Gašper Otrin: “Uporabiti moramo vse, kar imamo na voljo, da ustvarimo prostor za srečanje z Bogom.”

Foto: osebni arhiv

Salezijanec Gašper Otrin pravi, da mu je tema duhovnosti otrok in mladih pisana na kožo. Z njo se že dolgo seznanja, jo preučuje in raziskuje, predvsem pa jo živi v praksi. Pri svojem delu z dijaki v dijaškem domu v Želimljah ter na številnih duhovnih vajah, ki jih vodi, je nenehno v stiku z mladimi. Tako se mu na široko odpirajo vrata v globine in skrivnosti otrokovega doživljanja Boga.

Kako majhni otroci doživljajo Boga?

Že v materinem telesu se ustvarjajo pogoji za podobo o Bogu, ki jo bo kasneje otrok zgradil tudi na podlagi tega najzgodnejšega, prenatalnega obdobja, ki je kot nekakšna ‘dobra zemlja’ za rast semena. Po rojstvu pa nanj vplivajo mama, oče ter vsa njegova bližnja okolica. Majhen otrok od staršev srka vse: občutke, čustva, odnose in tudi duhovnost. Včasih si predstavljamo, da pridejo otroci z duhovnostjo v stik šele pozneje, vendar ni tako – tudi duhovnost je del njihove prve »hrane« in otrok jo zelo zgodaj vsrka vase.

Prvo podobo Boga, ki nastaja v otroku, imenujemo intrapsihična podoba Boga. Čeprav se otrok še ne zna izražati, opazuje starše in druge odrasle, vidi jih, ko molijo, gredo k sveti maši ali sodelujejo pri verskih praznovanjih. Tega otrok sicer še ne more razumeti, vseeno pa to pa dojema na zelo globoki ravni. Čudi se, opazuje in čuti, da je priča nečemu velikemu in pomembnemu.

Podoba Boga je v zgodnjem otroštvu še zelo antropomorfna. To pomeni, da otrok Bogu pripisuje človeške lastnosti, navadno lastnosti svojih staršev: starši so pomembni, odločni, veliko vedo, marsikaj zmorejo in vse uredijo. Otrok svojo podobo Boga pripne tako na izkušnjo, ki jo ima v družini, kot tudi na vzdušje, v katerem odrašča. Če vidi, da starši molijo zato, ker sami to želijo, da jim vera nekaj pomeni ter da se z veseljem udeležujejo svete maše in praznovanj, lahko v sebi začuti: »Vau, Bog mora biti res nekaj velikega, če ga moji starši, ki toliko vedo in zmorejo, tako iskreno molijo.«

Otrok molitev, ki jih moli ali jih molijo starši, še ne razume. Razumel bo pozneje. V tem obdobju je pomembneje, da vidi, kako dragoceni sta molitev in vera za njegove najbližje in doživi vzdušje, ki to spremlja. V krščanstvo ga zato najprej uvajamo z zgledom in s tem, da je vključen v versko in molitveno življenje družine. Otrok čuti presežno. Ne potrebuje velikih razlag in še manj potrebuje, da ga v obstoj Boga prepričujemo.

Otrok svojo podobo Boga pripne tako na izkušnjo, ki jo ima v družini, kot tudi na vzdušje, v katerem odrašča.

Potem pa otroke vpišemo k verouku …

Tako je, potem otroka pri petih ali šestih letih vpišemo k verouku in del verske vzgoje prevzame nekdo drug. Toda otrok k verouku ne pride kot nepopisan list. Ko prvič stopi v učilnico, že ima svojo intrapsihično podobo Boga in ogromno izkušenj in spominov (pozitivnih ali negativnih) od doma. Katehist se tako znajde pred skupino otrok, od katerih ima vsak drugačno, lahko rečemo svojo podobo Boga. Kako v takšni skupini najti skupni imenovalec in začeti graditi? To je velik izziv.

Hvala Bogu so otroci v tej starosti še zelo dojemljivi za prilike in zgodbe o Jezusu. Tam lahko začnemo. Kateheze, zgrajene predvsem na vprašanjih, pravilnih odgovorih in razlaganju ‘verskih’ pojmov in konceptov, so smiselne pozneje. Majhen otrok najprej potrebuje zgodbo, podobo, odnos in izkušnjo. In za to obdobje je zelo pomembna podpora doma. Ali se starši zanimajo za to, kaj se je dogajalo pri verouku? Ali se o tem doma pogovarjajo? Ali otrok čuti, da je tista ura na teden povezana z življenjem njegove družine? Ali vse to, kar se je zgodilo pri verouku odzvanja in ima realen stik z njegovim doživljanjem?

Najtežje je, kadar starši razvrednotijo to, kar otrok prejema pri verouku. Otrok pride domov navdušen nad neko Jezusovo zgodbo, odrasli pa rečejo: »Ah, kdo pa še verjame tem neumnostim!« Kakšno sporočilo s tem predamo otroku in kako globoko ga lahko ranimo! Otrok vpija zgodbe in Jezusov nauk, odrasli pa lahko vse to v nekaj stavkih uničijo. Veliko zmedo povzroča tudi, ko eden od staršev vero podpira, drugi pa jo zavrača. Otroka v tej starosti ne moremo obtoževati zaradi njegove podobe Boga ali odnosa do vere. To je tisto, kar je posrkal iz svoje okolice, sam pa na to ni mogel vplivati.

Katehisti imamo resnično velik izziv. Ne gre samo za to, da imamo pred seboj otroke z različno podobo Boga. Srečujemo se z mnogimi problemi in dilemami. Je lahko klasičen verouk sploh še učinkovit?

Klasični verouk, kot ga poznamo iz učbenikov, je pri tem precej omejen. V učbeniku ni mogoče zajeti izkušnje vere. Otrok lahko izve vse o Jezusu, pa samo znanje v njem še ne bo zanetilo plamena vere. To je težko doseči v eni uri verouka, še posebej v veliki skupini. Kako naj ocenimo vero otroka? Lahko ocenimo njegovo znanje, toda znanje še ni vera. Zato bi morali na novo premisliti koncept kateheze in verske vzgoje. Hvala Bogu že obstajajo številni dobri zgledi, vendar je v nekaterih strukturah in glavah še vedno veliko togosti.

Danes se vse več župnij in družin odloča za model družinske kateheze. Vsi skupaj, vsa družina se udeleži srečanj, ker si to želi in je deležna kateheze, druženja, skupne molitve, aktivnosti … ki presegajo sterilnost veroučne učilnice. Tako se vera in odnos do Boga lahko oblikujeta bolj harmonično, življenjsko, saj otrok ne prejema toliko različnih ali celo nasprotujočih si sporočil. In kar je morda najpomembneje: vključena je celotna družina.

V duhovnosti poznamo pojem mistagogije. Pomeni, da človeka ne zasuješ najprej z verskimi resnicami in razlagami, ampak ga najprej vodiš v skrivnost. Otrok obreda svete maše dolgo ne razume, vendar je že navzoč pri njej, jo opazuje, posluša, vonja, čuti in doživlja. Prav zato je izkušnja tako pomembna.

Ko otroke poslušaš, včasih presenečeno ugotoviš, kako globoko že razmišljajo. Postavljajo vprašanja, na katera odrasli niti ne pomislimo. Svet, ljudi in Boga si predstavljajo po svoje. Zato se sprašujem, kako izkoristiti tisto kratko uro, ko imamo pred seboj skupino otrok. Kako jim ne bi zgolj posredovali informacij o Bogu, ampak jim omogočili, da Boga vsaj doživijo? Velik pomen imajo lahko duhovne vaje, romanja in drugi intenzivnejši skupni trenutki. Če smo tri dni skupaj, se lahko zgodi proces, za katerega pri eni uri verouka ni časa. Takšne bogate izkušnje pogosto veliko močneje vplivajo na otrokovo dojemanje vere in Boga kot običajna veroučna ura.

Otrok čuti presežno. Ne potrebuje velikih razlag in še manj potrebuje, da ga v obstoj Boga prepričujemo.

Je lahko tudi običajna veroučna ura dobra odskočna deska za kaj več?

Otroci so mi nekoč pripovedovali: »Naš župnik je dal obnoviti kipe, pobelili smo cerkev in uredili fasado.« Vprašal sem jih: »Imate v župnišču namizni nogomet?« Debelo so me pogledali. Rekel sem jim: »Če je denar za obnovo kipov in fasade, bi se morda našel tudi za en namizni nogomet.«

Ko otrok čaka na verouk, lahko čepi na stopnicah in gleda v svoj telefon ali pa ima v župnišču prostor, kamor lahko pride že nekoliko prej, spije sok, igra namizni nogomet, biljard ali namizni tenis ter se preprosto dobro počuti? Trenutki pred veroukom in po njem so lahko pomembnejši od same veroučne ure. Pri nas, salezijancih, je samoumevno, da imamo takšne prostore. Otroci in celo starši po verouku ostanejo pri nas še nekaj časa, sedijo na foteljih, pijejo kavo in se pogovarjajo. Ali ni tudi to domača Cerkev? Cerkev, v kateri se dobro počutiš in nisi tam samo zato, da ti nekdo nekaj predava?

Prav v neformalnem času lahko otrok vpraša kaj o Bogu, veri ali svojem življenju. Tam se gradi odnos in občutek pripadnosti. Prav pripadnost je tako pomembna! Kdor se ne počuti pripaden skupnosti, bo takoj po opravljeni birmi, odšel, sploh, če ni zgradil osebnega odnosa z Bogom. Otroci morajo Cerkev doživeti kot živ, domač in svet prostor, ne kot sterilen muzej, kjer se ničesar ne sme dotakniti in mora biti ves čas popolna tišina. Župnija naj jim omogoči, da se počutijo sprejete, dejavne in povezane. To, da si kristjan, se navsezadnje najbolj pokaže v življenju zunaj cerkvenih zidov.

Vprašati se moramo, ali v naših župnijah znamo ustvarjati takšna misijonska okolja ali pa vztrajamo pri sistemu, ki je že dolgo enak, nato pa se čudimo, da upadata obisk svete maše in zanimanje za verouk ter zakramente.

Bog ima redne poti milosti: zakramente, Cerkev in Sveto pismo. Ima pa tudi nešteto izrednih poti.

Katera je naslednja prelomnica na poti k veri?

Nekje po prvi triadi, pogosto okoli petega razreda, začne pri otrocih upadati želja po učenju. V šoli in pri verouku se lahko nabere toliko frustracij, da otrok izgubi naravno željo po raziskovanju. Pri določenih pedagoških pristopih, kakršen je naprimer Montessori, je otrok bolj upoštevan v svojem razvoju in sam želi odkrivati. Do tega bi morali priti tudi pri verski vzgoji: da bi otrok sam želel raziskovati vero, ne pa da na srečanje prihaja predvsem zato, ker mora. Ob tem se moramo vprašati še, kakšno sporočilo dajemo otroku, če ga pripeljemo k sveti maši, tam pustimo in po koncu pridemo ponj. Sporočamo mu: »Ti moraš k maši, ker hodiš k verouku, ker potrebuješ listek ali ker moraš priti do birme.«

Vedno znova pozivam župnike, katehiste in starše: prenehajmo z dolgimi seznami birmanskih vprašanj in odgovorov. Seveda mora otrok poznati nekatere temeljne pojme vere. Toda vprašanje je, kako mu to posredujemo. Če v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih pri običajnih birmanskih pripravah ne vidimo pravih sadov, se moramo vprašati, zakaj še vedno vztrajamo pri istem načinu. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« Če ni sadov, je treba nekaj spremeniti.

Za otroka, starega deset, dvanajst ali štirinajst let, ni dovolj reči: »Potrebuješ sveto mašo in nič drugega.« V odraščanju potrebuje tudi skupino, odnose, pripadnost župniji in ljudi, ob katerih lahko ohranja ter razvija odnos z Bogom.

Birma je cilj, končna postaja za mnoge.

Pri najstnikih učenje na pamet in siljenje pogosto povzročata stres, hkrati pa veliko naučenega hitro pozabijo. Zato je smiselno snov občasno ponoviti in jih nagovoriti tudi intelektualno, vendar ne zgolj z zahtevami po znanju. Še pomembneje pa je, da jim odrasli prisluhne, jim da prostor za njihove izkušnje, napake, stiske in vprašanja ter ohranja stik z njihovim resničnim svetom. Pri verouku mora biti na prvem mestu najstnik kot človek, šele nato količina snovi, ki mu jo želimo posredovati.

Verska vzgoja ne sme ostati pri učenju podatkov in odgovorov. Povezana mora biti z najstnikovo izkušnjo vere in vsakdanjim življenjem. Lahko vzgojimo birmance, ki bodo znali odgovoriti na vseh sto petdeset vprašanj, pa bodo dan po birmi prenehali živeti kot kristjani. Zakaj? Zato, ker jim je bila vera predstavljena bolj kot sklop znanj, ki jih mora osvojiti, kot pa odnos, ki se ga splača živeti.

Kako otrokom ne bi zgolj posredovali informacij o Bogu, ampak bi jim omogočili, da Boga vsaj doživijo?

Pri nas v župniji je za pristop k birmi potrebno zbrati zadostno število točk. Moja sinova sta ministrirala zgolj za to, da bi z najmanj časa zbrala kar največ točk. Po birmi nista ministrirala nikoli več.

Podobno je, ko birmance silimo, da morajo pri maši brati ali opravljati druge naloge. Če jih že povabimo k maši, naredimo mašo lepo. Poskrbimo za dobro petje, lepo bogoslužje in prijetno vzdušje. Pogosto izhajamo iz prepričanja, da mora otrok pri maši nekaj opravljati, da bo imel občutek, da sodeluje. Toda maša je že sama po sebi zastonjski dar, dobiček. Ni odvisna od tega, ali je prebral berilo, prošnje, zahvale. Če mora otrok vso mašo razmišljati, kdaj bo na vrsti itd., je zanj to lahko le stres.

Otrokom moramo omogočiti lepo in pozitivno izkušnjo. Lahko imamo večerno molitev v zatemnjeni cerkvi, prižgemo sveče ali uporabimo naravo. Na duhovnih vajah imamo na primer molitev pod zvezdami. Poleti nas sto petdeset leži na igrišču in gleda v nebo. Otrokom rečem, naj med zvezdami poiščejo konstelacijo s toliko zvezdami, kolikor je članov družine. Nato molimo za vsakega od teh članov, s pogledom na zvezde. Na prvi pogled je to čisto preprosta stvar: tema, nebo, zvezde in tišina. Toda otroci se te molitve pod zvezdami spominjajo še več let. Nekateri, ki so danes animatorji, me še vedno vprašajo: »Ali bomo letos spet imeli molitev pod zvezdami?« Uporabiti moramo vse, kar imamo na voljo, da ustvarimo prostor za srečanje z Bogom.

Predvsem najstniki nas mnogokrat presenetijo z vprašanji in dvomi. Včasih pa tudi z zavrnitvijo vere.

Po približno dvanajstem letu mladostniki vse bolj razmišljajo s svojo glavo. Postavljajo zahtevnejša vprašanja in potrebujejo tudi razumne, prepričljive odgovore o veri. Mlad človek mora vero, ki jo je prejel, počasi sprejeti kot svojo. Dvomi, upor in spreminjanje odnosa do Boga so normalen del odraščanja. Tako kot se spreminja njegov odnos do staršev, se spreminja tudi njegov odnos do Boga. Ko je bil otrok majhen, je veroval spontano in preprosto. V najstništvu pa začne vse postavljati pod vprašaj. To ne pomeni nujno, da je izgubil vero. Njegov odnos z Bogom ni več enak kot v prvem razredu, ker tudi sam ni več isti. Odnos mora na novo odkriti in opredeliti, se zanj konec koncev odločiti.

Trenutki pred veroukom in po njem so lahko pomembnejši od same veroučne ure.

Starše lahko ob tem popade panika: najin otrok, ki smo ga vzgajali v veri – kaj se z njim dogaja? Ali sploh ima vero? Bo od vere odpadel?

Ko se mlad človek oddalji od vere, to še ne pomeni, da je izgubljen ali da je zašel na slabo pot. Morda samo še ni oblikoval svojega odnosa z Bogom. Postal je iskalec. Pomembno je, da v sebi pusti odprt vsaj majhen prostor, morda samo en odstotek možnosti, da obstaja nekaj več. To pomeni, da vrat še ni povsem zaprl. V njem ostaja seme, ki čaka na pravi trenutek, da vzklije. Mlad človek mora odkriti vero, kakor smo jo tudi mi. Najslabše je, da ga silimo – s tem lahko dosežemo nasproten učinek. Dajmo mu zgled, prostor in možnost, da preizkusi, odide, pa tudi, da se vrne.

Mlade pogosto nagovorijo konkretne življenjske zgodbe, pričevanja in resnični dogodki. Nagovorijo jih tudi pričevanja o čudežih in dogodkih, ki jih ni mogoče preprosto razložiti. Ob njih zaslutijo razsežnost presežnega: morda svet vendarle ni samo to, kar vidimo in česar se lahko dotaknemo. V njih se pojavi vprašanje: »Kaj pa, če je res še nekaj več?«

Naslednja prelomnica je zelo občutljiva: prehod iz osnovne v srednjo šolo. Mladostnik zamenja okolje, družbo in pogosto tudi kraj. Veliko več časa preživi brez staršev in začne na novo presojati vrednote, ki jih je prejel doma.

V tem času se pokaže, kako trdno hrbtenico je razvil in katere vrednote je res sprejel za svoje. To ne pomeni, da se ne bo uprl ali da ne bo iskal po svoje. Pomeni pa, da ima v sebi nekaj, na kar se lahko opre. Po birmi pogosto izginejo zunanji razlogi za obiskovanje župnije. Ni več točk, listkov, obveznega verouka in zakramenta, do katerega mora priti. Takrat se mora vprašati: »Zakaj bi še ostal?«

Zato je pomembno, da mu župnija lahko ponudi skupino, dejavnost ali odgovornost, zaradi katere lahko ostane povezan s skupnostjo tudi v letih iskanja in dvomov. Morda postane animator, se pridruži skavtom, športni skupini, pevskemu zboru ali drugi dejavnosti. Včasih ga v župniji ne zadrži najprej vera, ampak prijatelji in pripadnost. Tudi to je lahko prostor, v katerem se njegova vera pozneje znova prebudi ali rodi na novo.

Že pozitivna izkušnja verouka je lahko velik dar. Tudi če se mladi pozneje oddaljijo, v njih ostane spomin na sprejetost, veselje in vero brez negativnega predznaka. Če svoj stik s Cerkvijo dobivajo samo prek medijev in zgodb o zlorabah ter drugih slabih dejanjih, lahko vera zanje dobi izključno negativen pomen. Če pa so imeli vsaj eno lepo izkušnjo, vedo, da obstaja tudi drugačna Cerkev.

V obdobju odraščanja vere ne moremo graditi s prisilo. Kar najstniku silimo, mu gre pogosto še bolj na živce in v njem povzroči še večji odpor. Odnos z Bogom mora postopoma sprejeti kot svoj. Mladim zato pomagajo okolja, v katerih so skupaj z vrstniki, ki podobno razmišljajo. Molitvene, mladinske in druge skupine jim omogočajo, da v veri niso sami. Vera namreč ni le stvar intelekta in pravilnih odgovorov. Zajema razum, čustva, vest, telo in osebno izkušnjo Boga. Preprosta žena, ki nikoli ni hodila v šolo, lahko Boga doživlja prav tako globoko, ali še bolj, kot pa nekdo, ki je končal teološko fakulteto, saj gre pri veri predvsem za odnos.

Če v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih pri običajnih birmanskih pripravah ne vidimo pravih sadov, se moramo vprašati, zakaj še vedno vztrajamo pri istem načinu.

S čim lahko mlade podpremo?

Naloga staršev, katehistov in vzgojiteljev je zato ustvarjati priložnosti. Ponudimo molitev, sveto mašo, duhovne vaje, spoved, pogovor in varen prostor za vprašanja. Ne silimo, ampak odpirajmo vrata. Mladim moramo tudi jasno povedati: »Vprašate lahko kar koli. Ni prepovedanih ali neumnih vprašanj.« Pogosto razmišljajo o veri, vendar ne vedo, koga bi kaj vprašali. Doma za to morda ni prostora, pri vrstnikih pa se bojijo, da bodo izpadli čudni. Lahko jim omogočimo tudi anonimna vprašanja na listkih.

Včasih se najstnik sprašuje: »Ne verujem. Ali smem iti k obhajilu?« Ali pa ima slabo izkušnjo s spovedjo in trenutno ne zmore pristopiti. Na takšna vprašanja ni vedno mogoče odgovoriti samo z enim pravilom. Obstaja nauk Cerkve, obstaja pa tudi konkretna oseba, njena vest, zgodovina, ranjenost in pot iskanja. Bog ima redne poti milosti: zakramente, Cerkev in Sveto pismo. Ima pa tudi nešteto izrednih poti. Tudi kadar se zdi, da je človek zaprl vrata, lahko ostane odprto majhno okno, skozi katero ga doseže Božja milost.

Še posebej občutljiva je spoved. Ne sme postati obveznost ali poseg v mladostnikovo vest, temveč svobodna možnost za srečanje z Božjim usmiljenjem. Grozno se mi zdi, ko starši pripeljejo srednješolca k spovedi in mu rečejo: »Jaz grem, tudi ti moraš.« Najstniku lahko povemo, zakaj je spoved za nas dragocena, in ga povabimo. Ne moremo pa ga prisiliti, da razkrije svojo vest.

Pri spovedi zato morda ni na mestu samo njena pogostost, ampak dobra priprava in dovolj časa za iskren ter poglobljen pogovor o stanju duše. Kadar je na voljo več spovednikov, lahko mladi poleg priznanja grehov odprejo tudi življenjske okoliščine, odnose, dvome in rane, o katerih se sicer nimajo s kom pogovoriti. Takšna spoved ni le formalno opravljena dolžnost, ampak resnična priložnost za razjasnitev, rast in izkušnjo Božjega usmiljenja.