Foto: CanvaJaclyn Williams je mama, ki je desetletje prakticirala pristop k vzgoji, za katerega je verjela, da ustreza otrokovim potrebam: potrjevala je otrokova čustva, podrobno razlagala meje, pri vzgoji pogosto sklepala kompromise in se izogibala kaznim. A ko sta njena otroka odraščala, je začela opažati vzorce, ki se niso ujemali z mirnim, samozavestnim čustvenim razvojem, ki ga je pričakovala. Po desetletju takšne vzgoje je opazila, da je ta svojima otrokoma delala škodo.
Njeno javno pričevanje o napačni vzgoji je sprožilo plaz odzivov staršev po družbenih omrežjih. Mnogi so se ob tem vprašali, ali se tudi v njihovih domovih “nežno in sočutno starševstvo” ni spremenilo v vzgojo brez kakršnih koli pravil.
Vse bolj anksiozen otrok, ki se ne more odločiti o malenkostih
Wiliamsova je do spoznanja, da je z njeno vzgojo nekaj narobe, prišla postopoma; preko številnih opozorilnih znakov, ki so se pojavili po selitvi na drug konec države, kar je njeno družino precej iztirilo. Ker je kot mama čutila krivdo zaradi selitve, je začela preveč popuščati pri pravilih ter se ob čustvenih izbruhih pridruževati otrokoma, namesto da bi jima pomagala uravnavati njune občutke.
Eden od otrok je postajal vse bolj anksiozen, naenkrat ni zmogel naročiti hrane v restavraciji ali se odločiti o malenkostih; drugi je postal tih, umaknjen in pretirano osredotočen na čustva drugih. Sledili so izbruhi, zavračanje šole in povečana čustvena občutljivost – simptomi, ki jih danes prepoznava kot znake, da so njeni otroci iskali stabilnost in meje, ki jih ni dosledno zagotavljala.
»Zdelo se mi je, da ju ščitim ali jima preprosto dopuščam, da čutita vse svoje občutke, a v resnici sta od mene pričakovala, da jima pomagam uravnavati čustva ter jima nudim varnost in oporo – ne pa, da se jima pridružim v njunih občutkih,« je Williamsova povedala za Newsweek. »Moja otroka sta hrepenela po varnosti, zanesljivosti in strukturi – po vodji, če tako rečemo.«
Svojo prvotno vzgojno filozofijo deloma pripisuje lastni vzgoji pri starih starših, ki so se težko izražali toplo ali sprejemajoče. »Vsakič, ko sem poskušala vzpostaviti stik ali deliti ideje, sem bila takoj soočena z negativnostjo, odmikom in občutkom, da nisem vredna,« je povedala. »Ko sem dobila svoje otroke, enostavno nisem želela, da bi se tako počutili.«
Želela je, da se njena otroka počutita videna in cenjena, ne pa nadzorovana, vendar je pri tem preveč zabrisala mejo med sočutnim in permisivnim starševstvom.
Začela je postavljati trdnejše meje, se upirati skušnjavi, da bi otroke čustveno reševala, in dovolila, da se naravne posledice odvijejo.
Takšen zdrs je dokaj pogost
Strokovnjaki opozarjajo, da je takšen zdrs pogostejši, kot si starši mislijo. Terapevtka Aja Chavez je tako za Newsweek povedala, da številne družine pretirano poudarjajo čustveno validacijo, medtem ko preveč popuščajo pri mejah.
»Veliko mam in očetov se tako zelo trudi, da ne bi ponovili ostre ali odklonilne vzgoje, ki so je bili deležni sami, da nehote zanihajo v drugo skrajnost,« je pojasnila.
Otroci, pravi Chavezova, najbolje uspevajo, ko je toplina združena s strukturo. Brez tega ravnotežja lahko postanejo neodločni, anksiozni ali pretirano željni ugajanja – kar so vedenja, ki jih je Williamsova videla pri svojih otrocih.
Prehod k avtoritativnemu starševstvu – pristopu, ki združuje veliko topline in veliko strukture – se je pri Jaclyn Wiliams začel postopoma. Začela je postavljati trdnejše meje, se upirati skušnjavi, da bi otroke čustveno reševala, in dovolila, da se naravne posledice odvijejo.
Številne družine pretirano poudarjajo čustveno validacijo, medtem ko preveč popuščajo pri mejah.
Otroka sta reagirala nepričakovano dobro
»Sprejela sta to in zacvetela – sploh se nista upirala, ko sem začela postavljati jasnejše meje in ju manj reševati,« je povedala. »Tako zelo sta napredovala, da si tega nisem mogla niti predstavljati.«
Chavezova je dejala, da je tak odziv tipičen: »Otroci želijo jasnost. Ko združiš toplino s konsistentno strukturo, se njihov živčni sistem umiri. Spet se počutijo varne. Tesnoba popusti, razvajenost zbledi, pretirano ugajanje se sprosti in začne se kazati bolj samozavestna, stabilna različica otroka.«
Za starše, ki se znajdejo v podobni situaciji, Williamsova poudarja pomen samosočutja. Spodbuja jih, naj pričakujejo obdobja neravnovesja – čase, ko stres, življenjske spremembe ali izčrpanost začasno povzročijo, da zdrsnejo v permisivnost ali pretirano strogost. Najpomembnejše je, pravi, da znajo prepoznati, kdaj nekaj ne deluje, in se ponovno naravnajo.
»Starševstvo in življenje sta kot vrtiljak,« pravi. »Včasih si odličen, imaš vse pod nadzorom, drugič pa bi se najraje skril pod odejo, pojedel veliko sladoleda in se zjokal.« »Zmožnost, da se ozreš vase in prilagodiš, je največje, kar lahko narediš zase in za svoje otroke,« dodaja. »Otroci te imajo neizmerno radi, vidijo tvoj trud in nekega dne se bodo ozrli nazaj ali pa jim boš razložil, kaj se je dogajalo, in bodo nate izjemno ponosni.«
Poglej tudi naročniške vsebine:
Tatjana Jakovljević: Preveč pozornosti otroku dela več škode kot koristi
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Starši niso krivi za to kakšni so otroci, ko odrastejo, za to in vso patologijo družbe je v celoti odgovoren nasilni družbeni sistem vzgoje. Starši ne odločamo o ničemer, otroci pa so brez pravic. Starši smo žrtve izsiljevanja gospodarstva in grešni kozel za nasilje vzgojnega sistema, ki se zelo zgrešeno imenuje izobraževanje. Otroci so nezaščiteni in žrtev nasilja učiteljev ter socialnih služb, posledično so anksiozni in depresivni, če ne še kaj hujšega. Preladanje krivde na starše pomeni reševanje tisočletnega globalnega družbenega problema na plečih posameznika. Ne imet otrok, ker smo statši že dolgo nemočni jih zaščititi pred zakonskim nasiljem in nimamo več možnosti otroku zadovoljiti osnovne potrebe – ljubezni (brezpogojne zaščite, sprejetosti, empatičnega razumevanja in skrbi). V družbi nikjer ni več empatije do otrok. Ljudje se boriji za živali, mirno pa spregledajo stisko otrok, jih napadajo, se z njimi borijo v neenakovrednem boju in jih pa nikakor ne vidijo kot čustvena bitja. Nobena žival ne počne svojim potomcem to, kar človek počne svojim otrokom.
Saj se hecaš, kajne?
Pa še kako smo starši odgovorni za svoje otroke. Naše delo je, da jih vzgojimo v družbeno koristne osebe. To je naša skrb, to NI odgovornost vrcev, šol, družbe itd. Kdo ne zna sprejet te odgovornosti, bolje da ni starš. Mi smo tisti, kateri jih moramo pripraviti na vso krutost, družbe in življenja ,nasploh,jih pripravit na samostojno življenje, življenje ko nas enkrat več ne bo. In to po novih smernicah te sodobne, zahodne vzgoje, ko bi jim morali vse porinit v zadnjo plat, in ko imajo več pravic kot dolžnosti, to pač tak ne gre.
Za otroka si je treba vzet čas tudi če ga ni. Z nobenim darilom mu ne moreš podarit tega kaj mu lahko daš, ko si zanga vzameš čas, in ga ne prepuščaš socialnim omrežjem, katera bi po moje morali že zdavnaj prepovedat.
Otrok naj bo zrcalo vaše vzoje, in ne robot družbe.
Bravo, bravo, bravo.!!! Zelo enostavno napisano in resnično. Vzgoja se prične pri starših….
Andreja ali to resno,da starši nismo odgovorni? Je vedno kriv nekdo drug? Potem ste se kot mama ocenila kot,da znate roditi in ne vzgajati.
Bravo Strelec.
Prav starši bi morali prevzeti krivdo/ odgovor ost c KAJ zrastejo njihovi otroci. Ne pa, da samo apatičbo čakajo, da ti otroci odrastejo, potem pa za posledice krivijo VSE druge. Lp
Starši smo krivi pri taki vzgoji ker se je meni tudi zdaj enako zgodilo pri 15 letni hčerki .. da sem vse popustila dopustila … In to ni ok to je napaka …
Za vzgojo smo odgovorni starši in nihče drug. Faktorjev in zunanjih vplivov pa je malo morje lahko, tako kot ima sistem, okolje in digitalna doba svoje pridihe- močne. Na eni strani gradiš, na drugi se ti podira. Moja misel pa je “pripravi otroka na življenje” kje boš strog in kje ne….. kdor ne vzgaja pa ne more zgrešiti
V preteklosti so bili otroci deležni avtoritarne vzgoje, veliko je bilo tudi psihičnega in fizičnega nasilja. To je bila skrajnost!
Danes smo prešli v drugo skrajnost. Otrokom nudimo vse, dovolimo jim vse, kupimo jim vse, še preden si zaželijo, peljemo jih povsod, kamor si zmislijo, prirejamo jim rojstno dnevne zabave, skušamo jih obvarovati pred vsem, pred vsakim padcem, pred vsakim porazom. Zašli smo v drugo skrajnost. Odpovedala je zdrava pamet, otrokom moramo postaviti meje, otroci morajo vedeti, kaj je red, kaj je disciplina, otrokom moramo povedati, da denar ne raste na drevesih in jih pripraviti na življenje, ki je včasih zelo trdo, skratka, življenje ni potica. Tudi svet je neizprosen in zahteven. Prav zato, ker imamo naše otroke neskončno radi, jih moramo pripraviti na življenje in ne tako zelo zavijati v vato. V prvi vrsti smo starši odgovorni za vzgojo naših otrok.