Bučo lahko izrežemo, toda kaj pa bomo na “noč čarovnic” praznovali?

Foto: Canva

Pred kratkim sem pri otrocih, ki obiskujejo peti razred verouka slišal predlog, da bi novembra praznovali noč čarovnic in pri verouku izrezovali buče. Kot oče razumem veselje otrok ob ustvarjanju. Buča, iz katere skupaj odstranjujemo semena, je lahko prav prijeten razlog, da za eno uro odložimo telefone in sedemo za isto mizo. Otroška delavnica izdelovanja buč sama po sebi še ne pomeni nobenega duhovnega opredeljevanja.

Zato ob vsaki izrezljani buči ne potrebujemo preplaha. Prav tako nam ni treba presojati vere drugih staršev po okrasju pred njihovimi vrati.

Vendar lahko ob tem mirno in jasno povemo tudi, kaj želimo v svoji družini postaviti v ospredje. Otroci potrebujejo naš odgovor na vprašanje, česa se veselimo, kaj nam je sveto in zakaj se za nekatere stvari odločimo drugače oz., potebujejo naš (starševski) jasen pogled na to, kaj v “noči čarovnic” praznujemo in kaj ne.

Noč čarovnic običajno povezujemo z večerom 31. oktobra. Za katoliško družino je to tudi večer pred praznikom vseh svetih, ki ga obhajamo 1. novembra. Naslednji dan, 2. novembra, se posebej spominjamo vseh vernih rajnih. To sta povezana, vendar različna poudarka: veselje ob svetnikih in molitev za pokojne.

Pet stvari, ki jih želim praznovati

1. Življenje, ki ima vrednost

Praznik vseh svetih me spominja, da je človeško življenje dragoceno in da ima svojo polnost pri Bogu. Njegove vrednosti ne določajo zdravje, uspeh, dolžina ali število dosežkov.

Kot oče otroka v paliativni oskrbi se k temu pogosto vračam. Tudi življenje, ki je zaznamovano z boleznijo in odvisnostjo od drugih, je vredno ljubezni, veselja in praznovanja.

Otrokom želim približati to spoštovanje do vsakega človeka.

2. Svetost, ki je mogoča tudi sredi vsakdana

Ob svetnikih hitro pomislimo na kipe in ljudi iz oddaljenih stoletij. Otrokom pa lahko pokažemo njihove čisto človeške zgodbe: pogum, napake, vztrajnost, humor in skrb za druge.

Tudi življenje, ki je zaznamovano z boleznijo in odvisnostjo od drugih, je vredno ljubezni, veselja in praznovanja.

Praznik vseh svetih zajema tudi svetnike, katerih imen ne poznamo. To mi je posebej blizu. Koliko dobrote se zgodi brez fotografije, priznanja ali objave! Tudi v naših družinah, ob bolniških posteljah in pri tihih dejanjih pomoči.

3. Upanje v vstajenje

Kristjani verujemo, da ima naše življenje prihodnost pri Bogu. To upanje želim predati tudi svojim otrokom.

Ob grobu lahko jokamo in obenem molimo. Lahko nekoga močno pogrešamo in zaupamo, da je v Božjih rokah. Otroku ni treba prikrivati žalosti, da bi dokazoval svojo vero.

4. Hvaležnost za ljudi, ki so nas zaznamovali

Ti dnevi so priložnost za zgodbe. Kakšna je bila babica? Kaj je znal dedek? Čemu se je smejal? Kaj nam je zapustil poleg stvari?

Otrokom lahko pokažemo fotografije, pripravimo jed po starem družinskem receptu ali povemo spomin, ki ga še niso slišali. Tako ime na nagrobniku dobiva obraz in svoje mesto v družinski zgodbi.

5. Veselje, ustvarjalnost in skupni čas

Tudi jesensko ustvarjanje ima lahko prostor v krščanskem domu. Izdelujmo okraske, specimo bučni zavitek, pobarvajmo liste ali izrežimo bučo.

Če je namen delavnice druženje in ustvarjanje, lahko to tudi tako razumemo. Smiselno je pogledati dejansko vsebino dogodka: kaj bodo otroci počeli, kakšna sporočila bodo slišali in ali je dejavnost primerna zanje.

Ob tem lahko sami pripravimo večer zgodb o svetnikih, družabnih iger ali dobrodelnega ustvarjanja. Otrokom imamo veliko lepega ponuditi.

Stvari, ki jih ne želim praznovati

1. Zla kot nečesa občudovanja vrednega

Pravljični lik ali kostum še ne pove vsega o otroku in njegovih namenih. Kljub temu želim biti pozoren na vsebine, ki krutost, poniževanje in nasilje prikazujejo kot nekaj privlačnega.

Kot starš smem postaviti mejo. Lahko jo tudi pojasnim: v naši družini želimo izbirati zabavo, ob kateri spoštujemo drugega človeka.

2. Okultnih praks

Tu je potrebna jasnost. Izrezovanje buče in poskusi izzivanja duhov so vsebinsko različne stvari. Katoliški nauk zavrača vedeževanje, izzivanje pokojnih in uporabo magije za pridobivanje moči nad drugimi.

O smrti se želim z otroki pogovarjati odkrito in spoštljivo. V družini, ki nekoga pogreša ali spremlja hudo bolnega človeka, so podobe umiranja lahko posebej občutljive.

Otroku lahko povemo, da v to ne vstopamo, ker svoje zaupanje polagamo v Boga. Mirna razlaga bo povedala več kot grožnje, da se mu bo zaradi vsakega napačnega koraka zgodilo nekaj hudega.

3. Strahu, ki ga otrok ne zmore nositi

Odraslim se lahko zdi strašenje zabavno. Otrok pa lahko prizor še dolgo nosi s seboj.

Umetna kri, nenadni kriki ali grozljive maske niso za vsakega otroka sprejemljivi. Če se boji, mu ni treba dokazovati poguma. Dovolj je, da ga slišimo in upoštevamo njegovo mejo.

4. Smrti kot predmeta posmeha

O smrti se želim z otroki pogovarjati odkrito in spoštljivo. V družini, ki nekoga pogreša ali spremlja hudo bolnega človeka, so podobe umiranja lahko posebej občutljive.

Zato mi je pomembno, da pri zabavi ohranimo občutek za druge. Nihče od nas ne ve vedno, kakšno izgubo nosi otrok, ki stoji poleg nas.

Štiri stvari, ki se jih velja spomniti – in jih skupaj narediti

V prihajajočih prazničnih dneh lahko čas namenimo tudi temu, da se spomnimo, kdo so bili naši pokojni, da otrokom dovolimo vprašanja o umrlih, da delimo spomin na človeka, ki ga pogrešamo.

Zastavimo si preprosto vprašanja – kdo je za nas svet človek? Zakaj? ali mu/ji želim biti podoben? So mogoče ljudje, ki jih srečujem vsaki dan zame sveti? Tudi brez svetniškega naziva? Očetje, delite z otroki, zakaj se vam zdi njihova mama svetnica in obratno – mame, spomnite otroke, da smo lahko z dejanji v vsakdanjem življenju za enkoga svetniki.

Mogoče je v naši bližini nekdo, ki bo letos prvič obiskal grob svojih nedavno umrlih sorodnikov, sstaršev, otrok … Spomnimo se na vse ljudi, ki v teh dneh padajo pod bremenom žalovanja. Mogoče potebujejo družbo, da jih spremimo na pokopališče, da smo ob njih v njihovi žalosti. Ali pa za vse te ljudi namenimo molitev in prosimo Boga, da jim da moč v njihovem žalovanju.

Ob družinskem obisku groba lahko prižgemo svečo in skupaj zmolimo. Tudi doma si lahko vzamemo kratek trenutek tišine, izrečemo imena pokojnih in jih izročimo Bogu. Izrazimo hvaležnost za vse, kar so za nas dobrega storili. 

Sam si želim, da bi otroci iz teh dni odnesli spomin na bližino, vero in upanje. Da bi vedeli, zakaj praznujemo vse svete, zakaj molimo za pokojne in zakaj je vredno dobro živeti že danes.

Če bomo ob tem izrezali še bučo, bomo imeli prijetno delavnico. Za vsebino praznika pa moramo poskrbeti odrasli.