Propaganda smrti

Foto: Canva

Danes se veliko govori o smrti. O izgubi življenja, takšni in drugačni. Zdi se, da je veliko odločanja o tem, kdo lahko kdaj opravičeno umre in na kakšen način je smrt sprejemljiva. Ali celo umor. Veliko je vprašanj o tem, kaj sploh življenje je in kdaj se začne? Kaj je smrt in kako jo omogočiti? Čigavo življenje je vredno varovati in katero življenje pospremiti v smrt? S tem se ne moremo izogniti tudi vprašanju, kdaj človek sploh postane človek in kdaj se ga lahko zaščiti pod tako imenovanimi človekovimi pravicami.

Pravica do življenja ali pravica do smrti

Prepletata se boj proti splavu in boj proti zastrupitvi bolnikov. Oba se borita za pravico do življenja. Oba se dotikata najbolj ranljivih – otrok, starostnikov, bolnikov. Prvi se celo skriva za propagando dostojanstva žensk, ki v resnici nima popolnoma nič z življenjem otroka. No, razen tega, da ubiti otroka ni nič kaj dostojanstveno.

Ne razumite narobe, vsekakor si vsaka ženska zasluži dostojanstveno zdravstveno obravnavo na vseh področjih medicine. Ne samo na področju ginekologije. Prav tako, kot si jo zasluži moški. In res je, vsak naj se odloča o svojem telesu. Ampak – se lahko strinjamo, da telo otroka ni žensko telo? Kdo bo torej prevzel odgovornost zanj? Kdo ga bo zaščitil in ohranjal pri življenju, če ne tisti, ki ga je spočel?

Kdo bo prevzel odgovornost za otroka? Kdo ga bo zaščitil in ohranjal pri življenju, če ne tisti, ki ga je spočel?

Kaj določa vrednost otroka

Vsaka zgodba spočetja žal ni srečna in vsekakor je vsakršno nasilje nesprejemljivo. Ampak – zakaj je nekdo, ki je bil spočet v slabih okoliščinah, manj vreden življenja kot tisti, ki je bil spočet v ljubezni? Na ultrazvočnem posnetku nerojenega otroka je nemogoče videti ali je spočet v ljubezni ali ne. Človek je, tako kot vsi drugi. Zakaj ga kot takega ne bi torej nazivali že od začetka. Ne zarodek, ne skupek celic, ne tujek v ženskem telesu. Ampak novi človek.

Posilstvo je večkrat navedeno kot razlog za opravičevanje možnosti do splava. Ste vedeli, da naj bi v ZDA zgolj 5 % posilstev vodilo v nosečnost? In da je od vseh splavov v Ameriki zgolj 1 % posledica posilstva. Ti odstotki so izredno majhni. Očitno je razlogov za splav še veliko več, kot samo posilstvo. Naj torej to ne bo edini razlog, ki ga znamo navesti, da bi upravičili umor nerojenih.

Nerojeni otroci, sploh tisti, za katere pravijo, da niso zaželeni, potrebujejo več ljubezni, ne manj.

Ni bližnjice v nebesa

Zatiskamo si oči pred dejstvom, da življenje pomeni tudi trpljenje. Slej kot prej pride tudi bolečina. Bojimo se je. Veselje in uspehe znamo deliti, kako torej, da se nismo pripravljeni podpreti tudi v obdobju bolečine? Iščemo instant rešitve, povsod, kjer jih le lahko dobimo. Ampak žal, bližnjice v nebesa ni. Dan in uro tega potovanja ve le On, ki nas je ustvaril. Zakaj bi se torej mi igrali stvarnika in si sami sodili lasten konec?

Eno je, da govorimo o smrti. Pogovarjajmo se o minevanju, o smislu življenja, vrednotah, o našem poslanstvu na tem svetu. Takšni pogovori nam bodo pomagali rasti v razumevanju sebe, drugega in navsezadnje tudi Božjega načrta. Ampak to ni tisto, kar mi počnemo.

Starostniki potrebujejo več ljubezni, ne manj. Na njihovih plečih je namreč zrastel svet, v katerem danes živimo.

Skupek zarodnih celic in skupek ostarelih celic

Mi se pogovarjamo o umorih. Naši dialogi stremijo k temu, da se umor normalizira. Da se majhnega človeka degradira na “skupek celic”, čeprav smo skupek enakih celic tudi sami. In ko ta skupek celic dočaka starost, je vseeno kako se poslovi. Pa je res?

Nerojeni otroci, sploh tisti, za katere pravijo, da niso zaželeni, potrebujejo več ljubezni, ne manj. Bolni, ki jim bolečina jemlje nasmeh, potrebujejo več ljubezni, ne manj. Starostniki potrebujejo več ljubezni, ne manj. Na njihovih plečih je namreč zrastel svet, v katerem danes živimo. In naša življenja gradijo prihodnost za tiste, ki se ta trenutek razvijajo v toplini materinih teles. In če njih ne bo, tudi prihodnosti ni. Zakaj jih torej zanikati?

Ne izgubimo ljubezni do življenja

Je res mogoče, da nas bo pokopal strah? Najlažje si je zatisniti oči, zajeti sapo in počakati, da gre grozota mimo. Najlažje se je pretvarjati, da tisto kar boli, ne obstaja. Najlažje je izbrisati tisto, kar povzroča toliko trpljenja. Ampak to še ne pomeni, da je to tudi prav.

Splav se ne sliši tako grozovito, kot se sliši umor. Čeprav to je. Evtanazija kot beseda, ki izvira iz tujke, ne zadane tako, kot krutost besede zastrupitev. Čeprav to je. Pomoč pri samomoru je. Se res zavedamo, kaj to pomeni? Če to zdaj sprejmemo kot novo normalnost, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom?

Če česa, naj nas bo tega strah. Strah, da bi ljudje izgubili ljubezen do življenja. In do drugega.