Ko utihnejo poročni zvonovi in se oglasi vsakdan

Foto: Canva

Sezona porok se je že davno zaključila. Vsa organizacija, klici, ogledi, pomerjanja oblek, dekliščine, fantovščine, mlaji, … Vsega je konec. Poročni dan je mimo in vse kar je ostalo je poročni prstan na levi roki. Nič se ni spremenilo, vse je isto kot prej, saj poroka je zgolj izredno draga zabava – to večkrat slišimo, tako od parov kot njihovih družin. Pa se res ni čisto nič spremenilo? Bi se sploh moralo? Če je resnično vse popolnoma enako, kot pred poroko – zakaj sva se sploh poročila?

V odnos je treba vlagati

Nekateri zakonci rečejo, da je po poroki vse drugače, spet drugi menijo, da je vse ostalo enako. Jaz verjamem obojim. Ker iz nič ni nič, pravijo. Torej, če v zakon ne bosta nič vložila, in vlagati je treba ves čas, ne bosta od njega nič novega dobila. Še slabše, skozi čas bo zakon obsojen na propad, če vanj ne bosta vlagala. Tako zelo preprosto je. Vrt, ki ga ne zalivaš, ne obrodi sadov. Dela z njim pa je veliko, veliko pa je tudi zadovoljstvo ob dobrem pridelku.

Sta se pogovorila o vajinih željah za zakon, kaj si želita od skupnega življenja, kaj pričakujeta in kaj novega bi želela uvesti v vajino partnersko in družinsko življenje? Sta o tem že kaj razmišljala? In ne mislim zgolj pogovora o tem, kdaj bi si želela otrok. Biti starš in biti zakonec sta vendarle popolnoma drugi vlogi. Po dveh desetletij otroci gredo, mož pa ostane. Zato je vredno odnos partnerski odnos dajati na prvo mesto.

Vrt, ki ga ne zalivaš, ne obrodi sadov. Dela z njim pa je veliko, veliko pa je tudi zadovoljstvo ob dobrem pridelku.

Postala sem tvoja žena

Naj naredim korak nazaj in naslovim tisto prvo, kar pride po poroki. Tišina. Tisto majhno zatišje po vsem vrvežu in pompu. Ta košček miru. Užijta ga. Nič ni narobe, če prve dni po poroki ne bosta brzela do letališča in se mudila na nekih eksotičnih medenih tednih. Nič ni narobe, če si nekaj dni po poroki vzameta prostih in sta samo doma. Dovolj je. Postala sem tvoja žena. Pred Bogom in pred celim svetom sem ti obljubila večno zvestobo. Zvestobo do smrti. Obljubila sem ti ljubezen in spoštovanje. Izbrala sem te, v sreči in nesreči. Zagotovo je to ena najpomembnejših odločitev, ki jih bom v življenju naredila. In če ti kot žena tisto prvo jutro po poroki pogledam v oči iz domače postelje, ne nekje na Bahamih, bo to milost, ki jo prinese zakrament zakona, vseeno čutiti. 

Moč obljube, ki sva si jo dala

Kaj ni tudi zato jutro po poroki še pomembnejše kot poročno jutro? Res, na zunaj se mogoče ni nič spremenilo, ampak s tem jutrom vstopava v novo življenje. Spominjam se svojih občutkov na tisto jutro po poroki. Počutila sem se kot novorojena ženska. Ki resnično nekomu pripada. Presenetila me je moč obljube, ki sva si jo podelila. Presenetila me je milost, s katero sva bila med obredom blagoslovljena. In presenetila me je moč ljubezni, ki se je dotaknila vseh svatov, ne samo naju. Kako je potem sploh lahko še enako kot prej? Pred celim svetom sem obljubila, da bom moža, ki sem ga izbrala, ljubila do smrti. Veličina te obljube, to me je najbolj ganilo. 

Kaj pa je še pomembnejše? Moški, ki sem mu podarila prstan v znak svoje zvestobe, je prav tako izbral mene. Izmed vseh ljudi je nekdo izbral ravno mene in mi obljubil, da bo z mano delil vse svoje življenje. Nekdo me ima tako zelo rad. Skoraj tako, kot Tisti, ki mi ga je namenil. Če bi po poroki moralo še kaj ostati na to-do listi, je to zagotovo: “zahvali se Gospodu za svojega moža”. Opravilo, ki ga vsak dan opravljajta in nikoli ne pokljukajta. Naj se nikoli ne konča. 

Biti starš in biti zakonec sta vendarle popolnoma drugi vlogi. Po dveh desetletij otroci gredo, mož pa ostane. Zato je vredno odnos partnerski odnos dajati na prvo mesto.

Skupaj v dobrem in slabem

In kaj je najpomembnejše? Da kljukice ne naredita niti takrat, ko bo v zakonu grmelo, ropotalo in besnelo. Tudi takrat ne, ko bo čutiti, da ni niti ene same stvari, za katero bi lahko bila hvaležna. Ko si bosta drug drugemu šla toliko na živce (in verjemita, da se temu ne bosta izognila), da bi se najraje odpravila vsak na svoj konec sveta – tudi takrat se zahvaljujta. Hvala ti, Gospod, ker imam nekoga, ki mi lahko gre tako zelo na živce. Mogoče se zdi smešno, ampak pomislita. To je nekdo, s katerim lahko delim vse – dobro in slabo. Si nista ravno tega tudi obljubila? In tudi če na koncu dneva ne ostane niti kančka potrpljenja več, imam nekoga, ki mu lahko rečem družina. Nisem osamljena. Imam tebe, ki te je Bog izbral ravno zame. Hvaležna, da sem ti tudi tečna in nesrečna – še vedno namenjena. 

Rastemo skozi preizkušnje, ne skozi blišč. Zato se ne bojte čeri, ki prihajajo. Ker bodo prišle. Skozi njih je pot naporna, ampak tako zelo vredna. Zato se že danes zahvalita drug za drugega in večkrat se spomnita, da ta prstan, ki je edino, kar ostaja od poročnega pompa in blišča, pomeni ravno to. Nekomu sem namenjena. Podarjen mi je v Gospodovi milosti. Bogu hvala zanj!

Vsako leto za naše naročnike pripravimo adventno akcijo. Letos bo nekaj posebnega. Izjemen človek z izjemno življenjsko zgodbo. Z globokim smislom za duhovnost in humor.  Z nami bo duhovnik in glasbenik Pavel Kodelja, ki se sooča s hudo boleznijo in z Bogom. Vabljeni vsi, ki čutite, da vas srce kliče k globljemu in bolj pristnemu življenju. Začnemo to nedeljo in veselimo se vaše prijave!

Več informacij ⇒ Adventna akcija 2025: Moje življenje je kot črna komedija z upanjem na srečen konec