Foto: EnvatoPred nekaj časa sem te besede slišala od znanke, ki sem jo srečala po dolgem času. Nisem zmogla izreči ničesar drugega kot tihi »ja«, ki mu je sledil rahel nasmeh. Kaj drugega bi ji sploh lahko odgovorila?
Morda se res navzven zdi, da teden brez otrok pomeni svobodo in omogoča, da se posvetim službi, hodim na dejavnosti, za katere prej nisem imela časa, se družim s prijatelji, telovadim, veliko hodim in nasploh več časa posvetim sebi.
Bolečina deljenega starševstva
Vendar pa za to navidezno resničnostjo stoji mama, ki vsak dan pomisli na svoji dve deklici: na to, kako se imata. Sprašuje se, kaj se jima je ta dan zgodilo v šoli, kaj sta novega doživeli, kako jima je šlo na testu, kako je bilo v šoli v naravi ipd. Mama ne neha biti mama, tudi če ne vidi vsak dan svojih otrok. Misli ji vedno uhajajo prav tja, k njenim deklicam.
Ravno ti trenutki so včasih težki. Za zaprtimi stenami stanovanja ostanejo nepospravljene igrače, ki sta jih deklici pustili na preprogi, na kavču ostanejo ostanki nalepk, ki smo jih skupaj lepile v album, predno sta odšli k očetu. Vse ostane, tako kot je bilo in čaka, da dekleti prideta nazaj.
Za to navideznostjo stojita tudi dve mali deklici, ki imata občutek, da morata z mamo nadoknaditi vse, kar sta zamudili. Da morata zadnji dan z mamo narediti še to in ono stvar in zvečer najrajši nobena ne bi zaspala. To neviden del obtiči tam ob četrtkih zvečer, ko bi si vse tri želele samo to, da nam ne zmanjka skupnega časa. Vsak petek zjutraj, ko ju odpeljem v šolo, še enkrat pritečeta k meni, da me objameta, saj v njunih očeh vidim, kako težko jima je ob misli, da se nekaj časa ne bomo videle.
»Mama ne neha biti mama, tudi če ne vidi vsak dan svojih otrok.«
Je lahko v tem tudi kaj dobrega?
Nemalokrat sem se spraševala, ali je bistvo res le v sprejemanju situacije takšne, kot je. Mi je všeč, da imam otroke ob sebi le polovico časa? Ne. Ali pa lahko iz situacije, ki jo imam, naredim največ, kar zmorem? Seveda. In prav tu imam izbiro.
To ne pomeni, da mi ni težko, da ne čutim bolečine, ko zamujam njuno življenje in ne vem, kaj se z njima dogaja v tistem tednu, ko nista z mano. Ta bolečina ostaja; ali bo kdaj izginila, ne vem. Vem pa, da je še vedno tukaj, tudi po dveh letih.
Ob tem opažam, da ta situacija poleg bolečine prinaša tudi nekaj drugega – resnično hvaležnost zanju, hvaležnost za majhne stvari, ki jih sicer morda ne bi opazile in bi se nam zdele samoumevne, ter hvaležnost za vsako minuto, ki jo lahko preživim z njima.
Občutljivost za hvaležnost
Hvaležnost je postala del našega vsakdana in vidim, da jo tudi deklici opažata ter izražata v drobnih stvareh. Pred časom sta skoraj skakali od navdušenja, ker smo v gneči našle parkirno mesto. Vsak dan, ko sta z mano, mi tudi povesta, da sta hvaležni, da imamo druga drugo.
Takrat vidim in čutim, da gremo v pravo smer ter da nam kljub pomanjkanju časa nihče ne more vzeti tega, kar imamo, in nič ne more zrušiti naše povezanosti, ki jo gradimo, prav tako pa ne naših velikih in majhnih trenutkov. Na koncu dneva prav to šteje največ.
Avtorica zapisa je mama dveh hčera. Z bivšim možem imata deljeno starševstvo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: Starševstvo po ločitvi – otrokom je treba dati čas!
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Glede na to, da je ločitev ena najhujših travm v življenju, je ta pripomba popolnoma neumestna. Upam samo, da deklicama pri očetu ni hudega, mami pa želim predvsem veliko poguma!
Enako čuti veliko očetov na drugi strani. V vsakem primeru naredita starša najbolje za otroke, da ohranjata odnos, da bo otrok prehajal od enega do drugega starša brez (dodatnega) stresa, ne pa da bo odhod predstavljal še dodatno obremenitev. Včasih eni tukaj še dodatno manipulirajo.
Deklicama je hudo pri materi. Veliko mater ima v krvi,da se imajo za žrtev. Žrtev ne more biti močna. Ona zahteva stalno sočustvovanje in da je vedno v ospredju. Deklici potrebujeta ob sebi močno osebo. Mati to ni.
Se pri deljenjem skrbništvu kdo vpraša,kako je otrokom? Ne staršem, otroku! Pa naj starši živijo en teden na enem naslovu, drug teden na drugem. Sedaj slišim pri mladih starših,da si otroke delijo celo na tri dni. Kot da so paket, predmet. Kdo gleda na ljudi kot na objekt? Narcistične osebnosti. Kam gremo? Kje so strokovnjaki tu! Razen od Gostečnika še nisem slišala za noben kritični pogled na te selitve otrok.
Nepospravljene igrače pričajo o tem, da se bo vaše srečanje nadaljevalo tam, kjer se je prekinilo za en teden. Gotovo za otroke ni enostavno preklapljanje na “en teden imam mamo, en teden očeta”. Hitro morajo odrasti in se navaditi na situacije, ki so bolj sprejemljive npr. po petnejstem letu zaradi šolanja v drugem kraju. Hitreje se morajo premakniti iz vidnega v abstraktni svet. Gotovo pa je hvaležnost drug za drugega in bolj zavesten odnos, ki ga gradite, največja popotnica, ki jo podarjate. Materinstvo se nikoli ne konča, ta vez vas bo vedno spremljala. Le nekoliko prej so prišla vprašanja, kako je z drugim. Verjetno se otroci sprašujejo podobno. Na neki točki v katerikoli starosti je odločilno spoznanje, da s svojo skrbjo ne rešimo ničesar, da je nujno, da tega otroka ali otrok starša izročimo v Božje roke: Ti pazi, skrbi zanj, varuj ga, spremljaj, blagoslavljaj.
mama, ki meni, da je najboljša in nepogrešljiva je praviloma razlog za ločitev. so tudi nezreli moški … a te so vzgojile mame, ki so smatrale, da vedo več od njihovih mož … začaran krog. nezaupanje v moškega. biologija nas potisne v spočetje, ostalo pa potem razpade. oče je odsoten, bodisi ker ne zna drugače, bodisi ker ga žena odrine; kombinacija obojega. vzgojita sina ki bo iskal “mamo” in hčere, ki bodo že v zibelki “samohranilke”; krog se ponavlja. Med dvema dobrima staršema ni nobena oblika starševstva slaba. Med dvema nezrelima pa vsaka!
Jaz se pogosto sprašujem, kako je otrokom v deljenem skrbništvu in zelo težko najdem pluse. Večina staršev reče, da so se navadili, da so otroči zelo prilagodljivi, da to nič takega….no ne vem, meni kot mami bi bilo nepopisno hudo, če bi otrok ne videla cel teden, ali pa za recimo za vikend, da bi kam šla sama, tam pa kup družin, …da o občutkih otrok ne govorim, sploh ko si nekateri ločeni starši blazno hitro najdejo nove partnerje, ki imajo po možnosti tudi otroke iz prejšnje zveze, postanem utrujena, že samo, ko pomislim, kako to gre. A najbrž se jim zdi vredno oz. je pred ločitvijo moralo biti tako zelo zelo hudo, da je to manevriranje med dvema domovoma, novimi partnerji, novimi otroki, …. vseeno boljše. V bistvu so to zelo žalostne situacije, brez zmagovalca, sigurno pa so poraženci otroci, me je težko prepričati, da je to mala malica.