“Živela sem v jezi, sovraštvu do sebe in žalosti, za katero pravijo, da ne obstaja, ker »zarodek pač ni oseba«”

Foto: Canva

Kampanja My voice my choice v primeru nepričakovane nosečnosti ženskam ponuja le – splav. A to ni niti dobra niti edina možna odločitev, zato tudi ne sme biti edina “izbira”, ki jo financiramo davkoplačevalci oz. edina s kampanjo My voice my choice trenutno promovirana širom Evropske unije. Splav namreč pušča hude fizične in psihične posledice, ki ženske spremljajo do konca življenja.

Številna pričevanja tudi slovenskih mamic govorijo o močnem obžalovanju splava in velikih ranah, ki jih ta pušča za sabo, o bolečini, s katero v sodobni družbi pogosto ostajajo same, pa tudi o tem, da obstaja drugačna izbira. Njihove zgodbe so živo pričevanje, da ženske ne smejo imeti na “izbiro” le splava, ampak morajo imeti možnost, da lahko brez pritiskov okolice svobodno izberejo tudi druge možnosti: donositev in rojstvo, posvojitev.

“Ob takih izkušnjah spoznaš, da je življenje velik dar.”

Najglasnejša so v takšnih primerih pričevanja otrok, ki so se rodili, čeprav se prav lahko tudi ne bi. Eno takšnih je pričevanje profesorice in publicistke Ive Nežič Glavica, ki ga lahko preberete na našem portalu: »Hvaležna sem biološki mami, da me je rodila, in posvojiteljski mami, da me je spremljala pri vzponih in padcih«

“Ob takih izkušnjah spoznaš, da je življenje velik dar. V sebi nosim globoko hvaležnost, da živim, in obenem odgovornost, da iz tega življenja nekaj dobrega naredim. Veliko stvari v življenju, ki so nam dane po naravni poti, ne dojemam kot nekaj samoumevnega, in ravno zato jih znam še bolj ceniti,” je med drugim dejala.

Na vprašanje, kaj bi svetovala mamicam, ki se soočajo z neželeno nosečnostjo, pa je dejala: “Najprej bi jih spodbudila, da se v svoji stiski in bolečini ne zaprejo vase, ampak da si poiščejo pomoč, nekoga, ki jih bo znal poslušati, jih umiriti in sprejemati v vsem, kar trenutno doživljajo. Prav tako jim želim, da si vzamejo čas za premislek in si ne dovolijo, da bi jim trenutna stiska »zameglila« pogled. Kot posvojen otrok pa jim na podlagi lastnih izkušenj želim predvsem pogum, da se odločijo za življenje. Da otroku omogočijo, da zaživi svojo pot – kajti za to priložnost sem neizmerno hvaležna svoji mami.”

Sorodno anonimizirano pričevanje lahko preberete na povezavi.

Najstniška mama Lea hčerko doživlja kot velik blagoslov

Najstniška mama Lea pričuje o tem, kako je hčerko sprejela kljub mladosti. Rodila je namreč pri 18 letih: »Ko sem zaslutila, da sem noseča, sem avtomatično pomislila na splav,« pripoveduje. »To mi je svetovala tudi prijateljica, ki sem se ji zaupala. Potem pa sem naredila test nosečnosti in ko sem na njem zagledala dve črtici, sem zelo jasno začutila, da sta ti dve črtici moj otrok.« Nato so jo podprli tako njen fant, s katerim sta se kasneje razšla, kot tudi njena družina.

Še najbolj neprijazen sprejem je doživela pri ginekologu: »Ko sem prišla na pregled, sem bila že odločena, da otroka obdržim. To sem zdravniku tudi jasno povedala. Kljub temu mi ni hotel dati materinske knjižice. Rekel mi je, da ima hčerko, ki je stara toliko kot jaz, in da si je ne predstavlja noseče. Prepričeval me je, naj rajši še malo premislim. Po tem obisku sem takoj zamenjala ginekologa. Sprejeli so me v zdravstvenem domu za študente, kjer so bili do mene zelo prijazni.«

S fantom sta našla stanovanje, fant je dobil službo. »Pri vseh preizkušnjah so mi pomagali v eni od nevladnih organizacij in nekaj tudi v Zavodu Živim. Res so se potrudili, na koncu sva imela za dojenčico vse in še več, kar potrebuje.«

“Pogosto slišimo, da ima ženska svobodo, vendar pri meni tega ni bilo. Prisotni so bili občutki strahu, zmede in negotovosti. Nerazrešeno vprašanje, kaj naj z otrokom, je ostalo čisto do konca.”

“Takrat, ko sem zanosila, sem si otroka zelo želela obdržati,” v intervjuju na našem portalu pričuje mlada žena, ki je pri 18 letih naredila splav: “Razmišljala sem o posvojitvi, o tem sva se s fantom tudi pogovarjala. Ampak fant se je kasneje šel pogovorit s svojimi starši, na katere je bil zelo navezan in jim je tudi zelo zaupal. Ti so mu predlagali, naj otroka ne obdržim, da bom posvojitev obžalovala in da bom otroka samo še bolj pogrešala. Zame so izbrali, da je najbolje, da naredim splav in na vse skupaj pozabim. Vse v meni se je temu zelo upiralo. /…/ Podpore nisem imela ne pri svojem fantu, ne pri njegovi družini, ne pri svoji. Svoji mami sem sicer povedala in je bila sprva vesela, a verjetno ni vedela, kako bi me podprla, ko sem ji rekla, da otroka ne bom obdržala. Na koncu sem sprejela odločitev in šla na splav v smislu, da mi ne preostane nič drugega. Povsem sem se ločila od svojih občutkov in čustveno otopela. /…/

Pogosto slišimo, da ima ženska svobodo, vendar pri meni tega ni bilo. Prisotni so bili občutki strahu, zmede in negotovosti. Nerazrešeno vprašanje, kaj naj z otrokom, je ostalo čisto do konca. Na zunaj je izgledalo, kot da sem našla razumske razloge in se prepričala, da želim iti na splav, ampak konec koncev sem lagala sama sebi. Po tem, ko sem čustveno otopela, je bila fizična bolečina tista, ki me je spremljala kar nekaj časa. Že pri normalnih menstruacijah sem tu in tam imela krče in sem vedela, kakšen je občutek tovrstne bolečine. Pri splavu pa je ta bolečina potencirana, ker imaš porodne krče, ki lahko trajajo nekaj ur. /…/

“Splav ni enostaven in ni ‘varen’, kot se veliko govori. Je travmatična izkušnja, tudi če odmislimo vse psihične in duhovne posledice, ki jih pusti na ženski,” je med drugim pričevala Janja Kolenc.

“Šele potem mi je bilo resnično žal.”

Podobna pričevanja slovenskih staršev, ki jih je zaznamoval splav, so objavljena tudi na spletni strani Zavoda Živim, ki je ena redkih nevladnih organizacij, ki konkretno pomaga staršem, ki se soočajo z neželeno nosečnostjo ali trpijo zaradi splava.

“Ko sem šla na splav, sem bila noseča osem tednov. Šla sem na kemični splav in moj partner je šel zraven. Najprej so mi dali tableto, ki sem jo pojedla, potem pa sem šla domov, kot da ni nič. Po treh dneh sem šla v bolnico, tam so mi dali 2 tableti v nožnico in me še zadržali, da se, kot oni pravijo, »vse spuca«. Vse skupaj ti predstavijo, kot da to ni nič takega in je bolj za mimogrede. Medicinsko osebje je bilo na splošno precej hladno. Sicer je res, da sama nisem preveč spraševala in nisem niti veliko govorila z njimi, ker sem si samo želela, da bi bilo čim prej mimo, ampak njihov odnos ni bil topel,” pričuje ena izmed mamic.

“Težko mi je bilo kar kmalu, kakšna dva tedna po splavu. Potem sem se tolažila, da res ne bi bilo dobro, tudi za otroka ne, saj sama tega ne bi zmogla in bi uničila življenje otroku. Ker si nisem hotela priznati, da je šlo za egoizem, sem sama sebe »ven vlekla«. V resnici sem sebe izvlekla, za otroka pa nisem naredila nič dobrega, da sem ga ubila. Vedno sem se tolažila, da ne bi bilo dobro, če bi ga imela, ker ga ne bi mogla preživeti … Kasneje sem spoznala, da bi bilo v resnici čisto v redu, če bi imela svojega otroka. Mogoče ne bi bilo vse rožnato, ampak vem, da bi šlo. Šele potem mi je bilo resnično žal,” piše o obžalovanju splava.

“Nisem vedela, da ne bom nikoli več ista.”

“Pod pritiskom sem vzela tableto za sprožitev splava. Vedela sem, da to pomeni konec za nedolžno življenje (ki sem ga že imela rada!), vendar pa nisem slutila, kako uničujoče bo to dejanje. Nisem vedela, da ne bom nikoli več ista.

Več mesecev pozneje je moj (bivši) fant rekel, da to obžaluje. Da bi morala imeti hčerko, a sva jo ubila. Z besedami težko izrazim, kako sem sovražila njega, sovražila sebe in celotno kulturo, ki s splavom »reši vse«. Ne vem, kako sem se takrat zadržala, da se nisem vrgla skozi okno.

Minilo je nekaj let, opravila sem še en splav zaradi strahu pred partnerjem, ki me je zlorabljal. Živela sem v jezi, sovraštvu do sebe in žalosti, za katero pravijo, da ne obstaja, ker »zarodek pač ni oseba«. Moji spremljevalci so bili panični napadi, tesnoba in samomorilne misli. Postala sem zagovornica pravic ženske, zato da sem lahko opravičila svoja dva splava in preživela,” pričuje še ena izmed mamic.

Podobnih zgodb – tudi slovenskih – je še veliko.