Zakaj sem ostala sama?

Foto: Canva

Veselila sem se trenutka, ko bodo otroci odrasli in odšli, ko bova z možem spet sama in bom imela čas za stvari, ki jih ljubim. Sprva sem uživala … kmalu pa me je prekrila žalost. Začela sem jih pogrešati. Spoznala sem, da zanje nisem več tako pomembna in da me ne potrebujejo več. Vsaj ne tako kot do tedaj.

Izguba

Ko se je moj otrok že zelo zgodaj odločil za odhod od doma, zaradi šolanja v srednji šoli, sem bila nanj v prvi vrsti ponosna. Pa vendar me je njegov odhod prizadel bolj, kot sem pričakovala. Prazno gnezdo je bilo zame velika prelomnica.

Dolga leta sem ga varovala, dejavno vzgajala, z njim delila svoj vsakdan, se mu posvečala in zanemarila marsikatero lastno potrebo, samo da bi mu bila blizu. Njegov odhod pa ni pomenil le njegove rasti in odhajanja v svet. Tudi mene je poklical v novo razvojno obdobje.

Spoznati sem morala, da me ne potrebuje več tako kot prej. To sem morala odžalovati in se naučiti, kako mu ostati blizu, ne da bi ga priklepala nase ali mu, še huje, vzbujala občutke krivde. Naučiti sem se morala skrbeti zanj, ne da bi ga nadzorovala, in, kar je bilo morda še najtežje, sprejemati njegovo rast brez obsojanja.

Vse to je bil zame velik izziv. Spominjala sem se, da je bil ta moj otrok nekoč popolnoma odvisen od mene. Živ je, ker sem mu v svojem telesu dala prostor. Ker sem se odprla življenju in sprejela, da ga bom varovala. Najprej je bil življenjsko odvisen od mojega telesa, nato od moje pozornosti in nege … potem pa me je nenadoma presenetil trenutek, ko mi je povedal in pokazal, da me ne potrebuje več. Vsaj ne tako kot prej.

Otrokov odhod ni pomenil le njegove rasti in odhajanja v svet. Tudi mene je poklical v novo razvojno obdobje.

Žalovanje po korakih

Otrokov odhod sem doživela kot izgubo. Izguba pa je zahtevala žalovanje.

Najprej sem se tolažila, da bo tako ali tako kmalu spet doma. Govorila sem si, da bo teden minil, kot bi trenil, in da bodo počitnice že čez nekaj tednov.

Potem se je v meni pojavila jeza. Bila sem jezna, ker je odšel, ker so nenadoma postali pomembnejši drugi in ker se je njegovo življenje odvijalo brez mene.

Sledilo je pogajanje. Z zadnjimi močmi sem želela ohraniti stike in podobo, ki sem jo hranila o njem. Želela sem, da bi bilo med nama še vedno vse tako kot prej, čeprav sem globoko v sebi že vedela, da to ni več mogoče.

Nazadnje sem začela sprejemati, da je vse podrejeno naravnim ritmom in da je nekoč za menoj žalovala tudi moja mama. Pustiti sem morala, da me otrokova pot preobrazi, da bom lahko njegova mama na nov način.

Dobiček

Z otrokovim odhodom je nastal prostor, oglasila se je tišina, rodil se je čas. Počasi sem ga začela zapolnjevati s tem, kar sem bila, preden me je materinstvo tako usodno povezalo z otrokom.

Ob tem sem se morala soočiti z dejstvom, da je med takrat in danes ogromna časovna razdalja in velika zrelostna razlika. Tudi moje telo ne zmore več vsega, kar je zmoglo v času, ki je bil namenjen materinstvu in vzgoji otrok.

Pa vendar sem začela spoznavati, da je to lahko resnično nova priložnost. Rodi se lahko nekaj čudovitega, če se prepustim rasti in spremembam ter z zaupanjem vstopim v naslednje obdobje življenja. In tako sem zacvetela.

Božja beseda mi je pri tem lahko v podporo in tolažbo: »Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom.« (Prd 3,1)