Na pomoč! Moja najstnica je izjemno občutljiva.

Foto: Canva

Spoštovani!
Moja najstnica redno spremlja dnevna poročila, ki so kdaj tudi polna vojn, trpljenja otrok in smrti. Opazila sem, da jo to zelo prizadene in postane žalostna, nemirna, včasih pa se ji celo sanja o teh dogodkih.

Ko sem o tem govorila z možem, je rekel, da se mora “malo utrditi”, saj je naš svet tudi tak.

Sama pa se sprašujem, koliko je to še zdravo zanjo. Ne želim, da bi bila dnevno izpostavljena tako močnim dražljajem, a hkrati ne vem, kako naj ji pomagam, da se s tem sooči na primeren način.

Zaskrbljena mama

Pozdravljeni!

Hvala za vaše zaupanje in skrb. Zadnje čase se name obrača vse več mam, ker otroci in mladostniki težko zaspijo zaradi preobilice novic in močnih dražljajev. Socialni mediji in poročila so pogosto polni podob, ki jih mladi možgani še ne zmorejo predelati na način, kot jih zmoremo odrasli.

Naravna občutljivost in empatija

Občutljivost ni slabost.
Obstajajo otroci in najstniki, ki močneje doživljajo čustva drugih. Takšni najstniki lahko zelo intenzivno občutijo trpljenje, žalost ali strah, tudi če se dogodek dogaja daleč stran.

Ne obsojajmo takega otroka. Globoka empatija je lahko velika življenjska kvaliteta. Pomembno pa je, da se naš otrok nauči, kako s temi občutki ravnati, da ga ne preplavijo.

Zakaj novice tako močno vplivajo na najstnike?

Del možganov, ki skrbi za nadzor impulzov, razumevanje in pomirjanje čustev (čelni reženj), pri najstnikih še ni povsem razvit.

Zato:

• težje obvladujejo močna čustva,
• dramatične novice jih hitreje preplavijo,
• njihovo telo reagira, kot da se nevarnost dogaja neposredno njim.

Srce začne hitreje biti, mišice se napnejo, sprožijo se stresni hormoni, misli postanejo tesnobne. Čeprav se dogodek dogaja daleč stran, telo tega ne loči.
Zato se lahko pojavijo:

• nemir,
• težave s spanjem,
• nočne more.

Za občutljive najstnike je prepogosta izpostavljenost takšnim vsebinam lahko preprosto preveč.

Globoka empatija je lahko velika življenjska kvaliteta. Pomembno pa je, da se naš otrok nauči, kako s temi občutki ravnati, da ga ne preplavijo.

Kaj lahko storimo kot starši?

Pogovor
Najstniku omogočimo, da izrazi svoja čustva brez kritike. “Vidim, da te to prizadene. To je razumljivo.”

Možnost umika
Spodbujajmo, da se umakne od vsebin, ki ga lahko preplavijo. To ni slabost, to je zdrava skrb zase in svoje duševno ravnovesje.

Tehnike pomirjanja
Dihanje, sprehod, glasba, risanje ali zapisovanje občutkov pomagajo telesu, da se umiri.

Omejitev časa in intenzivnosti
Novice naj ne bodo prisotne ves čas in predvsem ne tik pred spanjem.

Skupno spremljanje in razlaga
Če želi spremljati dogajanje, naj bo to ob odraslem, saj ima tako tudi možnost pogovora in pomiritve.

Kako to izgleda v praksi?

Petnajstletna Ana je vsak večer pred spanjem pregledovala novice na telefonu. Ko so poročali o vojni in trpljenju otrok, je postala tiha in zamišljena.

Mama je opazila, da se tudi ponoči kdaj zbuja. Nekega jutra je prišla v kuhinjo in rekla:
“Mami, kaj pa če se kaj takega zgodi tudi pri nas?”

Čez dan je o tem znova in znova razmišljala. Postajala je bolj razdražljiva in težje se je zbrala pri učenju. Na zunaj se ni zgodilo nič posebnega, a njeno telo je živelo, kot da je v nevarnosti.

Oče je menil, da se mora “malo utrditi”. Mama pa je začutila, da hčerka potrebuje več občutka varnosti.

Nekega večera je sedla k njej in rekla: “Vidim, da te te stvari zelo prizadenejo. To pomeni, da imaš veliko srce. In prav je tako. Ampak tvoje srce potrebuje tudi zaščito. Lahko tudi zmoliva za te ljudi in jih izročiva v Božje varstvo. To je nekaj, kar lahko narediš – in to pogosto prinese mir. Ko pa preveč razmišljamo o teh stvareh, se ujamemo v premlevanje. Takrat začnemo škodovati sebi. Poglejva skupaj, kako lahko v takih primerih poskrbiš zase.”

Skupaj sta naredili nekaj majhnih korakov:

• Ana je novice spremljala le ob določenem času (ne več pred spanjem),
• ko jo je nekaj pretreslo, sta se o tem skupaj pogovorili,
• mama jo je naučila počasnega, zavestnega dihanja, ki pomaga telesu, da se umiri,
• pred spanjem si je vzela čas za nekaj, kar jo pomiri (glasba, branje, pogovor, kratka molitev).

Po nekaj tednih je Ana še vedno spremljala novice, a ni bila več preplavljena.

Naučila se je, da je pozorna tudi do svojih občutkov. Ko jo nekaj vznemiri, poskrbi zase, če je potrebno tudi zmanjša čas gledanja takih vsebin.
To pa je temelj čustvene odpornosti.

Občutljivost na trpljenje drugih je nekaj lepega in dragocenega. Naloga staršev pa je, da otroka ob tem ne pustimo samega.

Pomagamo mu lahko, da:

• razume svoje občutke,
• umiri svoje telo,
• postavi mejo informacijam,
• in ohrani stik s sabo.

Tako najstnik postopoma razvija notranjo trdnost. Ne tako, da otrdi, ampak tako, da zna poskrbeti zase. Vaša prisotnost in razumevanje sta ji pri tem največje darilo.