Mica in Nejc Škoberne: “Če je že moj, ga bom pa še malo popravila.”

Foto: osebni arhiv

Nejc in Mica Škoberne sta zelo iskren zakonski par. Mnogi ju že poznate, saj že leta na različne načine sodelujeta z našim zavodom. Sta starša petim sinovom. Nejc je uspešen podjetnik s področja računalništva in informatike, Mica pa je novinarka in literarna komparativistka, ki se sicer v zadnjih letih posveča predvsem družini.

Ko sta se spoznala, je bila Mica verna, Nejc pa ne. Njegova pot k veri, ki jo sam imenuje dvajsetletni katehumenat, se je letos junija sklenila s krstom. Mica in Nejc sta tudi ustvarjalca naše letošnje adventne akcije z naslovom »Kdaj se boš pa ti krstil?«, v kateri bosta v enajstih epizodah z nami zelo odkrito podelila, kako sta rasla v zakonu, v katerem je bil kristjan le eden od njiju. V današnjem pogovoru pa sta spregovorila o svojih začetkih, starševstvu in sanjah za prihodnost.

Kako sta se spoznala?

Nejc: Na istem mestu, kjer sva se potem tudi civilno poročila. Bilo je na poroki, v muzeju. Jaz sem bil priča nevesti, Mica pa je s prijateljico pianistko igrala violino. Ko sem z nevesto vstopal v dvorano, sem jo najprej slišal, potem pa še zagledal. Po obredu sem šel do nje in jo vprašal, ali bi kdaj skupaj zaigrali klavirski trio – violončelo, violina in klavir. Ga še nismo.

Mica: Ne še. Moramo najprej vzgojiti pianista med sinovi.

Kako se je potem razvijala vajina zveza? Kdaj sta spoznala, da je to to?

Nejc: Bilo je kar turbulentno. Kakšen teden po tem, ko sva se spoznala, mi je Mica povedala, da načrtuje romanje v Santiago de Compostela.

Mica: Spoznala sva se 14. avgusta, na Camino pa sem se nameravala odpraviti sredi septembra. Doma jih je skrbelo, da grem sama v Španijo. Ko sem to omenila Nejcu, je rekel: »Kaj pa, če bi šel jaz s tabo?« Ponudba je bila zanimiva, a sem hotela biti previdna. Najprej sem ga opozorila, da gre za romanje – videla sem namreč, da ni veren – in ga vprašala, ali ga to ne moti. Potem pa še, da nisva par in da ne želim, da bi imel kakršna koli pričakovanja. Če greva, greva kot prijatelja. Strinjal se je.

Potem pa je Nejc padel na izpitu, ki ga je moral v jesenskem roku opravljati znova, zato se mi na začetku ni mogel pridružiti. V tistih štirinajstih dneh pred mojim odhodom se je najino prijateljstvo tako razvilo, da sva le dan prej uradno postala par. Tako ni bilo več skrbi glede pričakovanj (smeh). Prva dva tedna sem potem hodila sama, on pa je prišel za zadnji teden. In tisti skupni teden je bil – turbulenten.

Nejc: Oba sva šla v zvezo že od začetka zelo zares. Kadar koli sva začutila, da gre kaj narobe, sva se ustrašila in začela dvomiti v vse skupaj. Po kakšnih dveh mesecih se je Mica nenehno pritoževala, da sem samo doma za računalnikom. Takrat sem že veliko delal kot programer in me ni zanimalo početi še kup drugih stvari, vsaj ne toliko kot njo. Ta njena kritika mi je šla malo v nos in sem ji rekel: »Veš kaj, poišči si koga, ki dosega tvoje standarde.« Za nekaj časa sva šla narazen.

Mica: Za en teden, mislim. Moja ideja je bila: če je že moj, ga bom pa še malo popravila (smeh).

Nejc: S tem se nisem strinjal. Potem pa je premislila, da morda pa ni toliko za popravljati … (smeh)

Mica: Že na Caminu sva se praktično razšla – na pomolu v Barceloni. Bližina je bila preveč intenzivna, pričakovanja pa različna. A Nejc se je na moje dvome takrat odzval tako lepo, da sem se vanj zaljubila na novo. 

Kakšne pol leta pozneje sva spet omahovala, ali naj vztrajava, saj se je pojavila skrb glede vere. Ves čas sva čutila, da si želiva resen odnos, usmerjen v zakon in družino, zato sva vsak dvom vzela resno. Vprašanje, kako bi bila videti najina družina ob razliki v veri, naju je močno ustavilo. Šla sva na pogovor k duhovniku. Ni nama dal jasnih odgovorov ali zagotovil, a sva že skozi ta proces jasneje začutila, da upanje je, da se da in da si v resnici želiva biti skupaj.

Nejc: Potem sem odšel za pol leta na študijsko izmenjavo v Francijo. Tik pred odhodom sva naletela na e-pripravo na zakon, ki je takrat obstajala približno eno leto. Rekel sem: »Prijaviva se.« Ne zato, da bi se kar poročila, ampak da bi skozi to ugotovila, ali sva za skupaj. Ker je potekala na daljavo, je bila ravno pravšnja. Za naju je bilo to zelo dobro. Ko sem se vrnil, sva se zaročila.

Mica: Odločitev za poroko je tako padla manj kot dve leti po tem, ko sva se spoznala. Nato sva opravila še pripravo na zakon pri Gostečniku, tečaj simptotermalne metode in še marsikaj. Nejc je ves ta čas, čeprav ni bil veren, z mano hodil na katoliška srečanja, tudi na novoletno Taizéjsko srečanje … Tako je bil zelo del mojega katoliškega sveta, v katerem sem se počutila doma. Morda tudi zato nisem imela tolikšnih skrbi, kako bo videti najino skupno življenje. Čutila sem tudi globoko usklajenost najinih vrednot in življenjskih ciljev. A na neki točki sem se morala soočiti z vprašanjem, ali je to božji načrt za moje življenje. Ko sem prišla do miru, nisem več dvomila.

Poročiti se z nevernim je res tvegano dejanje. Lahko gre marsikaj narobe.

Zdi se, da sta bila drug do drugega res iskrena, brez zgolj romantičnih predstav, da je dovolj, da se imata rada. To marsikateremu paru manjka, tudi ko ni razlik v veri.

Nejc: Imava občutek, da sva se najbolj namučila prav na začetku.

Mica: Oba težko kaj igrava ali se pretvarjava. Ko naletiš na nekaj, čez kar ne moreš z lahkoto, tega ne moreš kar potlačiti. Drug pred drugim morava to izraziti in nato predelati. Zato so bili začetki težji od nadaljevanja. Ko danes gledava nazaj, sva bila v nekaterih stvareh zrela in sva se zadeve resno lotila, malo naivna pa sva bila vseeno.

Nejc: Predvsem Mica (smeh). Poročiti se z nevernim je res tvegano dejanje. Lahko gre marsikaj narobe. Imela sva veliko blagoslova in sreče, da so se stvari tako razpletle.

Imata pet sinov – to je gotovo kar zalogaj. S čim se poklicno ukvarjata in kako usklajujeta delo z družinskim življenjem? 

Nejc: Po izobrazbi sem računalničar, zadnjih petnajst let pa sem podjetnik. Mica je po izobrazbi literarna komparativistka in novinarka.

Mica: Prvih deset let sem delala kot novinarka, od rojstva četrtega otroka pa sem samo mama. Le priložnostno kaj napišem ali sodelujem pri manjših projektih. V župniji sicer tudi poučujem eno veroučno skupino.

Po prvem otroku sem se normalno vrnila v službo za osem ur, a mi je bilo neznansko težko puščati otroka. Zdelo se mi je nenaravno, nekaj v meni se je trgalo. Povsod sem slišala, da je to normalno, da se otroci navadijo in da morajo vsi čez to. Jaz pa sem imela občutek, da moram v sebi ubiti neki instinkt. Zato sva se po drugem otroku resno vprašala, ali bi se dalo drugače. Takrat sem dobila priložnost za delo s skrajšanim delovnim časom pri Iskrenih, Nejc pa je pisal doktorat.

Nejc: Tako sva se menjavala pri varstvu.

Mica: Drugega otroka nisva dala v varstvo, ampak sva ga kombinirano pazila sama. Tudi vse ostale otroke sva vsaj do tretjega leta imela doma, jaz pa sem do četrtega otroka delala s skrajšanim delovnim časom, deloma tudi od doma.

To pa ne pomeni, da pri usklajevanju ni izzivov. Nejc je človek, ki rad ustvarja nove zgodbe, privlačijo ga izzivi. Morda v zadnjem času ne toliko, a dolgo je bil pri nama prisoten konflikt: jaz sem si ga želela več kot moža in očeta, on pa je bil razpet med poklicne projekte in dom. Imela sem občutek, da sem jaz zastopnica naše domače družinske firme, on pa svoje službene, in da se moram boriti v tej konkurenci. V nekem obdobju je bilo na ta račun veliko konfliktov.

Nejc: Čeprav nikoli nisem bil deloholik, ki bi domov prihajal ob osmih zvečer. Bolj je šlo za to, da sem prišel ob pol petih namesto ob štirih (smeh). Problem je bil v pričakovanjih. Sprva sem si predstavljal, da bom samostojni podjetnik, da bom imel veliko časa in mi ne bo treba delati niti polni delovni čas. Potem pa sem moral.

Mica: Ni šlo samo za polni delovni čas.

Nejc: Res je. Vsaj v Ameriki je šlo za več kot to. Tam smo bili eno leto, v letih 2017 in 2018, in bilo je res naporno, ker sta ritem in kultura drugačna in se je moralo temu prilagoditi vse. Po vrnitvi so se stvari z leti normalizirale.

Mica: V tujini smo živeli trikrat: v Angliji, Italiji in ZDA. Vselej sem to sprejela z veseljem, bilo mi je v izziv. A zagonsko podjetje je poseben izziv. Prednost je prožnost, saj ni služba od–do. Je pa treba včasih stisniti zobe in potrpeti. Težka so mi bila ta nihanja in nepredvidljivost. Želela sem si, da bi bil vsak dan ob isti uri doma, ko se v družini dogajajo iste stvari, pa nikoli ni bilo gotovo, ali in kdaj bo prišel. Ali pa sem čutila, da je z mislimi drugje, pri svojih skrbeh.

Bremena so z vsakim otrokom naraščala, a prav tako občutek, da sva ekipa in da se otrok veseliva skupaj.

Kako je na vaju vplivalo, da nista več le mož in žena, ampak starša in to vedno več otrokom? Kako je to oblikovalo vajin zakon, starševstvo in vaju osebno?

Mica: Na prvo žogo bi rekla, da pozitivno. Seveda sva bila z majhnimi otroki pogosto utrujena, izčrpana, izmozgana. A ves čas sem imela občutek, da naju otroci povezujejo. Tudi ko sva bila izmučena, sva bila v tem skupaj, v skupnem projektu, in sva drug drugemu lahko potarnala. Starševstvo naju ni nikoli razdvajalo, bilo je veliko skupnega veselja in skupnega občutka bremena. Bremena so z vsakim otrokom naraščala, a prav tako občutek, da sva ekipa in da se otrok veseliva skupaj.

Nejc: So pa gotovo tudi izzivi. Eden so bila fizično težka obdobja. Filip, najmlajši, je veliko jokal. Jaz imam od Amerike naprej resne težave s spanjem, zato sem se za približno eno leto praktično izselil iz spalnice, da sem sploh zdržal. Težko je bilo biti funkcionalen ob majhnih otrocih, ki so jokali.

Drugi izziv pa so najine osebnostne razlike in različni pristopi k starševstvu. Mica je bolj nagnjena k strogosti, jaz pa sem bolj popustljiv. V stilu, se bomo že nekako zmenili … Tako sem odraščal tudi sam. Pri nas doma je bilo vse zelo mehko, a nisem imel občutka, da smo bili razvajeni. Mica pa ima visoke standarde. Od prehrane in zdravja do tega, kaj se sme in kaj ne. Še vedno se lovim, kako kot moški držati to strukturo in te standarde.

Mica: Jaz sem govorila bolj o zgodnjem obdobju, ko so prihajali novi otroci. Kar opisuješ ti, pa je res eden večjih izzivov med nama predvsem zdaj, pri večjih otrocih: kje zategniti, kje popustiti, kje postaviti meje in standarde.

Nejc: Pri najstniku iščeva ravnovesje med bližino in mejo. Pogosto me je strah, da bom z neko mejo pri že malo starejšem najstniku izgubil stik. Potem pa velikokrat vidim, da je bil strah neupravičen in da mi je otrok za mejo hvaležen, četudi tega na začetku ne pokaže.

Mica: Starševstvo pri večjih otrocih je za naju morda celo bolj naporno kot pri mlajših, le na drugačen način. Takrat je bilo fizično naporno. Vsa neprespanost in nekdo te je ves čas potreboval. Zdaj je bolj psihično: nenehno iskanje modrosti, odločanje in usklajevanje med nama. To nama vzame kar nekaj energije. Nimam pa občutka, da bi bil to velik kamen spotike, ob katerem bi trpel najin odnos. .

Koliko let sta poročena?

Mica: Spomladi bo dvajset.

Kaj vaju je v teh dvajsetih letih najbolj zaznamovalo?

Mica: Še danes se včasih ne morem načuditi, da me ima Nejc rad. Imam občutek, da me ni tako preprosto imeti rad, on pa ne obupa nad mano. Bolj ko me pozna, bolj me ima rad, in se v tem ne utrudi. O tem sem zdaj razmišljala prvič, a to je prva stvar, ki se mi je utrnila.

Nejc: Zame je to moja pot k veri. Bil je dvajsetletni katehumenat. Če ne bi spoznal Mice, ga zelo verjetno ne bi opravil. Torej ta pot k Bogu.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost? Kje se vidita čez dvajset let?

Mica: Težko vprašanje. Sem res človek, ki živi tukaj in zdaj in še tega ne obvladam najbolje, kaj šele, da bi razmišljala o prihodnosti.

Nejc: Meni je pa to vprašanje zelo lahko. Vedno sem živel v sanjah o prihodnosti, kar včasih ni zdravo (smeh). Sanjava o parceli, ranču, hiši na morju …

Mica: Jaz brez ranča, samo prijetno hišico z zeliščnim vrtom.

Nejc: Nekje v slovenski Istri. Z nasadom malin, kamor bodo hodili na obisk vsi otroci in vnuki. Rad bi šel nekam, kjer je bolj toplo, logaških zim imam že dovolj.

Mica: In kjer uspevajo vse rastline. Predvsem pa si želim hišo, kjer bi bili vsi dobrodošli, kjer bi se ljudje dobro počutili in bi radi prišli na pogovor, tudi popotniki. Odprt dom, kamor bi radi prihajali otroci in vnuki, pa tudi drugi.

Nejc: Do nedavnega sva bila del omrežja ‘couchsurfing’, prek katerega gostiš ljudi z vsega sveta. Tudi mi smo bili kot družina marsikje gostje. Všeč nama je, da imaš na obisku nekoga od kdo ve kod, spoznavaš ljudi in jih gostiš. V tem smislu se imava malo za državljana sveta, in to oba.

Mica: Zdaj sem pomislila, da bi si želela, da bi bila ta hiša tudi hiša molitve. Nisem ravno zagreta molivka in mi je pogosto težko vzpostavljati molitvene ritme, a si želim, da bi bil naš dom na neki način tudi prostor duhovnosti. O tem se še nisva pogovarjala.

Nejc: Za naslednjih dvajset let pa je bolj realen cilj, da otroke spraviva pokonci in da se vsi poročijo. Včasih pomisliva, kaj vse nas še čaka in da je bilo doslej še lahko (smeh). Pa še kam bi rada šla, rada potujeva.

Mica: Hiša lahko počaka.

O čem bomo poslušali v letošnji adventni akciji? Nam lahko izdata kakšen namig?

Nejc: Tema bo najina razlika v veri in najina izhodišča: kako je potekala moja pot do vere, kako smo živeli zakonsko in družinsko življenje v luči (ne)vere, kje smo danes in kakšni izzivi so še pred nami.

Mica: Skratka, kako sva rasla in še rasteva. Se mi zdi, da sva bila kar iskrena in upam, da bo to vsaj kakemu paru v pomoč, spodbudo in tolažbo.