Foto: CanvaZ vami bi rada delila zgodbo, ki mi je bila zaupana. S pripovedovalko sva se strinjali, da je pomembno, da se zgodba deli med bralce, a želi ostati anonimna.
Ano je prvi plusek presenetil ravno na Valentinovo in kaj lepšega bi lahko podarila svojemu možu na praznik ljubezni kot novico, da bosta jeseni postala starša. Jutranja slabost, ki je trajala vse do večera, je ustavila čas in tedni do prvega pregleda so se tako zelo vlekli. “Vaš otročiček je pa malo majhen, mogoče, da smo napačno izračunali čas oploditve. Pridite naslednji teden, da vidiva, kako napreduje,” je bila edina novica, ki jo je iz ordinacije prinesla možu v čakalnico. Materinske knjižice ni dobila, kar jo je malce zaskrbelo, a je upala, da bo naslednji teden vse vredu.
“Plod je sicer zrastel, ampak srčka pa ne najdem, veste.”
Tema. Kaj to pomeni? Kje pa je? A utripa ni? Pa bi se moral že lepo slišati. Napotena je bila v Ljubljano, po drugo mnenje. Še vedno v upanju, da je vse vredu, da mora nekdo samo znati najti utrip. “Saj je zrastel, pravi zdravnica,” je tolažila še moža.
Na urgentnem bloku so potrdili: “Gospa, temu se reče zgrešeni splav.”
Kaj pa zdaj? Dežurni ginekolog ji je utrujeno potarnal, da je takih primerov čisto preveč in da bo morala zal priti nazaj, da ščistijo maternico. Imela je občutek, da jim je v napoto. Še ena, ki bi nekaj rada. A to je bilo zadnje, česar si je v svojem življenju želela izkusiti. Z navodili in misoprostolom se je vrnila k možu in brez besed sta se vrnila domov.
“Iskrene sožalje ob izgubi vašega otroka,” so besede, ki bi jih takrat morala slišati, a so ostale neizrečene. Nihce ji ni pojasnil, da zgrešeni splav pomeni, da kljub temu, da se je otrokovo srce že ustavilo, se telo še vedno trudi ohranjati nosečnost. Tako, kot je se je v praznih upih trudila tudi sama. In čiščenje maternice bo pomenilo umetno sprožen splav, da bo pokojno bitjece zapustilo edini dom, ki ga je poznalo. In to bo zadnje slovo od njune male dušice.
Občutkov, ko v telesu še vedno nosiš preminulo detece in čakaš, da se bo poslovilo, so srce parajoči. Po treh dneh čakanja se je postelja na oddelku sprostila ravno na materinski dan. Tablete, ki so sprožile krčenje maternice, so bile izredno močne in jokala je tako od fizične kot srčne bolečine. “Gospa, kako boste pa zares rodila, če je že zdaj tako hudo?”, jo je vprašala sestra, ki je tisto jutro skrbela zanjo. Ana si je želela le miru, zato se je zaprla v kopalnico. Kmalu za tem je v straniščni školjki zagledala krvavo kepico, takrat je bila stara skoraj dvanajst tednov. Kruta realnost ji je spodnesla tla pod nogami. Dostojnega slovesa v zgodnjih tednih življenja pri nas pač ne poznamo.
To je pomenilo tudi, da so tablete naredile svoje in da je z odhodom drobcenega bitjeca zdaj maternica čista. “Zdravnica vas še pogleda, da ni kaj še ostalo, potem pa lahko greste domov,” so ji hladno razložili. Ultrazvok med obilno krvavitvijo je očitno v teh prostorih normalen, a hkrati zadnje, kar si v takšni situaciji želi žalujoča mama, še manj pa kar potrebuje. A takšen je postopek.
Pred odhodom so ji prinesli še kosilo, potem pa jo je mož odpeljal domov. Na domačem kavču mu je v solzah povedala čisto vsako podrobnost njunega slovesa. Pripadal ji je še en teden bolniškega staleža, potem pa naj bi se vrnila v službo, kot da se ni nič zgodilo. O tem se pač ne pogovarja v pisarniških čajnih kuhinjah.
Sprašujem se, zakaj ne? Ker je smrt bližnjega boleča in srce parajoča? Ne, to ne bo razlog, saj novico o smrti bližnjih delimo s sodelavci in prijatelji. Ker je bila zgodnja nosečnost in to še ni otrok, zato ne šteje? Pa res ne šteje? Zakaj mislimo, da to še ni človek? Zakaj zgodnje slovo jemljemo kot splav, ne kot tiho rojstvo? Težo izgube kategoriziramo po tednih. Po dvajsetem tednu je otrok že rojen in ne več splavljen, resnica pa je, da je med devetnajstim in dvajsetim tednom razlika lahko le v enem samem dnevu. Tukaj nekaj ni prav.
Veliko jih je, takih slovesov. Veliko. Preveč, če obstaja čakalna vrsta za slovo. Slovo od otrok, ki so se čisto prezgodaj vrnili v nebesa. Dokler mame ne bodo slišale besed sožalj ob izgubi njihovega otroka, bodo čutile, da o tem ne morejo govoriti drugače, kot anonimno. In jih niti ne obsojam, razumem njihovo stisko ob eni najbolj bolečih življenjskih preizkušenj. Obsojam pa nas, ki tega ne vidimo drugače kot “sta se trudila zanositi, pa jima še ni uspelo.”
To niso poskusi zanositve, to so čisto prava živa bitja. Naši otroci so. Ljudje. Vsak otrok, ki se živ in zdrav rodi v mamino naročje, je bil enkrat star osem, dvanajst in dvajset tednov. Edina resnica je torej lahko ta, da je otrok že od prvega utripa srca. In če življenje traja od prvega do zadnjega utripa, si tudi nerojeni otroci zaslužijo primerno slovo. Ne glede na njihovo starost.
Iskrene sožalje vsem staršem, ki ste prehitro izgubili svoje otročičke. In sožalje vsem, ki ste v čakalni vrsti, da se lahko poslovite. Upam, da boste nekoč lahko našli uteho v dejstvu, da to slovo ni zadnje in da boste svoje angelčke enkrat lahko objeli v nebesih. Do takrat pa zaupajte, da bodo v dobri družbi naše matere Marije, ki bo s svojo čisto ljubeznijo skrbela zanje tako, kot neprenehoma skrbi za nas vse.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Sočustvujem z gospo, ki se ji je to zgodilo in je izgubila otroka. Kako hudo mora biti, ko se sreča in veselo pričakovanje spremenita v nočno moro! Utripa ni več, srček več ne bije, otročiček je umrl. Za vsako žensko, ki je to dala skozi, je to eden največjih preizkušenj v življenju.
Zdravstveni delavci pa se pri svojem delu vsakodnevno srečujejo z različnimi travmami, pogostokrat tudi gledajo smrti v oči. Njihov poklic je naporen. Nekako morajo ostati trdni in trdi, ker če bi jih prav vse tako močno prizadelo, bi se jim zmešalo. Velikokrat delajo tudi po dva turnusa, so utrujeni, razdraženi. Če gledamo to s človeške plati, jih lahko tudi razumemo.
Seveda pa ne razumem sestre, ki je bila tako neusmiljeno hladna in je gospe očitala, da kako bo, ko bo zares rodila, če jo že zdaj tako boli? Pripomba je popolnoma neumestna in bi jo lahko zadržala zase. Bolečina je subjektivna in jo vsak doživlja po svoje. Sestra bi lahko bila enostavno tiho, lahko pa bi pacientki privoščila vsaj eno lepo, spodbudno besedo. Lepa beseda nič ne stane, pa tudi veliko časa ti ne vzame.
Gospe, ki je izgubila otroka pa želim veliko tolažbe, upanja in poguma. Enako tudi vsem ostalim ženskam, ki se jim je to zgodilo.
Življenje nam ne prizanaša. Velikokrat dobimo na rame križ, ki ga je zelo težko nesti.
Sama sem šla skozi to dvakrat. Obakrat sem od osebe, ki bi mi morala biti najbližja, slišala samo ledene besede: “A veš, pa ni treba zdaj jokat pa delat drame iz tega!”
Pa nisem jokala in delala drame. Pa mi je telo povedalo, da bi morala jokat. Da bi morala žalovati. Trajalo je skoraj celo leto, da sem si dovolila jokat in žalovat. In trajalo je še malo dlje, da sem se lahko poslovila od svojega nerojenega otroka.
In trajalo je kar nekaj let, da sem spoznala, da bom svojega nerojenega otroka lahko nekoč objela, pa čeprav svet misli, da ne obstaja.
Iskreno sožalje mamici.
Žal je pri nas že umetni splav znormaliziran in zbanaliziran do te mere, da tudi neželena smrt nerojenega otroka pade v isto kategorijo – tragedije na katero s(m)o imuni, še posebej zdravstveni delavci, ki se s tem srečujejo dnevno in so tudi nadpovprečno vzgajani v duhu “pravica ženske do sreče nad pravico nedolžnega otroka do življenja”.
Razumljivo je, da so hladni in vsaj navzven delujejo brezčutni, ni pa opravičljivo.
Ko pa pride do komentarjev, kot je omenjen zgoraj ali ko ti, kot mami na poporodnem oddelku očitno brez otroka in sebi, celo čistilka pripomni, da pa ja ne smeš jokat, ker tako hudo pa spet ni… Tu pa zdrava pamet odpove.
Iskreno sožalje mamici.
Tudi sama sem šla dvakrat skozi to težko zgodbo. Sem pa imela čudovito podporo ginekologinje, in (skoraj) celotnega zdravstvevega osebja s katerim sem bila v stiku. Čudovita je bila sestra, ki je najprej rekla, da ji je žal, da se mi je moralo to zgoditi. Da je takih primerov žal veliko preveč. In da naj ne obupam. Vse se je izpeljalo tako, da sem lahko vzela otroka s seboj domov in za to ni nihče izvedel. Z možem sva ga zvečer krstila in pokopala. Silno težko je bilo, vendar sva se potem umirila in prepustila Božji volji. izjokat se je treba. Zelo treba.
Res priporočam staršem, ki so izgubili svojega otroka v zgodnji nosečnosti (pa tudi kasneje), tudi če so videli le pusek na testu, da otroka sami krstijo, mu dajo ime in ga simbolično pokopljejo. Tako se otrokova dušica umiri v Božjem naročju, saj ve, da so ga starši priznali, da je, da obstaja in živi pri Bogu. Tako se tudi njegova dušica lahko mirno poslovi od fizičnega telesa. Mislim pa tudi, da se mora fizično človekovo telo posloviti od fizičnega telesa drugega človeka. Telo mora to dojeti, ne samo njegova pamet.
Pa še to: mene je bilo tudi strah o tem govoriti. Pa vendar je naneslo v službi na to. Ko sem o svoji izkušnji spregovorila jaz, se je iz kolegic vsulo. Koliko žalostnih, tragičnih zgodb! Tudi kolegice, ki je skoraj istočasno z mano doživljala isto. Skupaj smo jokale, kasneje pa se tudi skupaj veselile svojih otrok, ki so, in še prihajajo. To si moramo ženske med seboj deliti. Je težko, a blagodejno. Nobena mi ni rekla, da se o tem pa ne govori, ampak, da je odrešujoče, da smo se lahko o tem pogovarjale, se slišale. Vem, da imam nekakšno srečo. Privoščim jo tudi vam. Srečno in zaupajte v božjo previdnost.