaji, kjer izhaja iz otrokovega športa. Govori o otrocih, ki trenirajo, dosegajo priznanja in rezultate, vendar šport postopoma začne določati njihov vsakdan. Treningi, tekmovanja, priprave, poškodbe, pritisk, da moraš biti vedno boljši, in strah pred tem, da boš nekoga razočaral, lahko zdrsnejo daleč od tega, kar naj bi šport otroku sploh dal.
Perko opozarja na pogosto nevarnost: šport lahko iz otrokove dejavnosti postane projekt odraslih. In ta problem je precej širši od športa. Čigav projekt je otrokova šola? Čigav projekt so njegovi dosežki? Njegova prehrana, videz, glasbena kariera, izobrazba, poklic? In nenazadnje, čigav projekt je njegovo življenje?
Neizživeto življenje staršev
… je največja travma za otroka. Morda je v nekem obdobju največja ljubezen do otroka lahko v tem, da si kot starš poiščem drug hobi kot je spremljanje njegovih nogometnih tekem ali razvažanje preko pol države na razna tekmovanja. Morda je čas, da se posvetim zakoncu in ne otrokovim trojkam.
Potrebujemo več zaupanja v otrokovo sposobnost, da raste tudi skozi nepopolnost, težave in lastne napake. Morda je največja ljubezen do otroka prav v tem, da mu pustimo prostor in svobodo, da nas preseneti in se razvije v to, v kar se bo pač razvil.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Tatjana Jakovljević: Preveč pozornosti otroku dela več škode kot koristi
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Se popolnoma strinjam, da je preveč škodljivo, če smo stalno nad otrokom in ga ne pustimo pri miru niti minute. Če smo preveč posesivni in zahtevni.
Lahko da je pa še bolj škodljivo to, da se za otroka sploh ne zanimamo, da se z njim ne pogovarjamo, da ga ignoriramo, da skoraj ne vemo, v kateri razred hodi. So starši, ki skozi celo leto ne gredo niti enkrat na govorilne ure. Skratka, ki jim je za otroke vseeno in jim je vse bolj pomembno kot njihov lasten otrok.
V osnovi se strinjam z zapisanim: pretirana pozornost in helikoptersko starševstvo zagotovo nista v redu, a zaradi tega si ne bi upala spodbujati nasprotnega. Otroci, ki so vzgajani na zgoraj opisan način po mojem vseeno ne trpijo toliko kot otroci, ki so deležni nasprotnega; premalo pozornosti, brezbrižnosti, lenobe staršev, neodgovornosti, zanemarjanja..za te mi je dosti bolj hudo.
Zato jaz ne bi tako kritizirala tistih, ki otroka vzamejo kot “projekt” in čakajo (no, ne le čakajo, trdo delajo,gradijo, kar bi morali v bistvu pohvaliti) na popolne pogoje (dobra služba, hiša, dovolj financ, urejeno partnerstvo,…). Vsak normalen človek ve, da popolnega trenutka, kdaj imeti otroka, itak ni, ne vem pa zakaj se ne bi potrudili, da se temu vsaj bližamo oz. ne razumem, zakaj bi bilo to slabo. Če grem na svoj primer, meni bi bilo v času od 24. do 30. leta dosti lažje imeti otroka, kot pa čimprej diplomirati ter nato še nadgrajevati svojo izobrazbo po diplomi, a sem dobro premislila in sklenila, če ne bom tega uredila takrat, morda ne bom nikoli oz bom otroku manj na voljo, kar se mi ni zdelo fer. Tako sem raje stisnila zobe (in res ni bilo lahko, koliko raje bi takrat dojila kot pa buljila v knjige) in to uredila takrat in se mi ne zdi prav, da bi bila ta moja odločitev vzeta kot neko kompliciranje ali čakanje na popolnost.
Še manj pa so mi všeč prakse v stilu, bo že kako, otrok bo, kolikor jih bo Bog dal, bom že enkrat diplomiral/diplomirala, bom že enkrat šla/šel v službo, če ne pa bo partner poskrbel za vse in starši, pa komot živimo kar pri njih, potem pa vidiš odrasle z malimi otroki, ki so še vedno hudo odvisni od svojih staršev ali partnerjevih, kar marsikje povzroča hude do smrti trajajoča trenja in zamere.
Hočem povedat, da tega nikakor ne bi spodbujala, da za neke osnovne oz. kar čimboljše pogoje naj se vsak zdrav odrasli človek potrudi, tudi če to pomeni, da bo otroka imel malo kasneje ali da bo kakšen manj ali pa naj pri sebi razčisti in pač nima otrok. Najslabši motiv za imeti otroka je pritisk družbe, okolice.