Ko se eden od zakoncev želi ločiti …

Foto: Canva

Ko se eden od zakoncev želi razvezati, drugi pa si tega ne želi, slednji ne more narediti nič zoper to. V času, ko je zakonec odločen da bo odšel, predlogi za partnersko terapijo in razne druge ideje glede tega, kaj bi pomagalo partnerjema zopet vzpostaviti povezavo in s tem odnos, ne delujejo.

Sprejetje situacije takšne kot je, torej da partner, ki se ne želi ločiti, sprejme, da se ločuje in da bo z ločitvijo razpadla tudi družina, je najtežji del. Ponotranjenje partnerjeve odločitve lahko traja, saj je partner, ki se ne želi razvezati, na nek način kot otrok, ki še vedno upa, da bo družina ostala skupaj in bo partnerjema nekako uspelo prebroditi težko obdobje.

Sprejetje situacije takšne kot je, torej da partner, ki se ne želi ločiti, sprejme, da se ločuje in da bo z ločitvijo razpadla tudi družina, je najtežji del.

Sprejetje razlogov za razhod

Dejstvo pa je, da sta bila zakonca pred razhodom lahko že nekaj časa odtujena. Moja zgodba govori ravno o tem. Ob ritmu življenja, ki ga prinese starševstvo in služba, odtujenosti sploh ne opaziš. Ko pa se umiriš in ozreš nazaj ter pogledaš svoj zakon iz malo večje razdalje, vidiš, da je bila odtujenost že nekaj časa tam. Porajati se ti začnejo misli, kako to, da tega nisi zaznal že prej? Ob spoznanju, ki ga imam sedaj, lahko vidim, da je potrebna velika mera umirjenosti in ponižnosti, da lahko sploh opaziš in si priznaš težave v zakonu. Tega v času, ko sva se midva s partnerjem začela odtujevati, nisem zmogla, mogoče niti znala. V meni so se v času razhoda začeli porajali občutki krivde, zakaj tega nisem zmogla prej, mogoče bi tako lahko rešila svoj zakon v času, ko bi se ga morda še dalo rešiti.

Vendar za nazaj ne moremo spremeniti ničesar in včasih se moramo določenih lekcij v življenju, ki se zdijo tako samoumevne, naučiti na težak način.

Ko pa se umiriš in ozreš nazaj ter pogledaš svoj zakon iz malo večje razdalje, vidiš, da je bila odtujenost že nekaj časa tam.

Prebolevanje

Torej, ko v partnerju, ki se želi razvezati, ni niti trohice želje več po ponovni povezavi, je drugi partner vržen v reko, iz katere mora splavati sam. Dejansko mora iti čez težko fazo prebolevanja. Kot opažam pri sebi, sem morala iti čez vse faze od začetnega šoka, do jeze, žalosti in sprejetja. Vsaka od teh faz ti nekaj da, da greš lahko naprej.

Najpomembnejše ob prebolevanju ločitve, pa se mi zdi ravno spoznanje, da se bolečini, ki jo čutiš ob razpadu zveze ne upiraš, temveč jo poskušaš začutiti z vsem srcem in sprejeti. Dlje časa, kot se upiraš dejstvu, da se ločuješ, ne glede na to ali si tega želiš ali ne, težja je tvoja pot okrevanja. Na koncu pa si vsi želimo ozdraveti in pri tem je pomembno, da gremo čez vse faze in jih, kar se da v polni moči začutimo.

V sebi je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar ti pomaga, da greš lahko naprej.

Nov začetek – s samim seboj

Ko sprejmeš v sebi oziroma se začneš zavedati, da ne glede na tvoje želje in prizadevanja po ohranitvi partnerstva in družine, tega scenarija ne bo več, ti ne preostane drugega, kot da se ponovno povežeš s samim seboj, si vzameš čas zase, ponovno najdeš stvari/odnose, ki te veselijo. Šele ko si povezan sam s seboj, začutiš v sebi ljubezen in lahko tudi gradiš kvalitetne odnose z drugimi ljudmi. Ob stalnem hitrem tempu življenja, ob katerem si v sebi močno utrujen in se ne znaš ustaviti, si je zato potrebno vzeti kvaliteten čas zase. To je lahko tudi 10 min sprehoda na dan, sam, brez telefona in drugih motenj. Čas zase, ki se ti pomaga umiriti od vsakdanjih stvari ni čas ko si ga vzameš na zalogo, na primer da greš na vikend oddih, ampak ravno ta vsakodnevni umik, ki ti da možnost, da se vsakodnevno umiriš in se začutiš.

V sebi je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar ti pomaga, da greš lahko naprej. Včasih zaključka, kaj se je zares zgodilo, ne moremo nikoli dobiti. Življenje se odvija in bo šlo naprej in včasih je največja ljubezen, ki jo lahko damo človeku, ta da mu pustimo oditi.

Šele nato, ko vsa teža prejšnjega odnosa odpade, se lahko začne graditi nekaj novega.

Kako naprej?

Z bivšim partnerjem imava skupne otroke, ki so kreacija naju obeh. Odnosi se spreminjajo, rastejo, se izgubijo. Kako naprej v skupno starševstvo je odvisno od obeh partnerjev in od njune zrelosti. Predvsem pa je odvisno od tega ali je sta oba sprejela ločitev. Da sta sprejela, da sta oba odgovorna za propadli odnos. Šele nato, ko vsa teža prejšnjega odnosa odpade, se lahko začne graditi nekaj novega.

Tekst je napisala mama, ki je v postopku ločitve