Foto: EnvatoGotovo ste že kdaj opazili, kako vas otrok pogleda, ko se prestraši? Ko pade. Ko zasliši nenavaden zvok. Ko stopi v prostor, ki ga ne pozna. Ko se zgodi nekaj, česar ne razume.
V takih trenutkih otrok ne išče najprej razlage. Išče obraz. Išče glas. Išče človeka, ob katerem bo začutil, ali je še vedno varen. Išče vaš odziv.
Otroški strahovi so del odraščanja. Strah pred temo, neznanimi ljudmi, glasnimi zvoki, zdravnikom, ločitvijo, neuspehom … Vse to so trenutki, ko otrok še posebej potrebuje mamo ali očeta. Ne zato, da bosta odstranila vsak strah, ampak da mu bosta pomagala nositi tisto, česar sam še ne zmore.
Otroci se o zunanjem svetu ne učijo samo iz lastnih izkušenj, ampak predvsem iz odzivov svojih staršev. Ko se znajdejo v neznani, neprijetni ali napeti situaciji, pogosto najprej pogledajo mamo ali očeta. Iz izraza na obrazu, tona glasu in načina odziva hitro začutijo, ali je položaj varen ali nevaren.
Naš strah, napetost in nemir se hitro prenesejo na otroka. In prav tako se lahko nanj preneseta naš mir in občutek varnosti.
Otrok se opira na staršev odziv
Majhen otrok še ne zna sam presoditi, kako resna je neka situacija. Ko pade, ko zasliši nenavaden zvok, ko sreča neznano osebo ali se znajde v novem okolju, potrebuje oporo odraslega. Starš mu s svojim odzivom pomaga razumeti, kaj se dogaja.
Če odrasli reagira panično, bo otrok to doživel kot znak, da je nekaj zelo narobe. Če odrasli ostane miren, bo otrok lažje ohranil občutek varnosti. To ne pomeni, da bo vedno brez strahu ali solz, pomeni pa, da se bo lažje umiril in situacijo doživel kot obvladljivo.
To zelo lepo prikaže tudi spodnji video, v katerem zdravnica Dana Figura pojasni, da otrok v neznani situaciji najprej opazuje starša in iz njegovega odziva sklepa, ali je varen ali ogrožen. Prav zato lahko že naš obraz, ton glasu ali panična reakcija otroka prestrašijo, medtem ko ga miren odziv pomiri.
Tudi pretirana zaščita krepi strah
Vsak starš želi otroka zaščititi. To je naravno in dobro. Težava pa nastane, ko želimo otroka obvarovati pred vsako neprijetnostjo, vsakim tveganjem in vsakim nelagodjem. Takrat mu nehote sporočamo, da je svet poln nevarnosti in da sam ne bo zmogel.
Če nas ob vsakem otrokovem padcu takoj zagrabi panika, če ga nenehno opozarjamo, česa vse ne sme, ker je lahko nevarno, ali če pred njim kažemo pretiran strah pred neuspehom, boleznijo, ljudmi ali novimi situacijami, otrok to hitro ponotranji. Ne nauči se le previdnosti, ampak tudi tesnobe.
Otrok sploh ne potrebuje popolnega starša. Potrebuje pa odraslega, ki zna ločiti med resnično nevarnostjo in lastnim pretiranim strahom.
Ne gre za popolnost, ampak za držo
To ne pomeni, da starši nikoli ne smemo pokazati strahu. Tudi odrasli smo ranljivi, včasih nas kaj prestraši, skrbi ali prehiti. Posamezen trenutek ne bo odločil otrokove prihodnosti.
Pomembneje je, kakšen je naš prevladujoč način odzivanja. Ali otrok ob nas večinoma doživlja, da je ob težavah mogoče ostati miren? Ali čuti, da ga odrasli ne pušča samega v stiski? Ali dobi izkušnjo, da so padci, napake in neprijetnosti del življenja, ne pa katastrofa?
Prav to gradi notranjo trdnost. Otrok sploh ne potrebuje popolnega starša. Potrebuje pa odraslega, ki zna ločiti med resnično nevarnostjo in lastnim pretiranim strahom. Potrebuje nekoga, ki ga ne bo strašil še bolj, ampak mu bo s svojo prisotnostjo pomagal, da se umiri.
Miren odziv pa seveda ne pomeni brezbrižnosti. Pomeni, da otrok ob nas začuti: “Ni prijetno, ampak sem varen. Nisem sam. To bomo nekako rešili.”
Vzgoja se začne pri starših
Ko govorimo o otrokovih strahovih, se je zato dobro najprej vprašati: Kaj z lastnim vedenjem sporočamo otroku? Kolikokrat otrok iz našega odziva sklepa, da je svet bolj nevaren, kot v resnici je?
Otrok se bo pogosto bal tega, česar se bojimo mi. Zato vzgoja ni le usmerjanje otroka, ampak tudi delo na sebi. Bolj ko bomo znali ostati mirni, bolj bomo otroku pomagali razvijati zaupanje. Manj ko bomo v vsaki težavi videli grožnjo, lažje bo tudi on svet doživljal kot prostor, v katerem se da živeti, rasti in poskusiti znova.
Starševstvo nas pogosto zelo hitro razgali. Ob otroku ne pridejo na površje le nežnost, skrb in ljubezen, ampak tudi naši nepredelani strahovi.
In prav to je ena pomembnejših nalog starševstva: da ob vzgoji otroka zorimo tudi mi. Da prepoznamo, česa se pretirano bojimo. Da opazimo, kdaj reagiramo iz lastne tesnobe in ne iz resnične nevarnosti. Da si priznamo, kje nas življenje še vedno prehitro vrže iz ravnotežja.
Pri tem je pomembno vedeti, da nikoli ni prepozno. Tudi če smo dolga leta živeli bolj v strahu, tudi če smo sami odraščali ob negotovih ali pretirano zaskrbljenih odraslih, tudi če se nam zdi, da določene reakcije nosimo v sebi že od nekdaj … na tem lahko delamo. Počasi, iskreno, korak za korakom.
Ko starš dela na svojih strahovih, nikoli ne dela le zase. Veliko stvar dela tudi za svojega otroka. Daje mu namreč nekaj, česar ni mogoče zaigrati: občutek, da ob njem stoji odrasel človek, ki zna nositi življenje, ne glede na to, kaj bo prišlo na pot. In dati otroku takšen življenjski optimizem je pravzaprav največja možna dediščina.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
