Bolečina otrok iz ločenih družin

Foto: Canva

Za praznike sem se srečala z nekdanjimi sošolkami in sošolci. Večinoma so že dedki in babice in v svojih telefonih nosijo slike dragih vnukov, ki jih s ponosom  kažejo ob dolgih zgodbah o njihovi nadarjenosti, značaju, rasti in tudi kakšni potegavščini. A večina mojih sogovornikov se je po daljšem pogovoru spremenila, nasmeh je postal  grenak, ustnice so se stisnile, v očeh je zablestela solza …

Kaj je ta bolečina, ki spremlja večji del moje generacije, ponosne dedke in babice ?

To so življenjske poti njihovih otrok. Veliko njihovih družin je  ločenih, ali sploh niso poročeni, ali živijo z že tretjim ali četrtim partnerjem …

Četudi se v pogovoru tolažimo, da je to pač 21. stoletje, ko so zvestoba in svečane zaobljube davno pozabljena vrednota, vseeno boli, da naša generacija ni uspela otrokom dati tega, kar sama  najbolj ceni – lepoto družinskega življenja in voljo, da se družina ohrani kljub težavam. Čeprav na internetu najdemo več nasvetov za uspešno ločitev kot za uspešen zakon, vendarle vsaka ločitev ali razpad  družine, pa če je uradno sklenjena in blagoslovljena ali ne, potegne za seboj veliko oseb in pušča nevidne, a neizbrisne sledi na otrocih.

Boli, da naša generacija ni uspela otrokom dati tega, kar sama  najbolj ceni – lepoto družinskega življenja in voljo, da se družina ohrani kljub težavam.

Zaradi tega verni dedki in babice trpijo v tišini svoje starostne nemoči, sklepajo roke v molitvi in vedo, da kaj dosti ne morejo spremeniti. Sošolka mi je povedala, da sta  z možem imela vse pripravljeno za daljše potovanje, o katerem sanjata že pol svojega življenja, a ločitev hčerke je vse spremenila. Nista mogla pustiti mladih samih v njihovi jezi, razočaranjih in nemoči.

Bolečina starih staršev

Vse več otrok in vnukov krščanskih generacij dedkov in babic živi v razdeljenih družinah, zato se ukvarjajo s problemom, kako še naprej ohraniti dobre odnose do obeh razbitih strani, do vnukov, do vseh novih oseb, ki vstopajo v njihov družinski prostor. Mnogi med njimi se pripravljajo na obletnice porok, zakonske jubileje … Kaj vse bi dali, da bi tudi njihovi otroci lahko doživeli nekaj zlata zvestobe, nekaj varnega zavetja, ki se rojeva v dolgotrajni skupnosti, nekaj globoke povezanosti, ki raste z leti!

Ko sem odhajala od sošolke, sta z možem sedela pred svojo hišo in sta se prijela za roke. Prosila sem sveto Družino, ki jo v božičnem času občudujemo v jaslicah, naj jima pomaga, ohraniti odprt in topel dom za vse, ki bodo prihajali k njima, iz enega ali drugega dela družine, kajti vsi bodo vedno iskali  to, kar ta dedek in babica imata – ljubezen, varnost, prijaznost in križ na steni kot znak prisotnosti Božje ljubezni, ki je močnejša od vseh ločitev.

Bolečina otrok

Nemalokrat se tudi sama pri verouku znajdem v resnični stiski, posebej ko moram govoriti o zakramentu svetega zakona. Kako pojasniti otrokom, da je sveti zakon enkraten zakrament, da se ga lahko sprejme samo enkrat in da se starši z njim zavežejo v zakonsko družinsko skupnost za vse življenje? Ne morem pozabiti mlade, premlade deklice, birmanke iz Prekmurja, ki je prepovedala svojemu očetu priti na njen praznik birme, ker sta z mamo ločena, ločitev pa da je smrtni greh? Še zdaj vidim grenkobo v očeh tega očeta in privoščljivost matere, ker se je hčerka tako odločila. Kako naj tej punčki pomagam, da bo razumela, da je oče njen oče tudi po ločitvi in da ima kljub vsemu rad svoje otroke ter jih želi spremljati na njihovi življenjski poti.

Drugi slučaj je majhen fantek, ki je kar naenkrat nehal hoditi k uri verouka. Prišel je na župnijsko dvorišče in se tam igral, v učilnico pa ni prišel. Ko sem nekoč delila neka darilca, sem namerno šla na dvorišče in ga povabila, naj vendarle pride, saj imam tudi za njega darilo. Njegove sošolke so me opozorile, da ne hodi k verouku odkar smo govorili o zakramentu svetega zakona.

Ko so že vsi odšli iz razreda, sem ga vprašala, če mi lahko pove, zakaj ne hodi k verouku. In se je stisnil k meni ter rekel: “Veste danes se naš ati seli v drugo stanovanje, ne bo več pri  nas!” Ta deček je nehal hoditi k verouku, ker je tam slišal, kako Bog pomaga, da ljubezen med staršema zdrži tudi največje viharje in težave. Toda njegovi starši niso zdržali, četudi so se poročili v cerkvi …

Ob prvem obhajilu otroka prvoobhajanca najbolj skrbi, kdo bo šel z njim v cerkev – ali oče z novo ženo ali mama s svojim fantom …

Ko pogledam priimke otrok pri verouku, vidim, da jih večina prihaja iz ločenih družin ali iz partnerskih vez. Potem je razumljivo, da ob prvem obhajilu otroka prvoobhajanca najbolj skrbi, kdo bo šel z njim v cerkev – ali oče z novo ženo ali mama s svojim fantom …

Kateheti in katehetinje si ne zatiskamo oči pred temi vprašanji. Poskušamo jih reševati skupaj. V vseh veroučnih zvezkih pa je še vedno čudovit prikaz cerkvene poroke, blagoslovljene z ljubeznijo in varstvom samega nebeškega Očeta.

Kaj nam preostane?

Pogosto nam zato ostane le sprejemanje situacije in predvsem izkazovanje enake ljubezni in pozornosti vsem otrokom, pa če so iz trdnih, urejenih ali iz razbitih, neurejenih in ranjenih družin. Otroci imajo vsi enake želje in potrebe – moramo jim je le prisluhniti z veliko pozornosti in dobrohotnostjo, jim dovoliti, da čutijo, da jih nekdo ima rad, da niso krivi za napake svojih staršev in da je Bog njihov ljubeč Oče tudi sredi družinskih viharjev.

Zato je molitev tisto sredstvo, ki zmeraj ostane in zmeraj deluje. Molitev za starše in otroke. Molitev pri verouku in ko samo sami, kajti ko ob takih bolečinah najglobje doživimo svojo človeško nemoč in krhkost, nam je Božja pomoč največja tolažba.