Kdaj ste nazadnje hodili po vodi?

Foto: Canva

Če bi imeli izbiro – bi plavali ali hodili po vodi?

Že dolgo časa razmišljam o svetopisemskem odlomku, ki opisuje Jezusovo hojo po vodi. Predstavljajte si – močan veter, visoki valovi, voda pljuska in moči iz vseh strani, temno je in gosta megla. Nič se ne vidi. Valovi in veter so tako glasni, da se nič ne sliši. Veš, da v čolnu nisi sam, a ob vsem trušču ne razumeš, kaj ostali okrog tebe tako panično vpijejo. Mrzlo je in čisto si premočen. Nemočen. Edino, kar ti  preostane je, da se nekam močno primeš, zapreš oči in počakaš, da se nevihta umiri. Upajoč, da te ne vrže med te neusmiljene valove in da ostaneš živ. 

Potem pa pride On, ki v vsem tem kaosu hodi po vodi. Nad to razburkano, divjo in neusmiljeno nevihto – hodi nad njo. Nič se ga ne dotakne, nič mu ne more. Medtem, ko ti vpiješ od strahu, te pogleda s toplim nasmehom in pozdravi z besedami: “Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!” (Mt 14,27) 

Kaj se dogaja? No, super! Kot da kaos ni že dovolj, zdaj si celo izgubil zdravo pamet in vidiš prikazni. Ampak ta prikazen je tako resnična, da dvom ne more zmagati. Jezus vidi dvom v tvojih očeh in ti želi pokazati, da je res tukaj zate. Iztegne roko, te povabi iz čolna in reče “Pridi!”. Zdaj se več ne obotavljaš, sežeš mu v roko, začutiš, da je resnična in stopiš iz čolna. Naravnost na vodo. Z Jezusom se gledata iz oči v oči in skupaj z njim tudi ti hodiš po vodi! Noro! Kaj takega!

Čakaj, čakaj, kako je to mogoče? Saj po vseh zakonih fizike to nikakor ne gre skupaj. Kaj se dogaja? Konec je. Spet te oblije hladna voda. Kaj?! Utapljaš se. 

Jezni valovi te premetavajo pod gladino, tako temno je, da sploh ne vidiš, kam plavati. Kaj pa zdaj? Utrujeno mahaš z rokami in v pljučih te že tišči – zmanjkuje ti zraka. “Gospod, reši me!”, si misliš in v hipu zagledaš roko, ki je segla v vodo po tvoji. Jezus te močno zagrabi in potegne iz vode. “Malovernež, zakaj si podvomil?”, te z nasmehom vpraša. (Mt 14,30)

Od sramu zardiš in pogledaš v tla. Toplo sonce je posijalo na tvoje premočeno telo, ki zdaj stoji na krovu mirnega čolna. Saj res, zakaj sem podvomil? Jezus me je držal in skupaj sva hodila po vodi, med krutim bučanjem jeznih valov sva midva hodila po vodi! Bila sva nedotakljiva! Zakaj sem vendarle podvomil?

Kolikokrat v življenju ste že podvomili, da Bog resnično obstaja? Čeprav vam je v preteklosti že pokazal, da je z vami vsak sleherni dan in da vas ima neizmerno rad. Verjamem, da nas je veliko takih, ki v svoji krhkosti včasih mislimo, da smo sami. Da je Bog na nas malo pozabil. Ampak zakaj, zakaj smo kadarkoli podvomili?

Takrat ko je hudo, takrat je najtežje verjeti, da nekdo še vedno skrbi za nas in da je tudi trpljenje včasih del načrta, ki ga je pripravil Gospod. V trenutkih, ko bi morali najbolj trdno zaupati, pozabimo, da se nam ni treba utapljati v neusmiljenih valovih. Ni treba zadrževati sape in čakati, da mine. V paniki, da ne bo minilo pravi čas in da bomo prej omagali. Težko je verjeti, da je vse, kar moramo storiti, iztegniti roko. In hodili bomo po vodi. V vsem hudem in slabem bomo priča čudežu. Če le ohranimo gorečo vero v svojega Rešitelja.

Kako enostavno, ampak kako izredno težko. Ko se boste naslednjič v življenju utapljali, se spomnite, da voda ni samo za plavanje. Dovolite si mirne hoje čez viharje življenja. 

Torej, ponovno vas vprašam – boste plavali ali hodili po vodi?