Ni bistveno, čemu se v postu odpoveš. Bistveno je, komu narediš prostor.

Foto: Envato

Zdaj smo že dobro vstopili v postni čas in veliko se pogovarjamo, kako preživljamo letošnji post, čemu se odpovedujemo in kako se pripravljamo na Jezusovo vstajenje. Se tudi vam zdi, da se vse prevečkrat sliši “saj vem, da bi moral to in to, ampak ne zmorem, to ni zame” ali pa “ah saj jaz tako ne pijem alkohola, imam post že narejen” in “meni tako ni do sladkega, na telefonu pa tudi nisem”. Kaj torej to pomeni? Da post ni za vse, ampak samo za nekatere? Da so tisti, ki ne jedo sladkorja boljši od drugih?

Vsekakor ne. Samo preveč smo posplošili postni čas. Glavni namen tega obdobja je, da pozornost vrnemo nazaj v svoje srce, da se preizprašamo, v kakšnem stanju je naš osebni odnos z Očetom in da tišino štiridesetih dni izkoristimo za to, da se bolje povežemo z Njim.

Odpovejmo se motilcem pozornosti

V tej tišini se bo vedno našlo nekaj motilcev pozornosti, vsak ima svoje. In ti motilci so tisto, čemur se odpovedujemo, ravno zato, da si zagotovimo to rodovitno tišino. In to ni nujno sladkor, alkohol ali kakšna druga hrana. Mogoče ste opazili, da zjutraj, ko se zbudite, najprej posežete po telefonu in s tem začenjate dan. V postnem času se lahko odpoveste jutranjemu ekranu in ga zamenjate za preprosto, kratko molitev in dan začenjate z Gospodom.

Lahko svojemu dnevu tudi kaj dodate, ni nujno, da samo odvzemate. Recimo, da se čez teden premalo gibamo ali preprosto preživimo preveč časa zaprti v stanovanja. Postni čas je lahko priložnost, ko se bomo zavestno odločili in poskrbeli za to, da izboljšamo skrb za svoje telesno zdravje.

Stari vzorci, ki nas vlečejo k tlom

Zdaj pa sledi vprašanje – kaj narediti, ko postane težko? Res je, da je s spremembo lažje začeti, kot pa z njo vztrajati. Čisto biološko, naši možgani ne marajo sprememb in vsak nov napor se nam bo sprva upiral. Možgani nas bodo silili v stare vzorce, saj so nam poznani, utečeni so in enostavni. Tukaj se skriva ključni del posta. Kaj narediti s tem trpljenjem,  ki ga odrekanje prinese?

Darujte ga. Ko je težko, kadar je naporno, ko možgani želijo po svoje… se tisti trenutek, preden se prepustite skušnjavi, ustavite. Izberite namen, za kaj boste darovali svoj napor. Lahko je višje dobro, lahko je za koga v družini, lahko je za odnos, za zdravje, karkoli se vam zdi smiselno. Naj bo nekaj, za kar bo vredno nesti ta križ. Dajte trpljenju namen. Ne pozabite pa, da v tem odnosu niste sami.

Bog si želi le vaše srce, ne vaših odkljukanih seznamov askez.

Bog je z nami

Bog od nas ne pričakuje, da bomo v tem postnem času kot nek super talent, ki se predstavlja na odru – kaj vse zmore sam in kaj vse sam lahko doseže. Popolnoma nasprotno. Obračajte se na Boga. Prosite ga za pomoč. Obrnite se k Jezusu, da vam pomaga nesti križ. In zaupajte, da vas vedno čaka z odprtimi rokami. Želi si le vaše srce, ne vaših odkljukanih seznamov askez. In tako se bo v tej štiridesetdnevni tišini krepila vaša vera.

Za konec pa le še to – kaj pravi Sveto pismo, kako naj se postimo?

“Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.” (Mt 6, 17-18)

Veliko ljudi si te svetopisemske besede razlaga dobesedno. Da se moramo skriti, ko se postimo in naj se ne hvalimo s svojimi postnimi uspehi. To vsekakor drži, napuh ni nikoli dobrodošel v kristjanovem srcu in tudi postni čas ni izjema. Kar pa nam ta odlomek želi še enkrat povedati pa je to, da je bistvo posta očem nevidno. Naša goreča vera, naše trdno zaupanje v Odrešenika. Da je to čas notranje rasti, mogoče celo preobrazbe. In da naj bo ta osredotočenost na Boga glavni fokus naše priprave na veliko noč.

Seveda je cilj pomemben, ampak pot je tista, ki nas izoblikuje, da na ciljno črto stopimo pripravljeni. Naj bo vaša postna pot rodovitna in naj v vaših srcih vzklije vsako seme, ki ga boste posejali.