Foto: CanvaSpoštovana mama!
Po elektronski pošti sem prejela vaše vprašanje. Mož mi ga je prebral v avtu. Moja prva reakcija je bila: “Naj se dogovorijo za red. Ni pomembna količina časa, ampak red.”
Sama sem babica sedmih vnukov. Ena družina me potrebuje bolj kot druga. Kot babica bi si želela imeti za vse enako časa, pa ne gre. Tudi mene je snaha prijazno opozorila na to, kar tudi sama vem. Dogovorili smo se za redna srečanja enkrat na teden po nekaj ur. To omogoča varnost navezanosti. Otroci vedo, da sem takrat z njimi in da je ta čas zanesljivo naš. Seveda, velikokrat pride kaj vmes ali pa kakšen otrok izpade. Spet mi je snaha pomagala, da sem lahko bolj enakovredno prisotna za oba otroka.
Druga moja reakcija je bila: “Oh, to pa je bolj kompleksna stvar. Ne gre za otroke, gre za vaju. Otroci so samo vrh ledene gore.”
Na to ne moreš odgovoriti s par stavki ali z nekaj nasveti. Uredništvu sem odgovorila, da ne bom odgovarjala na to vprašanje, ker imam trenutno preveč drugih obveznosti. A ponoči nisem mogla spati. – “Hej, Lidija. To je tudi tvoja izkušnja, tvoja pomembna izkušnja. Pomagaj tem ljudem, mogoče z eno besedo, da ne bodo ponavljali tega, kar si ti počela. Kaj je tisto glavno, kar zdaj pri svojih 70 letih vem?”
Smo otroci ali odrasli?
Starši ranimo svoje otroke tam, kjer smo bili sami ranjeni. Ko smo že starši, še vedno pričakujemo od svojih staršev, da nam bodo dali tisto, česar nam v otroštvu niso dali. Obnašamo se kot otroci, ne kot odrasli. Želimo jih spremeniti. Še vedno se s svojimi čustvenimi potrebami obračamo nanje, če ne drugače – z zamero.
Nek zdravljeni alkoholik je ob razmišljanju o težkem otroštvu povedal: “Nisem odgovoren za rane, ki sem jih dobil, odgovoren sem za njihovo celjenje.” Mislim, da je to bistveno. Zdaj smo mi odgovorni za svoj odnos in s tem za svoje otroke. Mi smo odgovorni za celjenje teh ran, to celjenje pa se dogaja v zakonskem odnosu. Prav v konfliktih med vama te rane prihajajo na plano. To je kompleksno vprašanje, ki zahteva veliko truda in zavzetosti. Potrebno je vedeti, kaj se dogaja v konfliktih.
Starši ranimo svoje otroke tam, kjer smo bili sami ranjeni.
Ne zaljubimo se v kogarkoli, ampak v nekoga, ki je podoben našim staršem oziroma ljudem, ki so bili za nas pomembni v otroštvu. Ko se kregamo zaradi neke stvari in rečemo: Nikoli me ne upoštevaš. Sploh me ne vidiš. Druge stvari so ti bolj pomembne. Jaz sem vedno kriv za vse. Sploh me ne ceniš. Nikoli te ni zame. Ob tebi se čutim manjvrednega … se za tem skrivajo naše izkušnje iz otroštva. Drug drugemu stopamo na prste.
Kako priti do teh spoznanj?
Z možem sva kar nekaj časa preživela v tem zahtevnem obdobju soočanja s konflikti. Za veliko stvari sva krivila starše, sebe, drug drugega … pričakovala sva in zahtevala, da se drugi spremeni. Šele ko sva šla na delavnico Najina Ljubezen in spoznala imago partnersko terapijo, se je najin odnos spremenil. Naučila sva se poslušati in validirati. Najini konflikti so postali vir povezanosti in rasti. Od takrat naprej se je najin odnos spremenil za 180°. Rekla sva si: “Škoda, da tega nisva prej poznala, koliko bi manj trpela in kako drugačno otroštvo bi imeli najini otroci!”
Vse to me je spodbudilo, da odgovarjam na vaše vprašanje.
Večkrat sem izkusila nekaj, česar nisem hotela videti, čeprav se je za tem skrivala resnica o meni. Namreč dejstvo: to, kar obsojam pri drugih, velja tudi zame, morda le v drugi obliki. Ta spoznanja so se mi zdela kruta, a so mi pomagala rasti. Ko sva še živela pri starših, je bila moja mama kriva za vse. Šele ko sva se preselila in ustvarila primerno distanco, sem lahko videla, kje je najin delež in za kaj sem jaz odgovorna.
Mislim, da traja nekaj let, da sprejmemo svoje starše kot odrasle ljudi in da se do njih več ne obnašamo kot otroci. Pomembno je, da pri sebi ugotovimo, kaj lahko delimo z njimi in kaj ne.
Vajin odnos je temelj otrokovega duševnega zdravja
Ob tem bi vam še nekaj predlagala: poskrbita, da se vajini otroci z vama lepo počutijo. Vzemita si čas. Privoščita si kaj lepega. Organizirajta si tudi čas samo za vaju, morda takrat, ko bosta otroke zaupala babici in dedku. Iskren pogovor zahteva varen čas.
Bodita hvaležna za male stvari. Vsak dan se zahvalita drug drugemu in tudi otrokom. Ko vam otroka povesta, kaj jima je bilo všeč pri babici in dedku, izrazita hvaležnost tudi njima. Morda bo to bolj pomagalo.
Kot sama vesta, je rešitev za vsa vprašanja in upoštevanje nasvetov v vajinem iskrenem pogovoru. Jaz vama lahko dam le nasvet, kje se lahko naučita res varnega pogovora, pogovora, ki vodi do večje povezanosti med vama in povezanosti z Bogom.
Vikend delavnica za pare NOVA POT DO LJUBEZNI – Lidija in Jože Kociper – Dom duhovnosti Kančevci, Ignacijev dom Duhovnosti Ljubljana
Vikend delavnica za poglobitev partnerskega odnosa NAJINA LJUBEZEN – Špela in Tone Tušek
V branje priporočam knjigi: Herville Hedrix: Najina ljubezen, Zdrav otrok in ljubezen staršev.
Hvala za zaupanje in pogumno naprej. Ko se povežemo z drugimi, nam je lažje.
Odgovor je zapisala psihologinja in, imago terapevtka Lidija Kociper.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Poglej tudi naročniške vsebine:
Rudi Tavčar: “Stari starši vam ne moremo biti 100% na razpolago, smo pa vedno veseli vaših obiskov”
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Špela Tušek: Zmoreva najin konflikt rešiti kot dve odrasli osebi?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!


