Potreboval sem ženin udarec po glavi

Dolgo časa sem bil prepričan, da zmorem. Delo, obveznosti, odgovornost, družina, novi projekti, telefonski klici, sporočila, sestanki. Če je bilo treba nekaj narediti, sem naredil. Če se je pojavila težava, sem jo rešil. Če je zmanjkalo časa, sem pač spal nekoliko manj.

In če sem ob tem čutil nemir? Bom že sam uredil.

Dolgo časa sem tako odgovarjal na opozorila lastnega telesa. Dokler nekega dne ni več spraševalo za dovoljenje.

V kozarec sem si nalil pomarančni sok, ga nagnil k ustom in tekočina je stekla po bradi in prsih na tla. Nisem mogel požirati. Leva stran telesa je postala paralizirana.

Kaj se dogaja?

V eni službi sem opravljal štiri poklice

Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi skoraj neverjetno, koliko časa sem potreboval, da sem si priznal nekaj precej očitnega: tako ne bo šlo več naprej. Tisti pomarančni sok mi je »povedal«, da je z mano nekaj resno narobe. Ne, ni bila možganska kap, ki sem se je v prvem trenutku ustrašil. Bila je adrenalna izgorelost.

V eni službi sem praktično opravljal štiri različne poklice. Prevzemal sem odgovornosti, reševal stvari, lovil roke in bil prepričan, da moram vse obvladovati. Težava ni bila samo v količini dela. Težava je bila tudi v meni. Nisem si želel priznati, da ne zmorem več.

Morda je to precej moška lastnost. Ne trdim, da velja za vse moške, zase pa lahko rečem, da sem imel zelo dolgo v sebi prepričanje: sam bom poskrbel za to. Stisni zobe. Zdrži še malo. Samo ta teden spravimo skozi. Potem bom počival.

Toda tisti »potem« nikoli ne pride. Vsaj ne sam od sebe.

Težava ni bila samo v količini dela. Težava je bila tudi v meni. Nisem si želel priznati, da ne zmorem več.

Žena je videla tisto, česar jaz nisem hotel videti

Človek, ki je bil pri meni ključen, je bila moja žena. Ona je bila tista, ki me je – nekoliko po domače povedano – morala udariti po glavi in postaviti na realna tla. Znaki so bili tam.

Nespečnost. Nemir. Stres. Anksioznost. Občutek, da se možgani nikoli zares ne ustavijo. Za vse sem imel razlago. Veliko dela. Naporen teden. Zahtevno obdobje. Premalo spanja. In vedno isti sklep: saj bom sam uredil.

Na neki točki človek potrebuje nekoga, ki ga ima dovolj rad, da mu ne prikimava več. Moja žena je bila ta človek.

Ko se niti z otrokoma nisem več znal igrati

Potem je prišel trenutek, ko opozoril ni bilo več mogoče odmisliti. Prišli so panični napadi. Anksioznost je postala skoraj stalna spremljevalka. Zbujal sem se petkrat, šestkrat na noč, popolnoma prepoten. Moral sem vstati in se preobleči. Zjutraj sem bil bolj utrujen, kot sem šel zvečer spat. Toda najbolj me danes zaboli nekaj drugega.

Nisem se več znal normalno igrati z otrokoma. Bil sem tam, pa v resnici nisem bil tam. Telo je bilo doma, glava pa je še vedno tekla. Premlevala. Reševala. Se bala. Predvidevala. Iskala naslednjo nevarnost, naslednjo obveznost, naslednji problem.

In veste, kaj sem si mislil celo takrat? Da potrebujem nekaj dni bolniške. Mogoče teden. Če bo res hudo, dva. Malo bom spal, se spočil in potem bo vse tako kot prej. Kako zelo sem se motil.

Če se po okrevanju vrneš v enake okoliščine, k enakim vzorcem, pritiskom in predvsem enakemu načinu razmišljanja, nisi prav veliko spremenil.

Iz dveh tednov je nastalo več kot pol leta

Okrevanje se je namesto nekaj dni raztegnilo na več kot pol leta. Pa še potem sem se, kot danes ugotavljam, vrnil prehitro.

Izgorelost sem razumel kot nekaj podobnega prazni bateriji. Priklopiš jo na polnilec, počakaš, da pokaže sto odstotkov, in nadaljuješ tam, kjer si končal. Danes vem, da vsaj pri meni ni bilo tako.

Če se po okrevanju vrneš v enake okoliščine, k enakim vzorcem, pritiskom in predvsem enakemu načinu razmišljanja, nisi prav veliko spremenil. Samo nekoliko si si opomogel, da lahko ponovno začneš teči v isto smer.

Tri stvari, ki so mi pomagale

Ne vem, ali bom lahko kdaj rekel, da sem z izgorelostjo in anksioznostjo dokončno opravil. Danes pa veliko prej prepoznam nekatere znake. In počasi se učim, da ni treba čakati, da telo ponovno potegne ročno zavoro.

Na tej poti so mi pomagale predvsem tri stvari.

Prva je človek ob tebi. Nekdo, ki te dovolj dobro pozna in ima dovolj rad, da ti pove resnico tudi takrat, ko je nočeš slišati. Pri meni je bila to žena.

Druga je pomoč. Tudi strokovna. To je lahko duhovni spremljevalec, psihoterapevt, zdravnik, psihiater ali kdo drug, ki ima znanje, da ti pomaga skozi obdobje, ko sam ne najdeš več poti. Dolgo sem mislil, da je moč v tem, da bom stvari uredil sam. Danes se mi zdi veliko večja moč priznati, da potrebujem pomoč.

In tretja stvar je bila zame najtežja: spremeniti življenje, v katerem sem izgorel. Še dodatnega pol leta je trajalo, da sem prekinil s starimi vzorci, v službi dal odpoved in svoje vrednote postavil na pravo mesto.

Včasih je največ, kar lahko narediš zase in za ljudi, ki jih imaš rad, to, da se končno ustaviš.

Ni dovolj, da se spremeni počutje

Stres bo vedno z nami. Ne moremo si ustvariti življenja brez težav, konfliktov, negotovosti in zahtevnih obdobij. Lahko pa pogledamo svoje življenje in si nehamo lagati.

Kaj mi povzroča stalen nemir? Katere okoliščine? Kateri odnosi? Katera služba? Katere obveznosti sem si naložil, čeprav globoko v sebi vem, da jih ne želim več? Česa me je strah? Zakaj sem nemiren?

In potem morda najtežje vprašanje: Ali želim tako živeti še naprej?

Sam sem moral postopoma začeti odstranjevati stvari, okoliščine in tudi odnose, ki so me vedno znova vračali v anksioznost, pritisk in nelagodje.

Vprašanja, ki bi si jih moral postaviti veliko prej

Če bi danes sedel nasproti tistega Dušana, ki je bil prepričan, da mora samo še malo zdržati, mu verjetno ne bi govoril, kaj vse dela narobe. Postavil bi mu nekaj vprašanj.

Kaj ti povzroča anksioznost? Zakaj si nemiren? Česa se bojiš? Kaj lahko spremeniš sam? Česa ne zmoreš spremeniti sam? In kje potrebuješ pomoč?

Preprosta vprašanja. Toda potreboval sem zelo dolgo, da sem si jih zares postavil. In še dlje, da sem si nanje iskreno odgovoril. Morda je bila moja največja zmota pred izgorelostjo prepričanje, da se moram samo še malo bolj potruditi.

Danes moč razumem nekoliko drugače. Včasih je največ, kar lahko narediš zase in za ljudi, ki jih imaš rad, to, da se končno ustaviš. Sam tega nisem znal. Zato sem hvaležen, da je bila ob meni žena, ki me je takrat, ko sem to najbolj potreboval, znala udariti po glavi. Ne dobesedno, seveda.

Čeprav sem bil očitno že tako trmast, da tudi to verjetno ne bi škodilo.