Dr. Milena Mileva Blažić: “Reforma šolstva mora izhajati iz bralne pismenosti, književne vzgoje in predvsem otroka.”

Foto: osebni arhiv

Prejšnji teden so z Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino sporočili, da pripravljajo obsežno reformo slovenske osnovne šole. Pripravljenost na to vsekakor pozdravljamo, ponujamo pa tako staršem, zainteresirani javnosti in odločevalcem na ministrstvu v razmislek pogled dr. Milene Mileve Blažić, redne profesorice na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in literarne raziskovalke. Z njenimi uvidi in njenimi komentarji izjave ministra dr. Boruta Rončevića želimo odpreti razpravo, kaj bi bilo treba spremeniti, kaj ohraniti in predvsem, kje so pasti, da napovedana prenova ne bi postala le še en sloj balasta na že tako obremenjenem sistemu, temveč bi dejansko prinesla izboljšave.

Kako vidite sedanje stanje slovenskega izobraževalnega sistema?

Slovenski šolski sistem ni kronično nereformiran, kot bi se morda danes želel dajati vtis, temveč kronično reformiran in predvsem kronično neevalviran (ne ovrednoten): od 1869 do 2025 je bilo sprejetih več kot trideset učnih načrtov za slovenščino in nobeden ni bil evalviran, preden ga je nadomestil naslednji. Stanje slovenskega šolskega sistema bi tako lahko zelo dobro ponazorili z znano pravljico Cesarjeva nova oblačila. Vsi vidijo, da je cesar nag, nihče pa tega ne izreče.

Kazalniki upada znanja so že dolgo javni, a se vanje nihče ne poglobi. Tudi izjava, ki jo je ob napovedi nove prenove šolstva podal minister dr. Borut Rončević, se resni analizi izogne. Raje vzroke težav pripisuje ideološkim dejavnikom – “progresivni ideologiji, procesom, obrazcem, projektom” … Pravih razlogov za nizek nivo znanja slovenskih šolarjev pa se niti ne dotakne.

Sama izjava niti ne omenja besed “knjiga” in “književnost” – nakazuje, da književnost v besedilu ni prepoznana kot samostojna razvojna in kurikularna prioriteta. Prav tako ne problematizira dejstva, da denimo v tretjem triletju med 30 predlaganimi/obveznimi avtorji/deli ni niti ene avtorice, na kar sama že dolgo opozarjam.

Kje so največje stranpoti slovenskega šolskega sistema?

Pravih stranpoti v zgoraj omenjeni izjavi ministrstva ne bomo našli. Prva stranpot je pravzaprav v mehanizmu, ki ga očitno namerava ponoviti tudi tokratna vlada. In ta mehanizem je prav ponovna reforma brez evalvacije.

Tudi to, da se je minister odločil za ponovno reformo in to brez prave analize žal ne obeta nič dobrega. Zato tudi potrebujejo krivca in najdejo ga v ideologiji. To je druga stranpot. Govorijo o ideološko nevtralni šoli in odpravi ideologije, obljubljajo pa novo domoljubno vzgojo, ki lahko pomeni le spremembo predznaka pred ideologijo, ne pa njene odprave. Kajti reforma, ki sledi (kot obljublja minister) koalicijski pogodbi, bo ob vsakokratni zamenjavi oblasti zgolj zamenjala predznak.

Tretja stranpot pa je posledica obeh: kdor ne ve, zakaj otroci berejo slabše, in že ve, kdo je za to kriv, lahko ponudi le strukturo – osemletko, opismenjevanje v prvem letu, tehnološki katalog –, ne pa modre odločitve, kaj naj otroci berejo. In kjer odločitve o branju ni, ostane deficitna paradigma: otrok priseljenec je “brez zadostnega znanja učnega jezika” izločen, čeprav je prav primerjalno branje v več jezikih pot do bralne kompetence, ki bi jo šola potrebovala.

Stanje slovenskega šolskega sistema bi lahko zelo dobro ponazorili z znano pravljico Cesarjeva nova oblačila. Vsi vidijo, da je cesar nag, nihče pa tega ne izreče.

Kaj bi morali spremeniti najprej? In kaj pozneje?

Prvi korak je neodvisna evalvacija učnih načrtov 1998–2025. Drugi ukrep mora biti vrnitev branja v diagnozo, ker ministrova izjava bralno pismenost omeji na “bralno tehniko, razumevanje, pisno izražanje in pravopis”. To je veliko preozko, saj branje nikakor ni samo tehnična spretnost in osnovno razumevanje. Pri bralni pismenosti je pomembno tudi interpretiranje, presojanje oziroma vrednotenje besedila. Zato je nujno preverjanje in ocenjevanje celotnega spektra bralnih zmožnosti. Tudi sama PISA, ki nam je pokazala slabe rezultate bralne pismenosti slovenskih šolarjev meri interpretacijo in vrednotenje, ki ju gradi leposlovje.

Šele nato naj pridejo na vrsto večje sistemske spremembe. Izjava namreč odpira tudi nekaj protislovij – na primer “Cehovstva bo konec” hkrati pa “Ustanovili bomo tudi učiteljsko zbornico”. Brez predhodne evalvacije pa bo nova reforma zgolj ponovila napake prejšnjih.

So bile torej ministrove napovedi preuranjene in naivne ali pozdravljate entuziazem in pripravljenost na konkretno delovanje?

Ne eno ne drugo. Napoved sama po sebi ni problem. Problem je, da iz besedila ni razvidno, da bi bil za predlagane ukrepe že pripravljen konkreten načrt izvedbe.

Merilo, ki ga ministrova izjava nalaga stroki (“Določite rezultate […] In prevzemite odgovornost, če teh rezultatov ne bo”) za ministrstvo ne velja. V besedilu izjave je “mora” 44-krat naslovljen na druge, “bomo” pa 56-krat na ministrstvo – dolžnosti potujejo navzdol, pooblastila navzgor.

Zanimivo je tudi, da minister od stroke zahteva jasne rezultate in odgovornost zanje – »Določite rezultate […] In prevzemite odgovornost, če teh rezultatov ne bo« –, medtem ko je odgovornost ministrstva v samem besedilu precej manj določna. Beseda »mora« je 44-krat namenjena drugim, »bomo« pa se pojavi 56-krat, ko govori ministrstvo. Preprosto povedano: od drugih se zahteva, ministrstvo pa si pušča prostor za prihodnje odločitve.

Podobno vprašanje se pojavi pri opredelitvi otroka kot pravnega subjekta, ki naj bi bil odgovoren za odločitve in njihove posledice. Ko je ministrstvo 1. septembra 2026 prvošolcem podarilo Ustavo, se zato zastavlja nekoliko provokativno vprašanje: bo naslednje darilo Kazenski zakonik? Če dosledno sledimo logiki izjave, to ni povsem absurdno vprašanje.

Kje vidite največje pasti napovedanih reform?

Največja past ni v nobenem posameznem ukrepu, temveč v tem, da izjava načelo, ki bi jo lahko zavezovalo, razglasi in v istem besedilu prekrši: “Uspešnosti sistema ne bomo več presojali po številu dokumentov, projektov in reform” – in nato napove deset izhodišč, učiteljsko zbornico, inštitut in “enotno nacionalno institucijo”, brez ene same navedene strokovne podlage ali merila.

Kdor napoveduje več reform kot vsi predhodniki in obljublja, da jih ne bo štel, si je vzel edino merilo, po katerem bi ga bilo mogoče presoditi.

Druga past izhaja iz prve: če ni jasnega merila, ni jasno niti, kdo je odgovoren za rezultat. Izjava odgovornost večinoma pripisuje drugim. “Varnost” zadeva zgolj učitelja in kibernetiko, “korist otroka” pa sploh ni omenjena.

Da to ni le naključje, je pokazala že raziskava učnega načrta iz leta 2011. Nacionalni dokument je vseboval besedila avtorja s pravnomočno sodbo, javna uprava pa za to ni prevzela odgovornosti, čeprav ji jo nalagata Kazenski zakonik in Konvencija o otrokovih pravicah.

Prav zato je zanimivo, da je izjava najbolj prepričljiva prav tam, kjer kritizira obstoječi sistem: institucije po njenem ne morejo biti hkrati “arhitekti sistema, njegovi nedolžni opazovalci in edini razsodniki”. To potrjujejo tudi ugotovitve raziskave. Toda rešitev je vprašljiva: namesto več neodvisnega nadzora predlaga še več pristojnosti na enem mestu. S tem lahko stari problem le prenesemo v večji sistem.

Iz tega sledi tudi pomembno etično vprašanje. Če reforma otroku nalaga dolžnosti in odgovornost za njegove odločitve, bi morala jasno povedati tudi, kakšna je dolžnost sistema do otroka. Ena najosnovnejših je njegova zaščita: osebe, pravnomočno obsojene zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok, ne bi smele vstopati v vzgojno-izobraževalni sistem. Po previdnostnem načelu, ki ga tukaj razumemo kot predlog in ne kot opis veljavnega prava, bi bilo smiselno enako vprašanje odpreti tudi pri osebah, zoper katere tak postopek še teče – vse do pravnomočne odločitve. To bi moralo veljati tako za delo v vzgojno-izobraževalnem sistemu kot za kurikulum in tudi za javno financiranje.

“Le vzgojitelj/učitelj – bralec lahko kakovostno spodbuja otroke in učence k branju.”

Kakšno vlogo ima pri težavah šolstva izobraževanje in oblikovanje pedagoškega kadra?

Osrednjo, a v izjavi je zajeta z metaforo, ne z argumentom: “Cehovstva bo konec”. Zagotovilo “Pogojev za učiteljski poklic ne bomo znižali. Odprli bomo več poti do istega visokega standarda” je protislovno, ker krajša pot – “mikrodokazila” – spremeni standard sam, pedagoško znanje pa razglasi za dodatek k stroki. Ukrep meri na naravoslovje in tuje jezike, za bralno pismenost, ki jo izjava imenuje prvo, ni predviden noben. Bralna pismenost je v izjavi zožena na “začetno opismenjevanje”, učiteljski poklic pa na “mikrodokazila”– na vzorec priučenosti namesto izučenosti. Ta razlika ni nepomembna: priučeni zna besedilo prebrati, izučeni pa ga tudi razumeti in interpretirati. Prav slednje meri PISA.

Ljudska pravljica o Mojci Pokrajculji dobro ponazori to razmerje: v lončku se stisne vsakdo, ki pride mimo, a lonček zato ni hiša. Samokritika je utemeljena: izobraževanje učiteljev je književnost krčilo v korist kompetenčnih vsebin. Odgovor pa ni pot mimo fakultet, temveč skozi književnost. Raziskave o učiteljih kot bralnih vzorih to potrjujejo: “le vzgojitelj/učitelj – bralec lahko kakovostno spodbuja otroke in učence k branju” (Haramija, 2018, str. 13), bralne navade strokovnih delavcev pa so bile v projektu Bralni vzori prepoznane kot ključni dejavnik bralne kulture otrok (Haramija idr., 2025).

So slovenski učitelji pripravljeni na spremembe? Si jih želijo?

Pripravljenost učiteljev je ›vžigalica‹, ki jo vsaka prenova prižge in izčrpa: kdor je začel po učnem načrtu 1998, je doživel prenove 2008, 2011, 2018 in 2025, zdaj pa napoved šeste. Izjava ga ne vpraša, temveč govori namesto njega – “Slovenski učitelji in razvnatelji [sic v izvirniku] niso problem” – in ga postavi v vlogo predmeta: “Učitelja nismo zaposlili zato, da izpolnjuje obrazce”; avtoriteta, ki mu jo “bomo vrnili”, je podeljena, ker “mora vedeti, da […] za njim stojijo ravnatelj, šola in država”. Pravo vprašanje ni, ali si učitelji želijo sprememb, temveč katera reforma bi trajala dovolj dolgo, da bi bila evalvirana.

Kdo sploh je “pedagoška stroka”? Včasih je slišati očitke iz terena, da nima stika z realnim stanjem v razredih.

Stroka ni skupina ljudi ali ena sama institucija, ampak javna in preverljiva argumentacija. Izjava razlikuje med “stroko”, ki naj bi bila vključena, ker “stroka ni ena institucija, ena fakulteta, en inštitut”, in tako imenovanim “pedagoškim establišmentom, ki je prišeljal [sic v izvirniku] do te nacionalne katastrofe”. Toda po čem naj bi se ti dve skupini razlikovali, izjava ne pojasni. Zato je njena opredelitev precej krožna: stroka je tista, ki jo izjava prizna za stroko.

Očitek, da nekateri niso dovolj povezani z učilnico, bi lahko veljal tudi za samo izjavo. Ta govori predvsem v jeziku trga in obrambe – o “računu”, “monopolu” in “obrambnem zidu” –, precej manj pa v jeziku razreda. Poleg tega jasno pravi: “ministrstvo bo določalo javnopolitična vprašanja, ne pa raziskovalnih ugotovitev. Te ugotovitve bomo uporabljali”.

Stik z razredom pa ima po merilu literarne vede tisti, ki bere, kar se v razredu bere.

Otrok domoljubja ne ponotranji zaradi zastave ob Ustavi, ampak skozi zgodbe, pesmi in knjige, ki jih bere.

Kaj priporočate odločevalcem – kako prenovo zastaviti celostno?

Celostna prenova se ne razlikuje od delne po številu ukrepov, temveč po zaporedju, in zaporedje, ki ga izjava ponuja, je obrnjeno. Če odločitev sledi evalvaciji, jo je mogoče popraviti; če evalvacija sledi odločitvi, kakor tu, lahko le potrdi, kar je bilo že sklenjeno. Odločevalcem zato priporočam najprej to obračanje – evalvacijo učnih načrtov 1998–2025 pred vsako strukturno odločitvijo – in potem, kar iz njega sledi: anonimno recenzijo nacionalnih dokumentov, ki izključuje konflikt interesov, ker so bili avtorji nacionalnih dokumentov doslej hkrati tudi njihovi recenzenti; časovni horizont, daljši od mandata, ker otrok ostane v sistemu dvanajst let, reforma pa “bo sledila koalicijski pogodbi” in bo torej trajala toliko kot koalicija; ter eno samo pravno zavezujoče merilo, največjo korist otroka, namesto sedmih vrednot brez kazalnika, ki jih izjava sklene z “zdravo pametjo”.

Šele v tako urejenem zaporedju dobi branje mesto prvega vsebinskega ukrepa in ne zadnje omembe. In ker reforma nastopa kot besedilo, naj odločevalci zahtevajo tudi, kar zahtevajo od maturantov: knjižni jezik, ki enakosti ne “zabriše ven iz sistema”, temveč jo argumentira.

V intervjuju ste omenili, da ste analizirali vse učne načrte od 1869 do 2024. Kaj ste ugotovili?

Kanon je kot “ples”, na katerega vsak režim povabi s svojim seznamom avtorjev, avtorice pa ostajajo pred vrati. Učni načrti od leta 1869 do 2025 so zato bolj politična kot literarna zgodovina: do leta 1918 skoraj brez avtorjev, nato pa so se spreminjali ob vsaki menjavi režima. Nikoli niso bili zares evalvirani, vedno pa so predvsem dodajali nove vsebine.

V učnem načrtu iz leta 2011 je bilo med avtorji 22 odstotkov avtoric, ljudsko slovstvo je predstavljalo 2 odstotka, neslovenska književnost pa 5 odstotkov. Svetlana Makarovič, ki je imela leta 1984 celo svoje poglavje, danes ni več med obveznimi avtorji. Predlog iz leta 2015 je razmerje še poslabšal.

Slovenija tako nima splošno sprejetega nacionalnega kanona, temveč predvsem državne sezname, ki se spreminjajo s časom. Zato obljuba o “manj obsežnih učnih načrtih” brez jasnega kanona lahko pomeni predvsem še en, že trinajsti seznam.

Slovenski petnajstletniki so v PISA 2025 dosegli najslabše rezultate doslej. Kaj nam to pove o šoli in kakšno vlogo ima izbor šolske in mladinske literature?

Rezultati PISA so kot ogledalo v pravljici Sneguljčica: pokažejo, kako dobro oz. slabo petnajstletniki berejo, ne povedo pa, kaj in koliko berejo. In prav ta drugi podatek je edini, ki ga lahko spremeni šola.

Izjava ministra pa to ogledalo (raziskavo) spremeni v obsodbo in bralno pismenost razume predvsem kot tehniko. Zato ostaja vprašanje, koliko je takšno razumevanje sploh skladno s konceptom bralne pismenosti v raziskavi PISA. Ta namreč preverja tudi sposobnost interpretacije in razmišljanja o prebranem – torej zmožnosti, ki jih razvija tudi branje leposlovja, saj literatura od bralca zahteva, da razume tudi tisto, kar ni povedano neposredno.

Bralna pismenost je predvsem naloga slovenščine kot jezika in književnosti, vendar jo razvijajo tudi drugi predmeti. Izjava pa te odgovornosti ne pripiše jasno nobenemu.

Če bi danes na novo sestavili učni načrt za slovenščino – kaj bi odstranili in kaj nujno ohranili? 

Odstranila bi oba drobca zrcala, ki ga je izdelal »coprniški zlodej« v pravljici o Snežni kraljici (prev. S. Orel Kos) – ne avtorjev, temveč predvsem način, kako je seznam sestavljen.

Prvi drobec, tisti v očesu, je metoda, ki popači pogled: pri sestavljanju seznama prevladujejo slovenisti in slavisti in ni neodvisne recenzije, jasne hierarhije med deli, napake pa se iz ene izdaje prenašajo v drugo.

Drugi drobec, tisti v srcu, je brezbrižnost do vsebine. Tako je bil iz učnega načrta 2018/2019 brez jasne utemeljitve odstranjen Dnevnik Ane Frank, medtem ko so v učnem načrtu iz leta 2011 ostala besedila avtorja s pravnomočno sodbo. Pri eni knjigi je bila torej občutljivost razlog za odstranitev, pri drugi pa je očitno ni bilo.

Ohranila bi nasprotno: jasen kanon z razdelitvijo na “kanonsko / predlagano / izbirno”, premišljen izbor svetovne književnosti po načelu “manj je več”, pri katerem bi upoštevali tudi nagrade Nobel, Andersen in ALMA, ter ljudsko slovstvo in avtorice kot obvezni del pouka.

“Razbremenitev” brez kanona je le krajši seznam; ›Gerda‹ v pravljici ni odstranila ›Kaja‹, temveč drobca zrcala.

Bralna pismenost je dolžnost javne šole, ne družine; otrok se mora brati naučiti v šoli, pri slovenščini in pri vseh predmetih.

Lahko poveste več o tem, kaj sploh je kanon in kaj naj bi vseboval?

Kanon je “zrno”, ki ga učenec srečuje skozi vse stopnje šolanja – če je pod dvanajstimi “žimnicami” učnih načrtov kot v pravljici Kraljična na zrnu graha sploh še kaj ostalo. Danes imamo tri nepovezane sezname (vrtec 1999, osnovna šola 2011/2025 in gimnazija 2008), ki premalo upoštevajo tudi dejstvo, da je Slovenija od leta 2004 članica Evropske unije.

Predlagani kanon bi povezal različne stopnje šolanja, slovensko in svetovno književnost ter omogočil tudi vključevanje sodobnih predelav. Kot mehanizem kulturnega spomina bi moral biti zavezujoč tudi za ministrstvo: spreminjal bi se lahko z utemeljitvijo, ne zgolj z novo okrožnico.

Izjava zahteva, da “mladi morajo dobro poznati slovenski jezik, zgodovino in kulturo”, a ne imenuje nobenega besedila, in prav ta odsotnost razkrije, kaj domoljubna vzgoja v besedilu je – prazna gesta. Domoljubje ostane na ravni gesla ali simbola, namesto da bi dobilo konkretno vsebino.

Otrok domoljubja ne ponotranji zaradi zastave ob Ustavi, ampak skozi zgodbe, pesmi in knjige, ki jih bere. Trubarjev “lubi Slovenci”, Prešernova Zdravljica kot pesem, ne le kot himna, Cankarjeva proza, Kosovelove pesmi in proza Zofke Kveder – leto 2026 je vlada razglasila za leto obeh ob stoletnici njune smrti, izjava pa nobenega od njiju ne omeni. Sem sodijo tudi Svetlanine pravljice in Mojca Pokrajculja, ki naj ju otroci berejo kot književnost, ne kot seznam prepovedi in kazni.

Kanon kakovostnih avtorjev je zato lahko ena najbolj trajnih oblik domoljubne vzgoje: otroku ni treba ukazati, naj ga ima rad, če mu omogočimo, da ga prepozna kot svojega. Ključno pa je, kako tak kanon nastane. Če temeljijo izbori na literarni kakovosti in preverljivi recepciji – domači in mednarodni, skozi čas in različne prevode –, jih menjava oblasti ne bi smela vsakič znova postavljati na začetek. Če pa o izboru odloča trenutna politična ali osebna bližina odločevalcem in seznam nastaja brez neodvisne recenzije, ga bo lahko vsaka nova oblast zamenjala s svojim.

Analize učnih načrtov od leta 1869 do 2025 kažejo prav takšno spreminjanje: avtorji so prihajali in odhajali skupaj s političnimi režimi, avtorice pa so bile ves čas izrazito zapostavljene, žal tudi ljudsko slovstvo.

Domoljubna vzgoja brez jasno opredeljenega literarnega kanona zato tvega zdrs v ideološko deklarativnost; kanon, utemeljen z literarno kakovostjo in recepcijo, pa je tista oblika domoljubja, ki jo literarna veda lahko utemelji.

Kaj lahko storimo starši, da svojega otroka kar najbolje podpremo pri izobraževanju? 

Ne graditi ›stolpa‹ kot v pravljici o Motovilki. Bralna pismenost je dolžnost javne šole, ne družine; otrok se mora brati naučiti v šoli, pri slovenščini in pri vseh predmetih. Kadar sistem na upad znanja odgovarja s promocijo družinskega branja, odgovornost prenaša na starše in tako povzroča socialno selekcijo, ker pismenost dobi otrok, katerega starši imajo čas in knjige.

Izjava to prelaganje odgovornosti opravi z zagotavljanjem, da staršev ne obsoja in da starši “niso problem”, hkrati pa jim podeli “osrednjo vlogo” in “zaupanje”. Bralne pismenosti pa ne pripiše jasno nikomur.

Starši naj zato od šole zahtevajo branje v šoli, od ministrstva pa konkretne ukrepe, roke in merila – in tudi odgovor na vprašanje, čigava besedila bo otrok bral naslednjih devet let. Tega odgovora sistem, ki prvošolcu podari Ustavo, doslej ni dal.

Dom naj ostane prostor varnosti in igre; ›stolp‹ pa naj podre tisti, ki ga je zgradil.

Kakšna je vaša sklepna misel? 

Analiza izjave ministra za izobraževanje, znanost in mladino kaže, da reformni predlogi izhajajo predvsem iz organizacijskih in upravljavskih izhodišč, medtem ko vprašanja književnosti, branja, literarnega kanona, ljudskega slovstva in reprezentacije avtoric ostajajo na obrobju razprave. Osrednji problem slovenskega šolskega sistema zato ni pomanjkanje reform, temveč pomanjkanje njihove sistematične evalvacije. Brez neodvisne evalvacije učnih načrtov, transparentnih kurikularnih postopkov, jasne opredelitve ciljev bralne pismenosti in etičnih meril za vključevanje avtorjev v javno financirano izobraževanje obstaja nevarnost, da bodo nove reforme ponovile strukturo prejšnjih: spremembe brez preverljivih dokazov o njihovi učinkovitosti – in učni načrt, v katerem otrok ostaja predvsem predmet reformnih ukrepov in premalo subjekt branja.

Osebno menim, da reforme niso predvsem organizacijsko ali politično vprašanje, temveč so vprašanje kulturne in literarne politike. Analiza kaže, da so razprave o šolstvu osredinjene na strukturo sistema, medtem ko vsebina branja, literarni kanon, ljudsko slovstvo in reprezentacija avtoric ostajajo potisnjeni na rob. Prav zato je treba prihodnje razprave o reformah povezati z raziskavami bralne pismenosti, književne vzgoje in kulturnega spomina – in z otrokom kot njihovim osrednjim naslovnikom.