Mnoge ženske opravijo splav pod pritiskom

Foto: Envato

Postopek splava je precej preprost. Vsaj do 12 tedna nosečnosti. Obiščeš ginekologa, poveš, da si noseča, vpraša te ali želiš obdržati plod in v kolikor rečeš, da ne, dobiš napotnico za bolnišnico. V nekaj dneh tam dobiš termin in opraviš splav – na način, ki je najbolj primeren glede na čas nosečnosti.

Sam proces je precej rutinski, skoraj birokratski. Vsi so vljudni in diskretni.

V čem je torej težava?

Težava je v tem, da te nihče zares ne vpraša, ali si prepričana. Ali res hočeš odstraniti svojega otroka iz svoje maternice. Ali pa se le morda bojiš in si v paniki. Ali pa ne veš, kako boš finančno zvozila. Ali moraš končati še šolo. Ali imaš že tri otroke. Ali pa okolica pritiska nate, da je to najboljša rešitev. Ali pa ti partner grozi, da te bo zapustil. Ali pa je že odšel.

Mantra o tem, da je to tvoja odločitev in da ti nima nihče pravice nič reči, te nič dodatnega vprašati, ti svetovati, ti pomagati pretehtati to pomembno odločitev … ne služi ne tebi ne tvojemu otroku. Kaj bi bilo narobe, če bi imela pred odločitvijo, ki ti bo – takšna ali drugačna – pustila posledice, kajti otrok je že tukaj, na voljo intenziven posvet, v katerem bi lahko bila informirana o vseh možnosti, ki jih imaš kot nosečnica in tudi o posledicah umetne prekinitve nosečnosti. Če bi skupaj z nekim usposobljenim svetovalcem oziroma svetovalko preigrala svojo situacijo, svoje možnosti, svoje pravice, svoje želje, svoje strahove, pričakovanja okolice … bi to bil res poseg v tvoje reproduktivne pravice? Ali bi ti to zgolj dalo na voljo več informacij, da bi se lažje in svobodneje odločila?

Lahko govorimo o ženskih pravicah kolikor hočemo, toda veliko žensk je še danes prisiljenih v splav. Tudi v Sloveniji. Ker to želi partner. Ker to želijo starši. Ker so takšne okoliščine. Ker je to predstavljeno kot bolj sprejemljiva rešitev kot denimo posvojitev. Koliko žensk pozneje obžaluje svojo odločitev vedo psihiatri, terapevti in spovedniki.

Kdo govori o pravicah žensk v primeru, ko partner zahteva splav? Nihče. Pa se to dogaja. Spodaj je zgodba iz Amerike. Prav lahko pa bi se dogajala tudi v Sloveniji. Le da je žal pri nas še vedno družbeno bolj sprejemljivo opraviti splav kot pa otroku podariti vsaj življenje, če mu drugega ne moreš in ga dati v posvojitev.

Ko je Michelle izvedela, da je noseča, ni bila v položaju, v katerem bi se ženska zlahka veselila novega življenja. Bila je nova v mestu brez trdne mreže ljudi, na katere bi se lahko oprla, in v finančni stiski. Bila je že mama dveh otrok. Zdaj pa je pod srcem nosila še tretjega.

 

Oče otroka ni bil opora. Nasprotno: pritiskal je nanjo naj naredi splav. Ko se Michelle za splav ni odločila, jo je zapustil.

V takšnih okoliščinah se lahko ženski zdi, da nima več izbire. Ne zato, ker si življenja otroka ne bi želela, ampak ker se okoli nje zaprejo vrata: denar, stanovanje, odnosi, delo, skrb za druge otroke, osamljenost. Michelle je sprva tudi sama razmišljala, da je splav njen edini izhod. Potem pa je poiskala pomoč.

 

Ni se odločila za splav. A tudi otroka ni mogla vzgajati sama.

 

Michelle je izbrala pot, o kateri se govori precej manj kot o splavu: odprto posvojitev. Želela je, da bi njen otrok imel mamo in očeta, stabilno družino in dom, v katerem bo lahko rasel. Obenem odprta posvojitev pomeni, da biološka mati ni nujno za vedno izbrisana iz otrokovega življenja, ampak lahko v dogovorjeni obliki ohranja stik z otrokom in posvojiteljsko družino.

To ni bila lahka odločitev. In prav zato je njena zgodba tako močna.

 

Michelle ni predstavljena kot ženska, ki bi brez bolečine “oddala” otroka in pozabila nanj. Ravno nasprotno: priznava, da je bil proces čustveno zahteven in da človek nanj nikoli ni povsem pripravljen. V enem od povzetkov njene zgodbe je poudarjeno, da sina pogreša, a svoje odločitve ne obžaluje.

 

V tem je pomembno sporočilo njene zgodbe: odločitev za življenje ni vedno lahka, romantična ali brez solz. Včasih pomeni zelo težko odpoved. Včasih pomeni priznati: “Tega otroka ljubim, a mu sama trenutno ne morem dati vsega, kar potrebuje.” Včasih ljubezen ni v tem, da otroka za vsako ceno obdržiš pri sebi, ampak v tem, da zanj poiščeš življenje.

 

Michelleina zgodba je tudi zgodba o tem, kako hitro se lahko ženska znajde pod pritiskom. Pritisk ne pride vedno v obliki grožnje. Včasih pride kot stavek: “Saj veš, da ne boš zmogla.” Ali: “To je najbolj praktično.” Ali: “Če ne splaviš, odhajam.” Ko ženska v takem trenutku ostane sama, splav ni več videti kot svobodna izbira, ampak kot izhod v sili in prisila. 

 

Prav zato je pomembno, da obstajajo ljudje in ustanove, ki v krizni nosečnosti ne ponudijo samo nasveta, ampak konkretno pomoč: pogovor, ultrazvok, informacije, povezavo s socialnimi viri, pomoč pri zdravstvenem zavarovanju, podporo pri posvojitvi in predvsem občutek, da ženska ni sama.

 

Michelle se ni odločila za splav, ker je ob sebi našla ljudi, ki je niso potiskali v eno smer, ampak so ji pomagali videti, da obstaja več poti. Ena od teh poti je bila posvojitev. Redka, težka, pogosto spregledana – a v njenem primeru življenjska.

 

Njena zgodba ne govori o popolnih okoliščinah. Govori o ženski, ki ni imela veliko razlogov za optimizem. Govori o moškem, ki je odšel, ko bi moral stati ob strani. Govori o materi dveh otrok, ki se je znašla pred tretjo nosečnostjo brez varnosti in brez podpore.

A govori tudi o tem, da kriza ni isto kot konec. Da otrokovo življenje ni vredno manj zato, ker pride v težkih okoliščinah. In da ženska, ki se znajde v nepričakovani nosečnosti, ne potrebuje pritiska, ampak roko.

 

Michelle je to roko našla. In zaradi tega danes živi tudi njen sin.

Pomembno je, da ženske, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo dobijo vse informacije. In da ni kot najboljša predstavljena tista, ki konča življenje njenega otroka. Ker je ta v bistvu najslabša.

 

V soboto, 17. maja 2026, se bo v Kopru odvijal Pohod za življenje. Vabljeni! Njegov namen je širiti sporočilo, da je vsako človeško bitje dragoceno, tudi tisto še nerojeno in da otrokovo življenje ni vredno manj, ker je prišlo nepričakovano in v neugodnih okoliščinah. Obstajajo bistveno boljše rešitve za nenačrtovano nosečnost kot je splav. 

Vir: pregnancyhelpnews.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 5,75 € / mesec