Dr. Milena Mileva Blažić: “Večina otrok po 12. letu izgubi veselje do branja.” (1. del)

Foto: M. Ž.

Dr. Milena Mileva Blažić je literarna zgodovinarka in profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, avtorica številnih knjig in znanstvenih člankov. Njeno strokovno delo pokriva širok spekter književnosti, s posebnim poudarkom na analizi pravljic. Z dolgoletnimi izkušnjami in iskreno željo, da literatura vedno služi človeku, se uvršča med tiste posameznike, ki bodo vedno pozorno spremljali, ali avtorji v svojih delih zastopajo interese otrok.

Ob 40. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani smo jo povabili k pogovoru, kjer je spregovorila o pomenu in vrednosti pravljic ter o tem, zakaj jih imajo radi tudi odrasli. Prav tako se je dotaknila teme učnih načrtov in vprašanja, zakaj otrok po 12. letu književnost na zanima več ter kdo nosi del odgovornosti za to. Ob koncu pogovora je delila tudi svoja opažanja s knjižnega sejma v Ljubljani in česa bi si želela v prihodnosti.

Kaj otrok pridobi ob branju pravljic? Kaj se ob tem v njem prebuja ali bi se moralo prebuditi?

To je kompleksno vprašanje, a poskusila bom odgovoriti jedrnato. Otroci – zanimivo, tudi odrasli – imajo najraje model ljudske pravljice. To so tiste, ki sta jih zapisala brata Grimm. Kasnejše pravljice, na primer Andersenove ali Oscarja Wilda, sodijo med avtorske pravljice, saj avtorja vanje vključujeta lastne elemente, ki presegajo ljudsko izročilo.

Bruno Bettelheim je v svoji monografiji Rabe čudežnega obširno razpravljal o pomenu pravljic za otrokov razvoj. Njegove teorije so sprožile različne odzive – nekateri se z njim strinjajo, drugi ne. Kljub temu je splošno znano, da otroci zelo radi berejo pravljice. Odrasli pa morda še bolj, čeprav svojo potrebo po eskapizmu pogosto zakrivajo za prepričanjem, da so pravljice namenjene le otrokom.

V čem je čar pravljic?

Pravljice na simbolni ravni pomagajo pozunanjiti notranje strahove ter jih narediti razumljivejše in manj zastrašujoče.

Pravljice otrokom ponujajo čustveno tolažbo – ne le skozi vsebino, ki prenaša sporočilo “zlo bo kaznovano, dobro nagrajeno in na koncu bo srečen konec”, temveč tudi skozi jasno strukturo: uvod, jedro in zaključek, ki ustvarjajo občutek urejenosti in obvladljivosti situacije.

Pravljice tolažijo z zagotovilom, da bo – kljub vsem preizkušnjam in težavam, ki se pojavijo v srednjem delu zgodbe – na koncu dobro zmagalo. Ta element je pomemben tako za otroke kot za odrasle, saj tudi odrasli potrebujejo pravljice, čeprav si tega morda ne priznajo.

Če otrok v sebi nosi nerazrešene ali neubesedene strahove, pogosto izbere eno samo pravljico, ki jo želi poslušati znova in znova. Pravljice namreč na simbolni ravni in z jezikom simbolov pomagajo pozunanjiti notranje strahove ter jih narediti razumljivejše in manj zastrašujoče.

Katere pravljice otroku najbolj koristijo?

Katero pravljico izbrati, da otroku res dobro dene? Ljudske pravljice, zlasti tiste, ki jih poznamo iz zbirke bratov Grimm, so odličen začetek. Prav te pravljice veljajo za izhodiščni model, saj so preproste, jasne in simbolno bogate. Brata Grimm sta pravljice zapisovala na podlagi ustnega izročila, pri tem pa sta jih včasih tudi nekoliko prilagodila.

Zanimiv primer je iz prve izdaje leta 1812/15, ko sta – zaradi protestov bralcev – vse matere, ki so bile v prvotni različici pogosto predstavljene kot krute, zamenjala z mačehami.

Potem so tukaj pravljice, kot so Janko in Metka, Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica, tudi Sinjebradec in tako naprej. Vse hudo, kar se zgodi v pravljicah, lahko so to težki motivi – motiv nasilja nad otroci, motiv umora, se opravičujem tudi motiv kanibalizma, posilstva ali incesta, naj se bralci ne zgražajo, vendar Grimmove pravljice vse te teme obravnavajo. To, kar je pa bistveno za pravljice bratov Grimm oziroma za model ljudske pravljice: vse hudo, kar se zgodi, je izraženo v jeziku simbolov, ne pa preveč podrobno oz. pornografsko. Nasprotno pa nekateri sodobni avtorji z nazornimi in neprimernimi opisi, ki prikrivajo njihove osebne fantazije, podtikujejo svoje zgodbe kot otroško književnost. Grimmove pravljice pa ostajajo primer globoke simbolike, ki otrokom omogoča zunanje soočanje z notranjimi strahovi na varen in razumljiv način.

Se lahko z otrokom lahko pogovarjamo o teh “težkih temah”?

Da, toda pod pogojem, da otrok sam izrazi pobudo. Pogovor mora slediti otrokovim potrebam in zmožnostim, ne pa vsiljevati razlage. Najprej je pomembno, da otrok pravljice preprosto sprejema, ne da bi moral podoživljati ali se soočati z vsebino na način, ki bi ga prestrašil. Kasneje, ko začne sam izražati željo po ubeseditvi ali razumevanju svojih notranjih strahov, je pogovor o pravljicah smiseln in lahko zelo koristen.

Pri tem je ključno, da ostajamo zvesti jeziku simbolov, saj ta omogoča, da otrok svoje občutke predela na način, ki mu je naraven in varen.

Že na prvih straneh Sneguljčice se srečamo s smrtjo matere. Kako jim spregovoriti o tem?

Na podlagi vpogleda v znanstveno literaturo in drugih virov lahko ugotovimo, da so rojstvo, poroka in smrt, univerzalni in pogosto prisotni v pravljicah. Ti dogodki so v pravljicah pogosto izraženi skozi barve in simbole, kot so bela, rdeča in črna. Gre za dogodke, s katerimi se slej ko prej sreča vsak posameznik, in so del vsakdanjega življenja.

Kljub temu, da pravljica pogosto začne z izgubo matere, mora otrok na koncu še vedno imeti občutek, da se bo zgodba srečno iztekla.

Vendar pa bi bilo napačno, če bi pravljice smrt, na primer smrt matere, podrobno in pretirano poglabljale. Kljub temu, da pravljica pogosto začne z izgubo matere, mora otrok na koncu še vedno imeti občutek, da se bo zgodba srečno iztekla. Ta koncept imenujemo pravljčni horizont pričakovanja – otrok mora ohraniti upanje, da bo vse na koncu v redu. Tega upanja mu ne smemo vzeti, zlasti v obdobju predšolskega otroštva, morda pa še do 12. leta.

Za otrokov zdrav razvoj, ki bo kasneje vodil v etično in humanistično osebnost z empatijo, je pomembno, da dobi tudi tradicionalno vzgojo, ki jo bo morda kasneje presegel z bolj subverzivno književnostjo, po lastni izbiri.

Pomembno je torej obdobje do 12. leta. Kaj otroci v tem obdobju najraje berejo?

Da, v tem obdobju so za otroke pravljice še zelo primerne, kasneje pa sami začnejo postopoma prehajati v t.i. pustolovsko obdobje, ko začnejo brati kakšne pustolovščine ali detektivke. Ampak to je naraven prehod, ki pa na žalost vodi v obdobje “bralne mrzlice”. In marsikdo, kar je prebral do 12. leta, je to maksimum, kar je prebral v življenju. Do 12. leta je torej obdobje intenzivnega branja.

Marsikdo, kar je prebral do 12. leta, je to maksimum, kar je prebral v življenju.

Kje vi vidite največji problem, da do tega pride?

Tukaj sem kritična do odraslih – politikov, poslancev in drugih, ki pogosto razglašajo, kako je pri nas dobra bralna pismenost. Ampak če pogledamo, to je paradoks: branje v odrasli dobi upada. Otroci so tisti, ki največ berejo, odrasli pa skoraj nič. Pravzaprav se soočamo z dejstvom, da promovirajo bralno pismenost tisti, ki sami ne berejo, medtem ko so v modi pisci, ki nič ne berejo, ampak pišejo, ne da bi sploh prebrali svoje lastne tekste.

Letos spomladi sem bila na nekem slovenističnem simpoziju v Mariboru in sem osupnila ob genialni pripombi enega otroka. Kolegica je obravnavala besedilo Primoža Suhadolčana, staro približno 30 let. Žal pa knjiga ni presežek, nanaša se na njegovo otroštvo oziroma mladost, pri tem pa uporablja vsiljivega pripovedovalca, kar naredi zgodbo težko berljivo. Ko je kolegica to besedilo prevedla v t. i. “lahko branje”, je eden od otrok odgovoril: “Mislil sem, da imam disleksijo, zdaj pa vidim, da beremo slabe knjige.” To je bila res genialna pripomba.

Kako je prišlo do tega, da naši otroci ne berejo kvalitetnih knjig?

“Mislil sem, da imam disleksijo, v resnici pa beremo slabe knjige.”

Analizirala sem vse učne načrte, od leta 1869 do 2024. To bi moral biti nacionalni, ne pa individualni projekt. Trenutno poteka prenova učnih načrtov na Zavodu za šolstvo in ministrstvu, vendar se zdi, da so ti postopki skoraj kot tajna loža. Ne dovolijo vpogleda v sezname predlaganih besedil in avtorjev, saj gre za vprašanje ekonomije prestiža. To je javni projekt, financiran z javnimi sredstvi, namenjen 200.000 otrokom in 20.000 do 30.000 učiteljem. Pravzaprav gre za tekmovanje na Zavodu za šolstvo in ministrstvu za prestiž.

Kaj točno imate v mislih, ko govorite o ekonomiji prestiža?

Kompetitivnost, potrošništvo, amerikanizacija, birokratizacija, prodajljivost, komercializacija … ali preprosto – kdo ima več klikov.

Kaj ste ugotovili pri analizi učnih načrtov iz zadnjih 150 let?

Ko sem preučila te učne načrte, sem jih razdelila na pet obdobij: avstro-ogrsko obdobje, SHS, druga svetovna vojna, SFRJ in samostojna Slovenija.

V samostojni Sloveniji je prišlo do pretiravanja: 700 avtorjev je bilo predlaganih, od tega so bili predlagani mnogi odlomki iz slabih književnih besedil. To je problem, ki ga je izrazil tudi otrok, ki je rekel: “Mislil sem, da imam disleksijo, v resnici pa beremo slabe knjige.” To je eden od problemov. Drugi problem pa je, da je v učnem načrtu preveč odlomkov, ki jih jemljemo iz konteksta. Pogosto je manj več, kar pomeni, da je treba poudariti kakovost, ne količino.

Nato so v učne načrte vstopili avtorji in besedila, ki imajo tako imenovane “odnose znotraj literarnega sistema”. Gre za ljudi, ki so bodisi predsedniki, prevajalci, ministri ali imajo druge pomembne funkcije.

Predvidevam, da to ni bila dobra poteza …

Avtorji, ki so bili pravnomočno obsojeni ali so v kazenskih postopkih, ne sodijo v vzgojno-izobraževalni sistem.

Večina soavtorjev, ki sodelujejo pri prenovi učnih načrtov, žal to moram reči, ima tako imenovano “žabjo perspektivo”. Iz svoje vaške, primestne ali lokalne omejenosti ne znajo ali nočejo razločiti zrnja od plev, kakovostne literature od nekakovostne. Gre za problem odgovornosti oz. samocenzure. Pogosto enačijo razvpitost literature s kakovostjo, pri čemer prednjači Mladinska knjiga. Ta redno objavlja sezname najbolj prodajanih knjig, kar marsikoga prepriča, da so najbolj prodajane knjige tudi najbolj kakovostne.

Podatki o knjižnični izposoji razkrivajo, da številni avtorji, katerih knjige sodijo med najbolj izposojane – kar še zdaleč ne zagotavlja, da so tudi prebrane – niso nujno avtorji kakovostnih del. Pogosto imajo zgolj dobro premišljeno strategijo izposoje, kar je dejanski problem.

Poleg tega bi moralo ministrstvo namesto cenzure uvesti ustrezno selekcijo, kdo sme imeti dostop do vzgojno-izobraževalnega sistema. Avtorji, ki so bili pravnomočno obsojeni ali so v kazenskih postopkih, tja ne sodijo. Prav tako ni primerno, da v vrtce in osnovne šole vstopajo posamezniki, ki samozaložniško izdajo knjige brez strokovne osnove, jih uporabljajo za osebno promocijo ali so brez ustreznih kvalifikacij. Uredniki in recenzenti v številnih (samo)založbah pogosto nimajo ustreznih kompetenc ali referenc, zato bi morali biti vključeni v uradni razvid urednikov in recenzentov. Pogosto svoje delo opravljajo nekompetentno ali neodgovorno, v nekaterih primerih pa ga sploh ne opravijo.

Številni avtorji, katerih knjige sodijo med najbolj izposojane, niso nujno avtorji kakovostnih del.

Ste imeli tak občutek tudi na nedavnem Knjižnem sejmu ali je tam kaj drugače?

Na 40. Slovenskem knjižnem sejmu sem sodelovala pri treh dogodkih in spremljala nekatere druge dogodke. Leta 2023 sem obiskala knjižni sejem v Frankfurtu in aprila 2024 knjižni sejem v Bolonji. V obeh primerih je bila Slovenija v fokusu. Vsi, ki poučujemo književnost, bi se morali udeležiti obeh sejmov oz. vseh treh.

Na 40. Slovenskem knjižnem sejmu prevladujejo avtorji/založbe, ki imajo razvito strategijo promocije v smislu kvantitete, ne pa kvalitete. V fokusu so bili razvpiti, agresivni avtorji in strategije, ne pa kvalitetni in ekspresivni avtorji. Knjižni sejem promovira pod pretvezo branja, prodaje knjig, knjižničarji promovirajo arhivski pristop 19. st., književni pristop – ni prisoten (znanstveno-kritičen, ki temelji na citiranju virov in literature).

V 30-letni praksi sem ugotovila, da nebralci motivirajo za branje, da je razvijanje družinskega branja prelaganje odgovornosti s šol na družine. Tudi na 40. knjižnem sejmu sem zaznala, da je preveč piscev nebralcev in da smo priča hiperprodukcija knjig. Dejansko je preveč piscev in premalo bralcev,  v ospredju pa trivialna literatura (ekspakizem).

Kje vidite vzrok za to?

Večina piscev začne pisati, ko se zaljubijo, dobijo otroka ali se soočijo z diagnozo. To je grozljivo spoznanje, vendar je potrebno tudi “diagnozo”  spremeniti v literarno besedilo in ne le ponuditi surova čustva. Zelo sočustvujem z osebami, ki jim diagnoza in/ali dogodek spremeni življenje, vendar, ko to napišejo v obliki slikanice, takšna dela pogosto postanejo javno dobro, a so namenjena otrokom, napisal pa jih odrasli skozi lastno perspektivo, odraslocentrično namesto otrokocentrično. Žal večina avtorjev – približno 95 % – piše identitetne zgodbe, pri čemer ne mislijo na naslovnika, otroka, temveč na sebe in na “izliv čustev na papir.” Njihove zgodbe so ganljive, vendar kot literarno besedilo neberljive, za kar mi je resnično žal.

40. Knjižni sejem mora biti, vendar bi o njem morali govoriti s treh stališč. Najprej s stališča knjige (prodaja, nakupovanje), nato s stališča knjižnic (izposoja, branje) in nenazadnje s stališča književnosti, se pravi, kar je relevantno za slovenski in mednarodni prostor. Predvsem pa bi moral zasledovati kvaliteto pred kvantiteto.