Rada bi zaščitila sina, pa ne vem, kako

Foto: Canva

Moj sin je letos dobil sošolca, ki pogosto ustrahuje druge fante v razredu. Večkrat se iz njih norčuje in jih zasmehuje, posebej na piki ima odličnjake in bolj tihe fante.

Zelo me skrbi, kaj se bo zgodilo, če se spravi tudi na mojega sina. Včasih zaradi tega ponoči sploh ne morem spati. Ob tem se mi vračajo tudi moji spomini iz otroštva, kako zelo me je bolelo, ko so se vrstniki norčevali iz mojih staromodnih hlač.

Rada bi sina zaščitila, pa ne vem, kako naj pristopim. Bila sem tudi pri razredniku, a mi je rekel, da se morajo fantje sami zmeniti med seboj.

Kdaj je prav, da starši posežemo vmes, in kako lahko sinu pomagam, ne da bi ga pri tem dodatno prestrašila ali vplivala na njegovo samozavest?

Mama osnovnošolca iz 8. razreda

V teh skrbeh niste edina. V skoraj vsaki mami se, ko sliši, da je v razredu otrok, ki ustrahuje druge, najprej prebudi strah: “Ali se bo moj otrok znal zaščititi? Kaj naj storim?” Še posebej, če je sin bolj miren, tih ali občutljiv fant.

Ob vašem pismu sem začutila še nekaj pomembnega. V vas se ni prebudila samo skrb za sina, ampak tudi vaša stara bolečina. Ko ste zapisali, se še danes spomnite posmehovanja zaradi staromodnih hlač, sem začutila, kako globoko je ta izkušnja zapisana v vas. Takrat ste ostali sami s sramom, nemočjo in občutkom, da vas nihče ni zaščitil.

Zato je razumljivo, da želite narediti vse, da sin ne bi šel skozi podobno izkušnjo. Marsikatera mama ponoči ne spi zato, ker jo straši misel, da bi njen otrok lahko trpel.

Pomembno je, da v takšnih situacijah ločimo dve stvari: realno nevarnost in strah, ki ga v nas prebudi naša pretekla izkušnja. Ko nas močno preplavi strah, lahko nehote otroku sporočamo: “Svet je nevaren in ti tega sam ne boš zmogel.” To pa lahko pri mladostniku povzroči še več negotovosti in poveča skrb, ali se bo znal spoprijeti s situacijo.

Pomembno je, da v takšnih situacijah ločimo dve stvari: realno nevarnost in strah, ki ga v nas prebudi naša pretekla izkušnja.

Starši moramo torej loviti je ravnotežje med zaščito in pretirano zaščito. Seveda otrok potrebuje odraslega, ki ga zaščiti, kadar gre za:
– sistematično poniževanje, izločanje,
– grožnje,
– fizično nasilje
– ali spletno ustrahovanje

Takrat ni dovolj, da odrasli zgolj rečemo: “Fantje se morajo sami zmeniti.” Ampak je potrebno, da se vključimo in ukrepamo.

Po drugi strani pa vsi neprijetni odnosi med vrstniki še niso nasilje. Nekatera zbadanja, konflikti in socialne napetosti so žal del odraščanja in mladostnik ob njih postopoma razvija svojo odpornost, občutek zase in sposobnost postavljanja meja.

Zaščita otroka se začne z dolgotrajno gradnjo njegove odpornosti

Zelo pomembno je, kako starši doma pristopimo. Če otroka stalno kontroliramo,  hitro rešujemo stvari namesto njega ali smo zelo prestrašeni, lahko ponotranji:  “Mama ne verjame, da bom zmogel.” Veliko bolj pomaga, da ostanete mirni in si vzamete čas za pogovor s  sinom. Brez panike, zasliševanja ali pretiranega reagiranja.

Namesto: “Kaj je bilo danes? Je spet kaj naredil?”

Pogosto bolj pomagajo odprta vprašanja: “Kako se počutiš v razredu? Si se danes ob kom počutil neprijetno? Kako ti gre med fanti?”

S tem otrok dobi občutek: “Mamo to zanima. Mama me vidi. In verjame, da zmorem.”

Pomembno je tudi, da sin ob vas ne dobi ves čas samo zaščite, ampak postopoma razvije tudi svojo kompetentnost: da zna poiskati pomoč, da zna povedati, ko mu nekaj ni ok in da se vse bolj zna postaviti zase. Da ni več nemočen mali fantek.

To ne pomeni, da mora vse rešiti sam. Pomeni pa, da vi postajate nekakšen mentor, ob katerem lahko raziskuje: “Kaj lahko naredim? Na koga se lahko obrnem? Kdaj je prav, da vključim učitelja?”

Tako gradi občutek notranje moči.

Tudi mama mora poskrbeti zase

Ob vašem pismu pa bi vas nežno povabila še k enemu pomembnemu vprašanju: Kako lahko v tej situaciji poskrbite tudi zase?

Ko smo mame prestrašene, postanemo zelo napete. Misli začnejo begati v črne scenarije, telo je stalno na preži, zvečer težko zaspimo. In takšna napetost mamo izčrpava. Včasih pomaga že to, da si iskreno priznamo: “To me je zelo prestrašilo, ker se je dotaknilo tudi mojih starih ran.” In potem sebe počasi umirjamo: “Zdaj nisem več tista deklica. Danes sem odrasla. Moj sin ima ob sebi mene.”

In še misel za konec. Vaš sin ne bo srečal popolnega sveta, torej brez vseh bolečin in nevarnosti. Takega sveta ni. Potrebuje pa mamo, ki ga vidi, ga posluša in verjame, da lahko postopoma razvije moč za življenje.

Včasih skupaj preigrajte možnosti, taktike in rešitve. Večkrat ga spodbudite, da se o tem pogovarja tudi z očetom, trenerjem ali drugim moškim, ki mu je vredno zaupati.

In prav to je pogosto veliko večja zaščita, kot se zdi na prvi pogled.

Odgovor je zapisala Nada Zupančič, karierna svetovalka in terapevtka Terapevtskega centra Iskreni.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vprašam se: kam smo prišli, da en smrkavec ustrahuje cel razred? Kaj se štirinajstletni, petnajstletni fantje vsi skupaj res niso sposobni braniti? In kje so očetje teh fantov?
    Naj se dobi skupaj ene par očetov, takih konkretnih dedcev, naj podivjanega smrkavca počakajo po pouku, naj ga obkolijo in mu izprašijo hlače! Verjemite, smrkavec se bo ustrašil in bo prenehal z izsiljevanjem.
    Če pa so vsi očetje navadni polizanci, ki se za lastne otroke ne zanimajo, ki samo športajo in hodijo okrog v oprijetih hlačah, potem pa nam ni več pomoči!
    Očetje naj bi bili zaščitniki družine, zaščitniki otrok, ne pa samo navadna gobezdala, ki ob šankih rešujejo svet!

    1. Kapica: tudi pred 40 leti so posamezniki ustrahovali. Nič ni drugače. Le pretepanje smo prepovedali. Na papirju. Dogaja pa se izven dosega oči. Izpraševanje hlač smrkavcu bo tem gospodom samo prislužilčo kazensko ovadbo, otrok pa bo še malo natreniral mišice in jih drugič samo stolkel nazaj. Če ne čisto sam, pa s pomočjo. Kam smo torje prišli – v lepo poštirkano družbo egocentrikov in prikritega nasilja. Edini pravilen pristop ponudi ta članek: “Zaščita otroka se začne z dolgotrajno gradnjo njegove odpornosti” Pa enako velja tudi za dekliško ‘odpornost’ na moške in za cigarete in pijačo in prezgodnji seks in pornografijo, igre na srečo in še kaj. Dajmo se raje mi malo zresnit: a je leta 1125 ‘družba’ učila otroke katerih gob se ne sme jesti ali jih je mama?? Danes smo tako ‘kamot’ da samo prelagamo na družbo, državo, inštitucije … oni bodo namesto nas vzgajali otroke. Potem se pa že ‘pizdimo’ da nam jih pojujšujejo, ker jim pač razlagajo stvari, ki so izven našega obzorja – recimo o istospolnosti ali drugačnih nazorih. SAMI JIH VZGAJAJMO sicer smo si sami krivi, če niso vzgojeni. Tako razgrajači kot cmere.

  2. Če mamo skrbi, naj se obrne na očeta svojega sina, on naj presodi koliko je sin ogrožen. Gotovo bo znal pravilno ukrepati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 5,75 € / mesec