Dr. Milena Mileva Blažić: Ideologija se je prikradla tudi v otroško in mladinsko literaturo (2. del)

Foto: M. Ž.

Dr. Milena Mileva Blažić je literarna zgodovinarka in profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let opozarja na problem slabe, večkrat tudi ideološko obarvane literature v učnih načrtih. V prvem delu intervjuja, ki smo ga objavili preteklo nedeljo, nam je spregovorila o pomenu in vrednosti pravljic in o tem, kaj je narobe v šolskem sistemu, da otroci po 12. letu nočejo več brati.

V drugem delu intervjuja pronicljiva sogovornica obravnava nekatere problematične knjige, ki krožijo po naših šolah, in avtorje, ki ne bi smeli biti del učnega načrta. Prav tako predstavi, kako se problemska tematika v knjigah (težje teme) obravnava na način, ki otroka dodatno ne travmatizira, in na kaj bi se moral osredotočati učni sistem, da bi otroci (p)ostali navdušeni bralci.

Pred leti ste napisali javno kritiko na knjigo Rozagroza in Plavalava, ki je bila sponzorirana s strani Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Učitelji so na Brdu pri Kranju imeli celo izobraževanje, kako vsebino te knjige predstaviti učencem. Vi ste bili ena redkih, ki ste odkrito povedali, da je knjiga izjemno slaba. Kje ste videli največji problem?

Da, knjiga je bila zelo slaba, kar je neodgovorno ravnanje z javnimi sredstvi, namenjenimi izobraževanju. Če se prav spomnim, je knjiga izšla v nakladi več kot 8.000 izvodov. Takšne publikacije ne bi smele biti niti brezplačno razdeljene, saj ne dosegajo osnovnih standardov kakovosti. To kaže na pomanjkanje odgovornosti urednikov, recenzentov in založnikov, pa tudi na manko samokritičnosti avtorjev in ilustratorjev. Ključno odgovornost za to nosi pristojna ustanova.

Te knjige – njihova besedila, ilustracije in širši kontekst – načrtno ignorirajo recenzentski sistem.

Velik del knjig, ki jih izdajajo ministrstva, informacijska pooblaščenka, Komisija za preprečevanje korupcije in druge podobne ustanove ali agencije, vključuje interne zasebne slikanice, ki nato postanejo javno dostopne. Pri tem pa pogosto zaobidejo znanstvene in strokovne standarde, kar je neetično in znanstveno nepošteno. Uporabila bi izraz “etični obrat v literarni vedi”, saj te knjige – njihova besedila, ilustracije in širši kontekst – načrtno ignorirajo recenzentski sistem. Kje je tukaj poklicna etika ustanove?

Kvalificirani recenzenti, ki so registrirani v bazah, kot sta ARIS ali NAKVIS, in imajo ustrezne kompetence ter reference, so v tem procesu izključeni. To je velika sistemska napaka, saj ni vzpostavljenih mehanizmov za preverjanje kakovosti.

Ti primeri jasno kažejo na specifična razmerja znotraj literarnega sistema – povezave med avtorji, knjigami in otroki, kjer posredujejo ustanove. Slednje bi morale biti tako materialno kot moralno odgovorne za svoje odločitve. Še posebej to velja za Ministrstvo za šolstvo, ki pogosto dokumentirano krši lastna pravila, zakone in obveznosti, pri čemer zavaja javnost z neprepričljivimi izgovori.

Knjiga Rozagroza in Plavalava naj bi rušila stereotipe o moškosti in ženskosti, pri tem pa krivi starše, da svoje otroke napačno vzgajajo in jih na koncu pošlje v prevzgojo …

Besedni zaklad in perspektiva nista na strani otroka in ne zagovarjata stališča otroka, kar je prvi pogoj mladinske književnosti.

Gre za ideološko obarvano slikanico, ki ne dosega niti minimalnih standardov kakovosti. Po eni strani želi razbijati stereotipe, po drugi pa jih sama krepi in ustvarja nove. Kje so bili recenzenti, uredniki in ustanove, ki bi morali opozoriti na te pomanjkljivosti in jih odpraviti? In koliko javnih sredstev je ministrstvo porabilo za izdajo te slabe slikanice?

Poleg vsebine je slikanica tudi vizualno pomanjkljiva, besedilno pa zmedena in nejasna. Besedni zaklad in perspektiva nista na strani otroka in ne zagovarjata stališča otroka, kar je prvi pogoj mladinske književnosti. Slikanica je značilen primer neuspešnega preseganja stereotipov, pri čemer izzove konflikt med intencionalnim namenom in dejanskim pomenom. “Zven in pomen” v knjigi nista usklajena, kar ustvarja disharmonijo. Objavljanje pod psevdonimom namesto z imenom in priimkom avtorja jasno kaže na neodgovorno in neetično ravnanje pristojnih ustanov.

Poleg tega je sistem promocije teh knjig izrazito ideološko naravnan – take slikanice se pogosto promovirajo po šolah. Čeprav se predstavljajo kot osvetlitev jasnih rešitev za aktualne teme, so te knjige v resnici pogosto nejasne in, kar je še bolj problematično, kakovostno neustrezne. Mladinska književnost lahko obravnava vse problemske teme, vendar naj bo avtor/pripovedovalec na strani otroka, naj zagovarja njegovo perspektivo in besedni zaklad. Avtor/pripovedovalec naj bo zagovornik otrok.

Pomembno je ločiti med problemsko in problematično literaturo – prva odpira vprašanja na način, ki otroku pomaga razumeti svet, druga pa pogosto zgreši namen in zmede tako otroke kot odrasle.

Ta knjiga pa še zdaleč ni edina, ki jo otroci berejo po naših šolah …

Besedila pričakujejo, da se do avtorjev ali literarnih oseb bralci vedejo brez predsodkov, sami pa predsodke reproducirajo.

Da, kot primer lahko izpostavimo tudi slikanico Braneta Mozetiča Prva ljubezen. Avtorjeva domnevna intenca je bila napisati knjigo o istospolnosti, vendar ji manjka ustrezna literarna kakovost. Mozetič v tej slikanici prvič uporabi izraz “la pioggia” kot evfemizem za ljubezen. (Pesem “La Pioggia” ali Dež, je pela Gigliola Cinquetti, 1969 na festivalu Sanremo”). Avtor medvrstniškim odnosom doda element istospolnosti, ki v samem besedilu sploh ni neposredno naveden, ni impliciten. Avtor oz. pripovedovalec pripisuje temu pomen istospolnosti, kar žal, potrjuje hipotezo o promociji odraslocentričnega pogleda skozi domnevne “oči otroka”.

Hkrati ta besedila pričakujejo, da se do avtorjev ali literarnih oseb bralci vedejo brez predsodkov, sami pa predsodke reproducirajo. V Prvi ljubezni Mozetič, denimo, karikira vzgojiteljico, ki domnevno prepoveduje ljubezen med tema dvema dečkoma. Poleg tega avtor navaja reference iz svoje mladosti (v 60-tih letih), ki niso povezane s sodobnimi otroki in njihovimi izkušnjami. Kulturni in literarni kontekst se zdi prisiljen in nepotreben.

Gre za vsiljevanje, ki presega samo tematiko. Teme, kot je istospolnost, bi lahko bile obravnavane spoštljivo in premišljeno, ne pa skozi neposreden in ideološko obremenjen pristop. Hegel bi to opisal kot “idejo, ki sama kaže nase”. Takšen način predstavljanja vsebin ne omogoča avtentičnega razmisleka, temveč sili bralca v sprejemanje vnaprej določenih interpretacij.

Ne le ta knjiga, temveč mnoge podobne slikanice predstavljajo tipičen primer konflikta med intencionalnim namenom in imanentnim pomenom. Namesto da bi avtorji sledili načelom literarne kakovosti, jih pogosto vodi “zakon želje” – želja po prepričevanju ali celo propagiranju – pri čemer vsebina in pristop trpita.

Kaj vi smatrate za kvalitetno mladinsko literaturo? Kaj bi morali mladi brati?

Žal se zdi, da smo v Sloveniji ustvarili pogoje, ki zavirajo bralno pismenost in veselje do branja. Tudi če bi otrokom ponudili kakovostno literaturo, bi mnogi kljub temu prenehali brati. Kot sem že omenila v prvem delu intervjuja, otroci običajno berejo do približno 12. leta, morda še do konca tretje triade, nato pa zanimanje za knjige pogosto usahne.

Bralni okusi se tudi med dekleti in dečki precej razlikujejo. Dekleta pogosto posegajo po romantiziranih zgodbah, medtem ko dečki raje izbirajo pustolovske knjige ali grafične romane.

Kaj potem ubija bralno pismenost med mladimi?

V vrtcih in osnovnih šolah se intenzivno uvajajo slikanice brez besedila, kar prav tako osiromaši bralno pismenost. Gre za obliko samocenzure avtorjev, ki je pogosto posledica pretirane politične korektnosti. Glavni problem ni v tematiki sami, temveč v problematičnem načinu, kako se ta tematika prikazuje.

Kje vi vidite rešitev?

Šolstvo bi poskusila reformirati po načelu manj je več. Namesto branja odlomkov bi morali učenci obravnavati celotna besedila, in to na problemski način in ne problematični. Trenutno namreč pod pretvezo problemske literature mladim pogosto ponujamo literaturo, ki je sama po sebi problematična.

Kot recimo?

Odličen primer tega je knjiga Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule. Čeprav je bila izvirno napisana za odrasle, kar je bila jasna odločitev avtorja in založbe, sta dve urednici samoiniciativno in brez ustreznih razlogov knjigo preoblikovali v mladinsko literaturo ter jo vključili v mladinsko bralno zbirko. Takšno ravnanje nosi resno etično in moralno odgovornost. To napačno potezo je, žal, stopnjevala Mestna knjižnica, ki je knjigo nagradila kot “odličen mladinski roman”, čeprav to ni bila. Ministrstvo za šolstvo pa jo priporoča v učnih načrtih za slovenščino kot del “Priročnikov (domnevno) kakovostnih knjig”. Krog je sklenjen in zaklenjen. Kje je poklicna etika?

Ali imajo knjižničarji in drugi strokovnjaki pravico, da knjigo, ki je bila prvotno napisana za odrasle, brez ustreznega postopka prekvalificirati v mladinsko literaturo?

Takšne samovoljne odločitve neodgovornih institucij povzročajo sistemske težave. Knjiga je domnevno prejela nagrado zlata hruška – nekateri so to nagrado zaradi protislovnosti poimenovali kar “gnila hruška”. Vprašanje pa ostaja, ali imajo knjižničarji in drugi strokovnjaki pravico, da knjigo, ki je bila prvotno napisana za odrasle, brez ustreznega postopka prekvalificirati v mladinsko literaturo? V literarni zgodovini so takšne spremembe pogosto dolgotrajen proces. Na primer, Martin Krpan je bil leta 1858 izdan kot knjiga za odrasle, šele leta 1917 pa je postal slikanica za otroke. To je bil naraven literarni proces. Pri Evangeliju za pitbule pa je šlo za samovoljno odločitev institucij, ki bi morale nositi odgovornost za to dejanje. Njihovo ravnanje je bilo v nasprotju z voljo avtorja in brez upoštevanja ustreznih naslovnikov, kar je neetično. Zasledovanje stališča, da je “najboljše komaj dosti dobro za otroke”, je v tem primeru nesprejemljivo in neetično, še posebej, ko je Javna agencija za knjigo knjigo promovirala tudi v tujini.

Ta primer lahko primerjamo z deli markiza de Sadeja, ki jih preučujejo polnoletni študentje na univerzitetni ravni v okviru literarne teorije. Nikomur pa ne pride na misel, da bi Sadejeva dela priporočili kot primerno branje za otroke, stare 11 ali 12 let.

Kaj bi potem morali storiti s to knjigo?

Kakšno pa je bilo vaše stališče leta 2017, ko so dijaki na maturitetnem eseju pisali na temo samomorilnosti? Ste to smatrali kot neprimerno?

Ali je etično ponuditi tako težko in občutljivo temo dijakom, ki so že v stresni situaciji, kot je pisanje maturitetnega eseja?

Problemska književnost mora biti obravnavana na ustrezen način, vendar nikakor ni primerna za maturitetni esej, še posebej ne kot podlaga za ocenjevanje v tako stresni situaciji, kot je matura. Takšna odločitev je neetična. Tomo Virk v svoji monografiji in številnih člankih podrobno obravnava koncept etičnega obrata v literarni vedi. Kje je poklicna etika tistih, ki so predlagali temo “Samomor kot izhod ali rešitev” za maturitetni esej? Ali se odgovorni za to odločitev skrivajo in nimajo dovolj integritete, da bi priznali napako ali se opravičili otrokom?

Ali je etično ponuditi tako težko in občutljivo temo dijakom, ki so že v stresni situaciji, kot je pisanje maturitetnega eseja? Gre za trenutek, ko so pod povečanim pritiskom, v stresnih pogojih in ob ocenjevanju, kar povečuje ranljivost mladih. V takšnih okoliščinah je čustvena občutljivost dijakov še posebej izrazita. Ponujati jim tako problematično tematiko je daleč od odgovornega ravnanja – preprosto ni etično.

Kako pa se vi na Pedagoški fakulteti soočate s problemsko tematiko?

Zavedam se meja svojih kompetenc na področju literarne vede in vem, kje moram odgovornost prepustiti drugim.

Pogosto se zgodi, da študenti sami predlagajo obravnavo tem, kot so depresija ali zlorabe, vključno s spolnimi zlorabami. Ko obravnavamo te občutljive tematike – kar se zgodi enkrat ali dvakrat na semester – vedno povabim strokovnjaka s tega področja. Zavedam se meja svojih kompetenc na področju literarne vede in vem, kje moram odgovornost prepustiti drugim.

Ko knjiga ali slikanica zajame področja, ki presegajo literarno vedo, je z nami v predavalnici pogosto psihiater, tožilec ali strokovnjak, kot je Vlasta Nussdorfer, ki se intenzivno ukvarja z varovanjem otrokovih pravic. Po teh predavanjih se pogosto zgodi, da se deset ali dvajset študentov postavi v vrsto, da bi se osebno pogovorili z gostujočim strokovnjakom. Te ure so študentom zelo pomembne in globoko vtisnjene v spomin. In to govorimo o polnoletnih študentih.

Če med obravnavo določene tematike pride do osebnega odziva ali avtobiografske resonance, imajo študenti vedno možnost, da se obrnejo na Vlasto ali druge strokovnjake, ki so na voljo za podporo.

“Književnost odpira področja razmišljanja,” ste citirali profesorja dr. Dušana Pirjevca iz vaših študentskih dni. Kaj osebno bi vi spremenili, da bi mladi bolj vzljubili knjige in posledično brali bolj kakovostno literaturo?

Mladi so kot lastovice, ki prinašajo pomlad in napovedujejo nove prvine humanizma, ki presegajo generacije.

Da, mladi morajo brati in razmišljati. V izobraževalni sistem bi vgradila nacionalni kanon, ki bi pokrival vse stopnje izobraževanja – od vrtca do fakultete. Med temi avtorji bi bil seveda tudi Prešeren – pozitivna osebnost, ki jo lahko otroci spoznavajo že v vrtcu prek slikanic. Poleg nacionalnega kanona bi vključila tudi mednarodnega, kjer bi zagotovo izpostavila Piko Nogavičko, ki vedno prinaša upanje. V mladinsko književnost bi vključila tudi Butalce Frana Miličinskega, saj spodbujajo navihanost, uporništvo in kritično mišljenje, ne pa zgolj ubogljivost in pasivno poslušanje.

Kot sem že omenila, so večji problem od otrok prav odrasli. Vendar pri svojih študentih opažam generacijski premik: mladi imajo močan socialni čut. Tudi Erasmusovi študentje, ki prihajajo iz vse Evrope, so kot lastovice, ki prinašajo pomlad in napovedujejo nove prvine humanizma, ki presegajo generacije.

Razmišljati moramo dolgoročno, načrtovati za 20 ali 30 let vnaprej. Umetnost, ne le književnost, bi morala biti vključena v kurikulum že od vrtca naprej. Umetnost, od Orfejevega mita dalje, je tista, ki lahko premaga banalnost zla. V slovenskem jeziku imamo vrhunske avtorje, kot so Astrid Lindgren, Tove Jansson, Kristina Brenkova, Svetlana Makarovič, Evald Flisar, Tone Pavček, Oton Župančič in Srečko Kosovel. Preko njihovih del lahko gradimo optimizem in mlade učimo, da kljub vojnam in krizam življenje nosi narativni smisel – vse od vrtca do fakultete.

Zaključila bi z mislijo Borisa A. Novaka: “Sence so slepe, zato jih svetloba pelje za roko.” Lahko bi rekli, da je družba slepa, zato jo morajo otroci peljati naprej, saj so otroci svetloba, kot je že Trubar dejal: “Ti otroci, te luči.”