Mojca Kolarič: “Moj nerojeni otrok mi je rešil življenje”

Foto: osebni arhiv

Mojca Kolarič je mlada žena, ki zadnja leta na Štajerskem pomaga pri organizaciji Pohodov za življenje. Ko je bila po lanskem Pohodu v Mariboru polna načrtov in navdušenja, kako bo širila veselje do življenja, jo je konec leta nepričakovano ustavila diagnoza raka. 

V intervjuju za portal Iskreni deli pretresljivo, a hkrati navdihujočo pripoved o odkritju bolezni in spoprijemanju z njo, obenem pa razkriva tudi svojo izkušnjo spremljanja očeta v njegovi bolezni – vse do njegovega zadnjega diha. “Njihovo življenje je vredno tudi takrat, ko ugaša.” 

Mojca, kako bi predstavili sebe in svojo družino?

Sem Mojca Kolarič iz Maribora – žena, mama, po izobrazbi teologinja. Z možem Jernejem sva poročena enajst let, imava štiri hčerke ter še dva otroka v nebesih. Tri hčere so že šolarke, najmlajša je še doma. Jernej, ekonomist, dela v računovodstvu, sama pa skrbim za dom in družino.

Kje ste spoznali svojega moža?

Najino prvo srečanje sega v čas, ko je bila v Mariboru zelo živa Prenova v Duhu. Spoznala sem najprej njegovo mamo, prek nje pa še Jerneja. Takrat mi je bil simpatičen, a sva ostala le prijatelja. Najine poti so se razšle – on je zbolel in veliko časa preživel v bolnišnici, sama pa sem šla skozi dolgo obdobje iskanja.

Resno sem razmišljala o redovništvu in poroka mi je bila zadnja stvar na svetu. Nekaj časa sem živela pri sestrah, vmes sem določeno obdobje preživela v skupnosti Cenacolo, nato pa se ponovno vrnila v samostan. Pri 37-ih sem ugotovila, da posvečeno življenje ni moja pot. Po odhodu iz samostana sem se Bogu preprosto izročila. Zmolila sem devetdnevnico in prosila: »Če želiš, da se poročim, mi ti poišči moža.« (smeh)

Prvič sem začutila, da je ob meni moški, s katerim si želim imeti otroke.

Ob tem sem začutila eno veliko svobodo, živela sem polno življenje in se nisem obremenjevala z vprašanjem, kdaj bom srečala svojega bodočega moža. Nekega dne pa sem na Facebooku opazila Jernejevo mamo in se ponovno spomnila nanj. Povsem za šalo sem ga kliknila in začela sva si pisati. Oba sva hitro začutila, da je to to, da sva si namenjena.

Čez leto dni sva se poročila. Takrat sem prvič začutila, da je ob meni moški, s katerim si želim imeti otroke.

Omenili ste, da je bil mož veliko po bolnišnicah. Zaradi česa se je zdravil?

Jernej ima lupus, težko bolezen, zaradi katere je dolga leta preživljal na zdravljenjih. A po čudežu je že vrsto let bolezen v remisiji.

Zaradi zdravil so mu zamenjali že oba kolka, zdravniki pa so mu napovedali marsikaj: da mu umetni kolki po desetih letih več ne bodo služili, da ne bo nikoli mogel imeti otrok. Danes, po petnajstih letih, še vedno hodi brez težav in ima štiri hčere. To je za naju velik čudež in dar.

Danes oba pomagata pri Pohodu za življenje. Kako sta se našla v tem poslanstvu?

Oba sva začutila, da naju Bog znotraj zakona kliče še k nečemu drugemu. Jernej si že dolgo želi postati diakon, bil je celo v formaciji, a ker so kmalu prišli otroci, je moral to željo po diakonskem poslanstvu začasno odložiti.

Sicer pa sva se že kmalu po poroki vključila v Zavod Živim in pomagala pri programu Preživim. Obiskovala sva družine, jim nosila pakete, Jernej jim je svetoval predvsem na finančnem področju – kako bolje upravljati denar, varčevati in prebroditi mesec. Ko so prišli otroci, pa enostavno nisva več zmogla ostajati tako dejavna.

Ko so otroci nekoliko zrasli, sem ob novici, da se v Sloveniji organizirajo Pohodi za življenje, prvič pomislila, da bi bilo lepo pomagati. A ob štirih otrocih sem hitro sklenila, da ne bom zmogla. Nekaj mesecev kasneje pa mi je prijateljica poslala SMS sporočilo, v katerem me je vprašala, ali želim pomagati pri Pohodu za življenje v Mariboru. To sem vzela kot znamenje in se pridružila.

Prvo leto nisem vedela, kaj pričakovati – a vse, kar so mi zaupali, sem z veseljem naredila in vse je lepo teklo. Takrat še nisem globoko razmišljala o sami borbi za nerojene otroke, bolj sem bila osredotočena na delo in izvedbo. A že drugo leto me je ta izkušnja močno zaznamovala. Čeprav je bilo organizacijsko zelo naporno, sem začutila globoko veselje in jasno Božje sporočilo, da me potrebuje na tem področju, da nekaj naredim za te otroke.

Po drugem Pohodu za življenje pa ste nepričakovano zboleli. Nam lahko poveste več o tem?

Po drugem pohodu sem bila polna zagona in idej. V glavi sem imela že izdelane načrte – redna mesečna srečanja v Mariboru, delo z mladimi, širjenje gibanja. Bila sem res navdušena in pripravljena. Potem pa se je vse ustavilo – izvedela sem, da imam raka.

Kako ste odkrili, da nekaj ni v redu?

»Ni zarodka, ne najdem ga.« Zagrabila jo je panika.

Decembra nisem dobila menstruacije, kar se mi je zdelo nenavadno. Naredila sem nosečniški test in zagledala močan plus. Bila sem presenečena, a hkrati odprta za življenje, kot vedno. Po božiču sem šla na redni pregled. Moja ginekologinja, ki je zelo naklonjena življenju, mi je iskreno čestitala za nosečnost. Med pregledom pa je kar naenkrat zavladala tišina – obraz se ji je spremenil in rekla je: »Ni zarodka, ne najdem ga.« Zagrabila jo je panika.

Hormonski testi so kazali zelo visoke vrednosti β-hCG hormona, ki je značilen za nosečnost, a na ultrazvoku zarodka ni bilo videti, kar je bilo zelo nenavadno. Sprva so posumili na zunajmaternično nosečnost. Ker so posumili, da bi morda bil zarodek v enem od jajčnikov, so se odločili za operacijo. Toda takoj, ko sem se zbudila, mi je ginekologinja ponovno sporočila, da tudi tam niso našli otroka. Hormon β-hCG pa je ves čas malo padal, se zopet dvignil, spet padel itd. Ginekologinja mi je povedala, da tako težkega primera nosečnosti še ni imela.

V nekaj dneh me je v bolnišnici pregledalo šest različnih ginekologov, a nihče od njih ni našel otroka. Po vseh teh dneh so se odločili za abrazijo, se pravi, za čiščo. Ob tem pa so odkrili bulico na materničnem vratu, jo odščipnili in poslali na preiskave.

Kaj je pokazal izvid?

Ginekologinja mi je rekla: »Vsak večer si ponavljajte: Nimam pravice umreti, ker imam štiri otroke. Nimam pravice umreti«.

Po novem letu sem šla na kontrolo. Dolgo sem čakala in ko sem vstopila, me je ginekologinja resno pogledala in vprašala, ali se spomnim tiste bulice. Nato je rekla: »Vsak večer si ponavljajte: Nimam pravice umreti, ker imam štiri otroke. Nimam pravice umreti«. V tistem trenutku mi te besede niso pomenile veliko – vedela sem, da se lahko vedno obrnem le na Gospoda.

Izvid je pokazal redek primer raka. Zdravniki so domnevali, da je bulica ostanek prejšnjega spontanega splava, na katero pa se je ugnezdil nov zarodek. To je izredno redko – celo tako, da moja ginekologinja česa podobnega še ni videla v vsej svoji karieri.

Kako pa se ta rak imenuje?

Gre za rak gestacijske vrečke — redko obliko raka, ki se pogosto kaže z zelo povišanimi vrednostmi hormona β-hCG, kot pri nosečnosti.

Kam so ob tej novici odhajale vaše misli?

Najprej je bil to velik šok. Seveda sem najprej pomislila na otroke – majhni so še, potrebujejo mamo, saj smo mame nenadomestljive. Ob vsem stresu sem začela opažati celo kanček ironije: zdravniki in drugo osebje so bili tako presenečeni nad primerom, da so me njihove izjave, ki so jih izrekali v čistem šoku in nejeveri, spravljale v smeh. “Pa to je res izreden primer,” mi je ponavljala ginekologinja.

Ste to novico takoj povedali tudi svojim otrokom?

Pred otroki nisem skrivala resnice. Ko sem prišla domov in se prvič razjokala, sem jim povedala, da je mamica bolna. Pojasnila sem jim, da je možno, da bom zaradi kemoterapije izgubila lase – in povedala sem, da bodo spet zrastli. Najmlajša je ob tem doživela krizo, saj si ni mogla predstavljati, da bi bila mamica brez las. Dolgo časa si jih nisem ostrigla. Toda ker so mi izpadali po šopih, sem se nekega dne odločila, da si jih postrižem na kratko, ne ravno »na nulo«. Ko me je zjutraj najmlajša hči potipala po laseh in me pogledala, mi je samo rekla: »Mama, lepa si.« In tega kar ni nehala ponavljati. Od takrat naprej je bila tudi ona bolj pomirjena.

Kako je nasploh potekalo zdravljenje? Je bilo težko?

Še isti dan, ko sem izvedela za diagnozo, so me naročili na CT. Ta je na srečo pokazal, da se rak ni razširil in da je v zelo zgodnji fazi. To je bil velik trenutek olajšanja. Zdravniki so res lepo poskrbeli zame – v Mariboru so me takoj napotili v Ljubljano, saj je šlo za tako redek tip raka, da ga mnogi onkologi sploh niso poznali. Rekli so mi, da so imeli podoben primer nazadnje pred tremi leti.

Čeprav so mi svetovali, naj o tem raku ne berem, sem seveda vse raziskala. Gre za zelo agresivno obliko raka, ki hitro napreduje. A hkrati je eden redkih, ki je povsem ozdravljiv in se zelo dobro odziva na kemoterapijo. To mi je vlivalo upanje. Ko sem brala zgodbe drugih mamic, ki so ga prebolele, sem videla, da so kasneje povsem normalno zanosile, si ustvarile družino in živele naprej.

Kdaj ste začeli s kemoterapijami?

Po hitrem postopku so me poslali v Ljubljano, kjer sem 28. januarja prejela prvo kemoterapijo. Že ob prihodu v bolnišnico sem začutila, da sem v dobrih rokah – moj onkolog je bil res srčen, topel in prijazen človek. Na vizitah je vedno poudaril, da se tega raka sicer zelo boji, a zanimivo je bilo, da sem kljub njegovim besedam v sebi ohranjala mir.

Zdravniki so pričakovali, da bodo moji markerji pokazali že več kot 150.000, saj to obliko raka običajno odkrijejo v napredovani fazi. Pri meni pa so kazali »samo« 28.000. To sem dojela kot znamenje, da bo vse v redu – da molitev deluje, da se rak ne širi in da bo zdravljenje uspešno. Že po prvem ciklu kemoterapije so markerji padli z 28.000 na 10.000, kar je bil ogromen premik. Po tretjem ciklu so pokazali le še 7, zadnji trije cikli pa so bili namenjeni zgolj preventivi.

Čeprav je že prva kemoterapija pokazala upanje, pa vseeno ne gre za enostavno zdravljenje. Kaj vam je dajalo največjo uteho? Kako ste doživljali ta čas?

V tistem času je zame molilo nešteto ljudi – sama sem prosila za molitev, veliko pa jih je darovalo tudi svete maše za moje zdravje. Tukaj bi se tudi iz srca zahvalila vsem, ki so me spremljali, zame molili ali mi kako drugače pomagali. Vsak večer kličemo na vas Božjega blagoslova. Sad teh molitev sem praznovala že 11. marca, ko so bili markerji že v mejah normale in raka ni bilo več.

Isti datum, 11. marec, bi dejansko lahko pomenil čisto nekaj drugega, če ne bi bili noseči …

Prepričana sem, da mi je prav moj otrok rešil življenje s tem, da se je ugnezdil na rakavo bulico – kot da bi jo želel pokazati.

Pravzaprav res. Kot sem omenila, zdravnik mi je povedal, da tega raka običajno odkrijejo zelo pozno, ker se ženske pač ne testirajo pogosto za nosečnost. Pogosto ga opazijo šele takrat, ko je že razširjen po celem telesu – tako kot pri tisti gospe pred tremi leti, ki je sicer danes zdrava, a je morala prestati bistveno težje zdravljenje. Pri meni pa je bilo drugače. Dejstvo, da sem bila noseča, je pripeljalo do hitre diagnoze. Prepričana sem, da mi je prav moj otrok rešil življenje s tem, da se je ugnezdil na rakavo bulico – kot da bi jo želel pokazati.

Ali tudi preostali vaši otroci vedo za otročka, ki je rešil mamico?

Svojim otrokom sem povedala za oba dojenčka, ki nista dočakala rojstva. Po prvem spontanem splavu sem čutila, da je bil fantek, zato sva mu dala ime Timotej. Pri drugem pa sem čutila, da je bila deklica, in moja hči ji je izbrala ime Neža. Oba otroka sta del naše družine in otroci to jasno povedo.

Sveta Neža je bila mučenka in je pogosto upodobljena z jagnjetom v naročju. Ob tem se mi je porajala misel na žrtveno jagnje – na nekoga, ki daruje svoje življenje za druge.

Pri diagnozi raka pa je obstajala velika možnost, da bi se multipla zaradi kemoterapije močno poslabšala.

Naj omenim še to, da imam multiplo sklerozo. Navzven se skoraj nič ne vidi, hvala Bogu, in sem še vedno funkcionalna, čeprav imam nekoliko slabše noge, čutim več utrujenosti in včasih je tudi psihično težko. A kljub vsemu sem dobro.

Pri diagnozi raka pa je obstajala velika možnost, da bi se multipla zaradi kemoterapije močno poslabšala. Pa se ni. Moje stanje je ostalo stabilno, brez poslabšanj. Vsaka takšna bolezen je namreč velik stres za telo. Zato verjamem, da je tudi to, da sem ostala brez zapletov, prav poseben čudež.

Glede na to, da je minilo šele nekaj mesecev od konca vašega zdravljenja, kaj vas je prepričalo, da ste se tudi letos odločili, da boste pomagali pri organizaciji Pohoda za življenje?

Po koncu zdravljenja sem bila sprva izčrpana in prepričana, da ne bom zmogla prevzeti organizacije. Zdravniki so me opozorili, da okrevanje po kemoterapiji traja dolgo — lahko tudi leto dni ali več.

Potem sem prišla do točke, ko sem začutila: zdaj sem dovolj dobro. In ne samo to, dobila sem občutek, da moram pomagati. Neža mi je rešila življenje. Zavest o tem, da mi je življenje ponovno dano, da lahko še skrbim za svoje otroke in da lahko kaj dobrega naredim, me je gnalo naprej.

Nismo samo mi, ki rešujemo življenje nerojenim otrokom, tudi nerojeni otroci rešujejo naša življenja.

Kajti nekaj sem spoznala, nismo samo mi, ki rešujemo življenje nerojenim otrokom, tudi nerojeni otroci rešujejo naša življenja. Meni se je zgodilo na tak način, nekomu drugemu pa na drugačen. Nekdo, ki se na začetku sooča z nenačrtovano nosečnostjo in doživlja krizo, lahko ob koncu – ko sprejme otroka in ga rodi – spozna, da je ta otrok v njegovo življenje, v življenje mamice ali družine, prinesel novo srečo, veselje in navsezadnje tudi odrešenje. Zato je še kako pomembno, da smo odprti za življenje, da ne omejujemo Boga pri načrtih, ki jih ima z nami in našimi otroki.

In tudi sama pri sebi sem pomislila: »Glej, tu je otrok dal svoje življenje zate, da bi lahko živela, a ne morem prenesti teh nekaj organizacijskih naporov?« Vse te križe, ki nam pridejo na pot, lahko darujemo in prenašamo z namenom, da pohod reši duše in mnoge otroke. Bog ve, kakšni bodo njegovi sadovi.

Zagotovo pri tem ne gre samo za organizacijsko delo, ampak tudi za neko notranjo preobrazbo, domnevam …

Seveda imamo to skušnjavo, da bi vse naredili sami in da bi bilo vse odvisno od nas. A Bog mi je jasno pokazal, naj se ne opiram na lastne moči. Začutila sem, da mu moram to svoje delo predati. To poslanstvo me uči ponižnosti, sprejemanja in zaupanja.

»Po križu, ki ga sprejemaš, dobivaš velike milosti in tvoja vera raste kot naraščajoč potok.«

Podobno sem doživljala tudi v času kemoterapij. Otroci so bili doma, jaz v bolnišnici; težko je bilo njim in meni. A globoko v sebi sem začutila, da bo Bog poskrbel za oboje – za moje otroke in za mojo bolezen. Da naj bom kot otrok, zaupljivo v naročju svojega Očeta.

Med kemoterapijami sem poslušala križev pot Tomislava Ivančiča in vedno znova me je nagovarjal en in isti stavek: »Po križu, ki ga sprejemaš, dobivaš velike milosti in tvoja vera raste kot naraščajoč potok.«

Vsako kemoterapijo sem za nekoga darovala, da bi bila osmišljena. Predajala sem jo Gospodu in molila: naj to zdravilo uniči bolne celice, hkrati pa zaščiti in ohrani zdrave. Molila sem, da bi bili stranski učinki čim manjši in da bi bilo moje okrevanje čim hitrejše.

Na onkologiji ste gotovo srečali veliko bolnikov, tudi zelo hudo bolnih. Kaj ste se ob teh srečanjih spoznali? Še posebej v luči razprav, da bi v Sloveniji bolnikom omogočili samomor s pomočjo.

Najprej bi omenila izkušnjo z mojim očetom, ki je pred 19 leti umiral zaradi raka na pljučih. Bil je star malo čez 50 let, diagnozo je dobil januarja, maja pa že umrl. Bil je šok za vso družino. Če bi mu takrat kdo ponudil evtanazijo, bi verjetno rekel da – v prvem šoku bi marsikdo izbral lažjo pot, da se izogne trpljenju.

En dan pred smrtjo me je iskreno pogledal in mi povedal, da me ima rad.

Kot hčerka sem ga spremljala, mama je skrbela zanj, ob njem smo imeli tudi gospo iz hospica, ki nam je stala ob strani. Kljub temu da moj oče ni bil posebej veren in je imel težave z alkoholom, sem videla, kako skozi bolezen dozoreva. Prej mi nikoli v življenju ni rekel, da me ima rad, čeprav sem na svoj način to vedela. Toda en dan pred smrtjo me je iskreno pogledal in mi povedal, da me ima rad. Prej tega ni zmogel izreči. Ob smrtni postelji ga je obiskal tudi duhovnik in mu podelil maziljenje. Ko je umrl, je umrl v miru – spravljen z nami, s sabo in z Bogom. Občutila sem nebeški mir, ki ga je bilo težko opisati.

V teh zadnjih mesecih življenja je doživel našo ljubezen in podporo, imel je možnost notranje dozoreti, se utrditi in tudi očistiti.

V bolnišnici sem videla veliko trpljenja, ampak je velika razlika med ljudmi, ki ga znajo sprejeti, in med tistimi, ki ga ne. Spomnim se mamice, ki je že drugič zbolela za rakom. Ampak ko si gledal njen nasmeh, se ti je zdelo, kot da gledaš sonce. Po drugi strani pa so bili bolniki, ki jim nihče ni pomagal, da bi svoje trpljenje lažje sprejeli.

Naloga kristjanov je biti blizu trpečemu človeku, mu pokazati vrednost trpljenja.

Spomnim se gospe, ki je bila hudo bolna in je skoraj umrla. Komaj je preživela noč. Zanjo sem molila in zjutraj sem jo videla, da je vidno pretresena. Ni mogla niti govoriti, niti z domačimi. Ko je končno prišla k sebi in jih je poklicala, sva tudi midve začele pogovor. Razjokala se je. Rekla je, da je ni strah smrti, ampak da jo je strah trpljenja. Ko sem ji povedala, da sem zanjo molila, je bil ganjena. Ker sem tisti dan odhajala domov, sem ji pustila svoj rožni venec. Vprašala me je: »Ali to kaj nuca?« V smislu, ali molitev koristi? Rekla sem ji, da ja. In če tega ne bomo videli sedaj, pa bomo videli v večnosti. Ko sem odhajala, sem videla, da ga je vzela v roke in da je začela moliti.

Zdi se mi, da je naloga kristjanov biti blizu trpečemu človeku, mu pokazati vrednost trpljenja. Če ga sprejmemo in darujemo Bogu, nas bogati, utrjuje in vodi k notranji zrelosti. Škoda je, da tega pogosto ne vidimo, ker želimo trpljenje hitro odstraniti. Ni lahko, res ni lahko, a sprejeto trpljenje lahko prinese globoko rast in milost.

Pred nami sta še dva Pohoda za življenje – prvi v Mariboru in drugi v Ljubljani. Kakšno bo vaše glavno sporočilo?

Glede Pohoda za življenje bi rada poudarila to, da si želim, da bi bili pričevalci veselja do življenja – ne samo z besedami, ampak tudi s svojim življenjem. Da bi to veselje do življenja znali tudi deliti z drugimi. In da smo glas tistih najšibkejših, nerojenih, ki se sami ne morejo braniti.

V današnjem svetu, kjer je prisotna kultura smrti in kjer se pogosto spodkopava vrednost življenja, je tak pohod priložnost, da prinesemo duha veselja in upanja. S pisanimi baloni, glasbo in skupnostjo lahko za en dan ustvarimo vzdušje, ki opominja, kako dragoceno je življenje – od spočetja do naravne smrti.

Želimo si, da bi dobili priložnost za to življenje tisti, ki so še nerojeni, in da bi tisti, ki so na koncu življenja občutili, da nam niso odveč in da je njihovo življenje vredno tudi takrat, ko ugaša.

Toplo vabljeni! 

• Pohod za življenje v Ljubljani bo v soboto, 4. 10. 2025 ob 9.30 na Prešernovem trgu.