Bog je skrbel zame še preden sem ga poznala in sestra Pia mu je pomagala

Ko danes gledam nazaj svoje življenje, opazim drobne dogodke, za katere se mi takrat niti sanjalo ni, da bodo nekoč dobili tako globok pomen.

Danes jih prepoznam kot sledi Božje previdnosti, kot trenutke v katerih je Bog tiho iskal mene, čeprav ga sama nisem poznala ali iskala.

V srednji šoli, me je klinična psihologinja, ko sem k njej prišla na pogovor, odpeljala v samostan. Bila sem zelo občutljiv otrok, s težko družinsko zgodbo, zaradi katere sem sebe in svet doživljala zelo temačno. Mislim, da ni vedela, kako naj mi še pomaga. Pozneje, ko sem jo kot odrasla obiskala, se mi je opravičila in rekla, da me je doživela, kot veliko iskalko nečesa večjega.

Sestra Marija

To je pričevanje o srečanju, ki ga zaradi mladosti nisem jemala resno. Sprejela me je sestra Pia Marc in me peljala v kapelico, kjer je bil velik kip Marije z detetom v rokah. Tam smo sedele in se pogovarjale. Ne spomnim se več o čem je tekla beseda, spomnim pa se, da je sedela ob meni in me poslušala. Tik predno sem odšla, mi je v dar poklonila Sveto pismo, rdeče barve. Zame je bila le knjiga, a sem jo zelo spoštovala in jo imam še danes.

V času srednje šole sem sestro Pio večkrat obiskala v samostanu. Vedno me je pričakala na vratih z besedami: »O, Janja moja, pridi«, kot da sem edina na svetu in je čakala le name.

Prišel je čas študija, odšla sem v Koper. S sestro Pio sem ostala v stikih predvsem preko telefonskih pogovorov. Vse, kar me je bremenilo, za vse moje stiske je ona vedela. Njena zagotovila, da bo v kapelici, kamor me je prvič peljala, molila, so mi prinašala mir.

Nepričakovana zanositev

V drugem letniku študija sem nenačrtovano zanosila. Oče otroka ni želel. Ostala sem sama, v študentski sobici. Podpore staršev nisem imela, niti drugih sorodnikov, zaradi težke zgodbe sem že nekaj let živela sama.

Sestra Pia je vedela, da sem se znašla v še eni preizkušnji, rekla je: »Janja, če kako zmoreš, obdrži otroka, bom molila zate.« Dala mi je telefonsko številko družinice z otroki v Kopru, pri njih doma sem na računalniku tipkala neke pesmi, takrat se mi niti sanjalo ni, da so to pesmi iz Prenove. Nisem se znašla v tem. Zato sem odšla.

Globoko v žalosti, brezizhodni situaciji, noseča, sem na sprehodu šla mimo cerkve Svete Ane v Kopru. V njej so bili ljudje, sedla sem čisto zadaj v temni kot. Nekaj so prepevali in dvigovali roke, ni mi bilo jasno, kaj točno počnejo, navadna maša tole že ni, sem si rekla. Duhovnik je na koncu molil nad ljudmi, pa sem šla še jaz. Iskala sem pomoč in res nisem vedela več, kam naj še grem. Že na poti do oltarja, sem imela občutek, kot bi se ustavil čas. Kot da me je ujela Marija v rdečem plašču v svoje naročje in mi rekla: »Ne boj se«. To je bilo doživetje, še predno je duhovnik prvič molil nad menoj. A bilo je le doživetje. Nisem vedela, kaj naj s tem počnem.

Vse to sem povedala sestri Pii. Ta dan mi je dala telefonsko številko, še zadnjo. Upanja zame ni bilo več. Vrgla sem številko v koš za smeti, odločena, da je zame prepozno. Ne vem zakaj me je sestra Pia tisti dan klicala ponovno in me vprašala ali sem poskusila poklicati. Pobrala sem številko iz smeti in poklicala. Oglasila se je – danes rada rečem moja mama, druga mama, duhovna mama. Bila mi je na voljo za pogovore, bila je iz cerkve Svete Ane, kjer sem že bila, poznala je družinico z otroki, pri kateri sem že bila, znala mi je s svojim življenjem, pričevati o Bogu in šele v pogovoru z njo, sem se začela spraševati, kaj ona ima, jaz pa ne. Vodila me je k maši, šla sem le zato, da bi bila z njo, da nebi bila tako zelo sama.

Bog je bil ves čas ob meni. Bog je vedel, da bom potrebovala pomoč. Vedel je, da bom potrebovala sestro Pio, klinično psihologinjo, družino z otroki, telefonske številke, on je vedel. Jaz ne. Sestra Pia zelo verjetno tudi ne, moja druga mama tudi ne, družinica z otroki tudi ne, niti skupina, ki je tisti večer molila pri Sveti Ani.

Ljudje, ki so mi pomagali, niso vedeli, kako pomembni bodo postali v mojem življenju.

Sprejela sem življenje

Danes vem, da stiske minejo in so normalni del našega življenja. Danes vem, da v trenutkih, ko sem bila na dnu in so bile stiske tako globoke, da jih skoraj ni mogoče opisati … takrat, ko je bila tema tako črna in brez dna, da me je hotela imeti zase … je Bog po ljudeh reševal mojo dušo. Ne vem, koliko ljudi je v resnici zame molilo in kolikokrat sem neverna in v stiski izrekla: »No ja, pa molite. A to je vse ali kaj? Nimam ničesar in niti kam iti, vi pa bi molili?« Danes se zavedam, kako sebična sem bila.

Edina resnica je Bog. Vse ostalo obstaja le v tolikšni meri, kolikor to Bog ohranja pri življenju. Zato je prav dobesedno res, da brez Boga nismo nič.

Ko Bog vidi dlje in čez vse. Petnajst let poznam sestro Pio Marc iz Šmihelskega samostana De Notre Dame. Rada bi ji rekla: Hvala. Hvala za ljubezen, ki me je rešila, za milost, ki me je našla.

Danes verjamem, da Bog deluje prav po takšnih majhnih dejanjih. Po ljudeh, ki so pripravljeni biti na voljo, po tistih, ki si vzamejo čas za pogovor, tudi ko sem nam zdi, da ne delamo nič posebnega. Bog deluje.

Morda je prav naš »tukaj sem«, način po katerem bo Bog nekega dne nekomu povedal: »Nisi sam. Skrbim zate«.

Janja Račič