Vir: ShutterstockLep pozdrav!
Izhajam iz družine, kjer smo zrasli 4 otroci. Oče je v naših rosnih letih ustanovil podjetje, v katerega je vložil ves svoj čas in vso svojo ljubezen. Doma smo ga videli le ob večerih, poleg tega je bil veliko po službenih potovanjih. Mama je bila tista, ki je doma praktično poskrbela za vse – od tehničnih zadev do občutka varnosti, miline, toplote. Nanjo smo vsi zelo navezani. Saj smo tudi na očeta, ampak z njim nikoli nismo vzpostavili nekega globokega odnosa. Da sem očeta kot deklica zelo pogrešala, mi je postalo jasno šele enkrat po 20. letu. Sem pa to predelala, sprejela in šla naprej. Vsaj mislila sem tako.
Sedaj imava tri otroke, ki jih imata oba (in vse ostale vnuke tudi), mama in oče, neskončno rada. Kadar jih pazita ali ko smo na obisku, mama zanje skrbi, jih crklja, … Oče pa se z njimi „ukvarja“ 5 min, potem pa izgine – kot da bi mu bili odveč, kot da ne ve, kaj točno naj počne z njimi. Oni pa lezejo za njim kot čebele za medom :). Ko mu rečem, naj bo z njimi, da bi se radi igrali, je, kot da ne sliši. In šele skozi njegov odnos do vnukov se mi ponovno odpirajo rane – tako je bežal pred nami.
Spremenil se ne bo, to vem, kljub temu, da je v pokoju in da ima časa na pretek. Torej je na meni, da se neham s tem obremenjevati in da me ne gane več vsaka njegova odklonilna reakcija. Ampak kako? Predlagate kakšno dobro literaturo na to temo? Ne predlagajte pogovora, ker ne prideva nikamor. Potrebujem nekaj, da sebi dopovem, da tak pač je in da se končno premaknem naprej.
Pozdravljeni!
Opisujete, kako se ob nekakšnem ignoriranju vašega očeta v odnosu do vaših otrok prebujajo boleči spomini, kako je tudi vas ignoriral kot otroka. Velikokrat se ob otrocih prebudijo naše stare rane, hrepenenja, zamere. To, da zmorete biti v stiku s svojimi občutki in hrepenenji, si lahko štejete v dobro. Lažje bi jih namreč bilo potlačiti in ignorirati, se jeziti na očeta (kako je trd!), ali pa jih racionalizirati in opravičevati očeta (saj se jim posveča, kolikor mu dopušča čas). S tem, ko ste te (stare) občutke začeli prepoznavati ter razmišljati o njih, ste naredili čustveni prostor, v katerem se lahko sami odločate, kaj boste naredili glede svojega doživljanja ter glede svojega odnosa do očeta in do otrok. Kaj torej lahko naredite?
Morda pa ne pogrešajo dedka toliko, kot si vi predstavljate. Ali pa ga pogrešajo, a jim to ne predstavlja takega bremena, kot ga je vam.
Če začnemo pri tem, kaj lahko naredite glede svojih občutkov: Tu je ključno ozaveščanje, da se ob otrocih prebujajo vaši občutki iz preteklosti. Torej ni sedanje vedenje vašega očeta krivo zanje; še manj je krivo to, da se vaši otroci ne igrajo z njim. To je slika, ki v marsičem spominja na vašo zgodbo, zaradi česar prebuja občutke v vas, vendar ni ista. Bolj kot boste to razumeli in bili zmožni ločit, bolj boste lahko prisluhnili otrokom, kaj oni doživljajo ob tem.
Pri tem je lahko koristno, če se o tem pogovarjate z možem. Kako on doživlja to situacijo glede otrok in dedka? Ali tudi njega bremeni ali pa je bolj sproščen glede tega? Katere stvari tudi on opaža? Kako pa vaši sorojenci gledajo na odnos, ki ga ima vaš oče z vnuki? Imajo tudi sami ista opažanja? Kakšna čustva se njim ob tem prebujajo? Na ta način boste lažje presejali svoje občutke, kaj je vezano na trenutno situacijo, kaj pa bolj sodi v vašo zgodovino z očetom. Če tega ne boste dobro ločili, boste v veliki nevarnosti, da boste otrokom začeli pripisovati svoje občutke. Tako boste lahko na primer, »kar vedeli, da so jezni in razočarani, ker si dedek ne vzame časa«. Ali pa boste spregledali njihovo veselje ob drobnih dogodivščinah, ker boste tako zasedeni s svojo jezo in mislimi, da bi si »otroci zaslužili več, kot dobijo«. Morda pa ne pogrešajo dedka toliko, kot si vi predstavljate. Ali pa ga pogrešajo, a jim to ne predstavlja takega bremena, kot ga je vam.
Kaj lahko naredite glede odnosa do otrok? Iz tega hrepenenja in pogrešanja očeta lahko zelo dobro razumete, kako pomembno je, da je starš prisoten ob otroku, tako fizično kot čustveno. Kako velik dar je, da ste odzivni na njihove potrebe, pobude, da se ukvarjate z njimi tudi, ko so sitni, nerazpoloženi, jezni … da ne »greste delat kaj bolj pametnega oz. nujnega«. Tudi razumete, da navkljub temu, da ste imeli mamo kot deklica, ste pogrešali tudi očeta, ki je bil fizično (in čustveno) odsoten. In sedaj veste, da ne glede na to, kako dobra mama ste, ne morete nadomestiti očeta.
Druga stvar v odnosu do otrok je, da ste pozorni, kako se oni počutijo pri starih starših. Morda lahko tudi kakšno vprašanje ubesedite oz. preverite. Tu je še posebej pomembno, da ste takrat umirjeni in da dobro razmejujete, katere vsebine so vaše, kaj pa prihaja od njih. Velikokrat skozi svojo prizmo (ali še huje, skozi prizmo svojega otroštva) gledamo njihov svet. Vsekakor je vaša vloga, da ste tam za njih, se zanimate zanje in njihov svet in jim ga pomagate ubesediti. Otrok potrebuje starše za zdrav razvoj, dedki in babice so bonus. 🙂
Glede odnosa do očeta pa je pomembno, da razmejite vlogo, ki jo ima do vas kot oče in ki jo ima do vaših otrok kot dedek. Včasih se očetje ob svojih vnukih prebudijo in na nek način šele takrat zaživijo svoje očetovstvo. Pri vašem očetu se to ni zgodilo in samo ugibamo lahko, zakaj ne. Morda se je sam prebijal skozi svoje otroštvu in se ne znajde z vsemi občutki, ki se prebudijo ob otrocih, morda se umika, da ne bi postal preveč frustriran ob njih, morda se počuti preveč nezanimivega za otroke, da jim nima kaj ponuditi … ne vemo. Vprašanje je, če sploh sam ve. Vsekakor niso vaši otroci napačni (preveč živahni, premalo zainteresirani, poslušni ipd.)! Prav tako niste vi nič narobe naredili (mu dali premalo priložnosti, ga premalo spodbudili, ne razumeli dovolj). Skušali ste ga prebuditi preko pogovora in na njem je, da tem poskusom prisluhne in jih vzame resno.
Otrok potrebuje starše za zdrav razvoj, dedki in babice so bonus.
Kako torej sprejeti očeta takega, kot je, in iti naprej? V bistvu gre za proces žalovanja za izgubljenim delom otroštva in za odpuščanje očetu. Tu je ključna beseda »proces«, torej to traja dalj časa. Poleg tega proces ni nujno linearen, da bi vse šlo premočrtno vedno na bolje, ampak prihaja do nihanj, ko kakšen dogodek odpre nov spomin in novo neprijetno izkušnjo. Vendar pa bodo s časoma ta nihanja vedno manjša in hitrejša, če boste vztrajali v procesu.
V tem procesu je najprej pomembno, da raziščete vse občutke, ki so v vas: vsa hrepenenja, razočaranja, zamero, jezo, krivdo (mali otroci se vedno počutijo krive za to, da niso starši z njimi!), morda tudi sram, da niste sposobni »stopiti čez in iti naprej«, skratka vse. Da res pogledate v ta nahrbtnik, ki ga nosite. In tu – kot smo že rekli – pomaga, če gledaš še s kom, ker več oči več vidi in lahko drugi bližnji prepoznajo kakšno stvar, ki je po tolikih letih niti ne vidite več.
Včasih je lahko na neki točki tudi koristno dobiti še kakšen vpogled v stare čase. Morda lahko vprašate mamo ali kakšno teto. Kako je bilo takrat, ko ste bili majhni, kako je ona videla vašo situacijo, očetove odsotnosti? Kakšno je bilo očetovo otroštvo in kakšen je bil njegov oče do njega? Skratka, da skušate pogledati na očeta skozi odrasle oči, ne skozi oči male deklice. Toda pozor, smisel tega ni, da bi »razumeli očeta in mu pomagali«, ampak da bi bolje razumeli situacijo in pustili občutke v preteklosti, v sedanjost pa nesli boljše razumevanje sebe. Da bi na nek način doživeli temeljno resnico, da vsi skozi generacije potiskamo voz z različnimi nerazrešenimi vsebinami: vsak jih skuša reševati in pri tem se mu včasih posreči in kaj vrže z voza, včasih pa se kaj na novo zaplete in pristane na vozu, ki ga kot štafetno palico dobi naslednja generacija. Tudi vaš oče je od svojih staršev dobil voz in ga je bolj ali manj polnega predal vam. Sedaj je na vas, da ga čim bolj pospravite, preden ga predate svojim otrokom naprej.
Vse dobro vam želim pri tem!
dr. Miha Rutar, psiholog ter zakonski in družinski terapevt
Svoje vprašanje za naše strokovnjake lahko pošljete na [email protected].
Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ko sem prebrala naslov članka, sem bila prepričana, da bo pisalo o očetu, ki je nasilen, nesramen, hudoben, skopuh, zapravljivec, ki je lenuh, pedofil… Vse to sem pričakovala!
Zdaj pa vidim, da gre za očeta, garača, ki je tudi za otroke nekaj ustvaril, pri tem pa je žal zanemaril svojo primarno vlogo očeta. So ljudje, ki svoja čustva nekako skrivajo, pa tudi z otroki nikakor ne znajo vzpostaviti pravega kontakta. Mislim, da je kar precej takih očetov, zato pa še ne pomeni, da so slabi. V resnici je tako, da ni idealnih staršev. Ni idealnih mater in ni idealnih očetov.
Vsekakor mislim, da bi bila ta gospa lahko srečna, da ima takega očeta.
Moj tata se tudi ni kaj posebno ukvarjal z nami. Saj za to niti ni bilo časa. Imeli smo manjšo kmetijo in dela je bilo vedno dovolj. Nobenega spomina nimam na to, da bi kot družina kam šli (npr. na morje), pripadam pač starejši generaciji. Kljub vsemu vem, da me je imel tata neizmerno rad. Skupaj sva delala, grabila seno, pobirala krompir, koruzo, delala na njivi in na to imam čudovite spomine. Žal je moj tata zgodaj umrl, ko sem bila še mlado dekle in ni dočakal rojstva mojih otrok.
Včasih enostavno pričakujemo preveč.
Zelo všeč mi je odgovor psihologa:
Otrok potrebuje starše za zdrav razvoj, dedki in babice so bonus.
Sej mogoče se tvoj oče res ne zna ukvarjati z vnuki. Ne da se noče, ampak se ne zna. Ker tega nikoli ni počel. Težko je to razumeti, da se ne znaš igrati ampak tko to je.
Sej tudi on kaj zna pa kej ve. Najdi raje z njim skupne točke njega in otrok. Morebiti pa rad hodi v naravo, ali pa ga zanimajo živali. Pa naj gredo tam skupaj z njim. On mora odkriti, da se da z otroci kaj početi. Pa magari če skupaj na vrtu zabijo žeblje v desko. Ni važno toliko, da mora nekaj pametnega biti kot da so skupaj.
Tvoja mama je vse prevzela in on se lahko čuti po domače brez veze. In se raje umakne.
Korak za korakom.
Vaš oče je tak, ko je moj tast. Hči je zanemarjal, saj je tudi sam bil zanemarjen in pogosto tepen, kot prvi otrok. Nanjo je samo vpil, če kaj ni naredila prav in za vse mlajše sorojence je bila dežurna krivka. Vsaj 15 let po poroki sem se ubadal z njenim skrajnim manjvrednostnim kompleksom. Ko je bila trdno prepričana, da je nesposobna za karkoli. Hkrati je to svojo agonijo prenašala na otroke in potem stresala jezo nanje, ker so se temu ustrezno negativno odzivali. Težko sem ji pokazal, da je to njen vzorec, saj se pri karakterno povsem raznolikih otrocih določene stvari pa identično zrcalijo … trajalo je, dokler ni opazila, da se tako odzivajo samo pri njej. Trenutek katarze, ko je to sprejela, je pomenil prelomnico in otroci so jo začeli imeti vse rajši in se jo vse manj bati.
Vašega očeta ne boste spremenila, lahko spremenit odnos do njega! V prvih letih zakona sem bil tastov tihi odvetnik. Iz nje je bruhala vsa jeza do njega in sovraštvo.
Branil sem ga na vse načine, do banalnih: “priznam, da je kreten, ampak še vedno te ima rad na svoj butast način, ker drugega ne pozna”. Šele to “še vedno te ima rad”, kajti “poglej, kaj je za naju naredil”, ter “ravnal je po najboljši moči, kot je lahko”, je zaleglo. V nadaljevanju pa “žal, objel te pa nikoli ni in zato te bom jaz 2x”. Nato jok in izboljšanje situacije.
Čeprav s svojim “štorastim” načinom deluje absolutni agresivec, ter je tudi mene uspel redno prizadeti s svojim ravnanjem, sem vseeno uspel razbrati, da je v srcu zelo dober človek. Za hči bi vse naredil, za vnuke še 10x bolj. A zaradi slabe vesti in neznana kako se približati, se je od obeh naju distanciral. Dobesedno šele če je ob kakih priliki bil pijan, je pokazal kaj čustev. Namreč, ko je od naju izvedel, da bo dedek, je dajal vtis, da mu je absolutno vseeno. Nato pa izvem, da je naredil fešto za velo vas v ta namen …
NUJNO je, da razčistimo. Z ženo (nama) je uspelo. Če sem kadarkoli želel otroke “posvariti” zakaj je mami včasih malo sitna, nesramna, … so me vedno vsi po vrsti gledali kot čudo; saj z njo ni nič narobe. To je dobro. Ni se preneslo. A si ne dela utvar. Prenaša se nezavedno. Pa vseeno; bolj kot midva razrešujeva travme, manj jih bo ostalo na otrocih.
REŠITEV: Otroci ga imajo radi, ter se nanj odzivajo naravno. Če jim kaj ni všeč, povedo. Ker do njih nima neposredne odgovornosti, se počasi razvija; izgublja strah. In če za 1. rekel, da ga do 5. leta ne rabimo nosit k njemu, pa je že pri drugem se začel zanimati zanj kmalu in nato naprej vedno boljše. HČI redno paničari, če so otroci zunaj z njima in morata kaj “vzgajati”. Vedno takoj urgiram, da je tako prav, da MORATA vzgajati, ne samo sladkarij dajati. Da sta stara 70+ let in da bosta menda že znala narediti red na njunem teritoriju. Otroci pa bodo spoštovanje imeli. In z enim ušesom in očesom sem gledal kaj počnejo in videl, da se z njimi tast ukvarja povsem drugače, kot je hči opisala odnos do nje.
Torej veliko je lastnih projekcij. Naš tavelik je bil samo nenkrat tepen. Leta kasneje se nekaj pogovarjamo in pove, da tako ravna zato, ker se boji tepeža, saj “ga vedno nažgeva”. Enkrat je bil … to zato omenim, ker so tudi pri hčeri zgolj posamezne neustrezne reakcije očeta hči zaznamovale za vedno. Te posamezne zadeve so očitno zasenčile vse ostalo. Ne spomni se veliko, samo to, kaj ji je hudega naredil. Kolikor sem se lahko dokopal z vseh strani in opazovanja in predvidevanja, je bil kar v redu oče in marsikateri je slabši. Ima pa zelo neroden pristop in resnično hitro prizadene, če nimaš debele kože.
Torej imeti otroke VEDNO pomeni osebno rast in razreševanje LASTNIH problemov. Vsekakor imajo moji otroci OČETA in MAMO, zato dedki in babice ne predstavljajo zelo velike vrzeli. Mojega očeta sploh nikoli niso videli in ni noben faktor v njihovem življenju. Bil je MOJ faktor in dokler nisem zaflikal te luknje, sem z družino čakal. Očetu sem odpustil in šel naprej. Kako? Pogledal sem dobre plati: dal mi je dobre gene, inteligenco, nato pa se je odstranil, da mi ni prenašal svojih kalvarij, katere je sam zase reševal še 50 let. Očetovsko figuro so v mojem življenju prevzeli drugi, boljši moški, ki jih je mama poznala. Ampak brez očetovega semena, bi mene ne bilo.
In konec koncev: duša si sama izbere biološke starše! Ne smemo potem bežat od “križa”!
Ni vaš oče bežal od nikogar.Trudil se je za družino z delom,da je omogočil materi,da se lahko v miru ukvarja z vami.Ne smete pa primerjati svojega očeta z pezsetki,ki se imajo za moške oziramo za wonder women.Imate ali ste imeli pravega očera.Ne pezdetka,ki bi bil druga mati.