Na dopustu sem skoraj popoln oče. Potem pa pridemo domov.

Foto: Dušan Poslek

Zagotovo nisem ne prvi ne zadnji, ki se je domislil stavka iz naslova tega članka. Ko sem letos v majhni vasici na Pelješcu iskal cerkev, da bi lahko šli k maši, me je spreletelo prav to zavedanje: kaj vse smo moški – očetje in možje – na dopustu pripravljeni narediti za svojo družino. In kako zelo se takrat približamo podobi »popolnega« očeta.

Pa že na začetku razblinimo dve napačni predstavi.

Prvič: popolni moški, očetje in možje ne obstajajo. Če kdo to misli o sebi, se zagotovo moti. 🙂

Zdaj, ko sem na tem mestu izgubil nekaj bralcev, pa še druga napačna predstava: da poznam recept, kako vsaj na dopustu postati približek popolnega moža in očeta.

Ne, ne poznam ga. Lahko pa z vami delim svojo izkušnjo.

Na dopustu smo zares skupaj

Dopust težko čakamo. Za nas je to čas, ko se zares posvetimo drug drugemu. Jaz ženi, žena meni, midva z ženo otrokoma, otroka pa – kljub temu da že vstopata v najstniška leta – še vedno kažeta dovolj zanimanja, da se strinjata s kakšno najino idejo ali predlogom.

Na dopustu imamo vsaj dva skupna obroka na dan. Med njima debatiramo, se smejimo, tudi skregamo in jočemo, če je treba. V vodi nam popustijo zavore. Jaz postanem kot otrok, otroka pa bi rada postala vladarja vode in supa – tako kot starša. Igramo družabne igre. Letos smo podrli vse rekorde v številu odigranih partij Catana in 7 Wonders.

V nedeljo vstanemo, poiščemo cerkev in gremo tudi pri 40 stopinjah k maši. Pred majhno cerkvico, ki sprejme približno 30 ljudi, v pripeki držimo v rokah telefone in spremljamo mašno besedilo v slovenščini. Nihče se ne pritožuje, čeprav nam pot teče po vsem telesu. Na dopustu je treba tudi kaj narediti. Pospraviti. Pripraviti kosilo. Pomiti posodo. Zložiti stvari. Skočiti v trgovino. Poskrbeti za tisoč majhnih reči, brez katerih tudi dopust ne deluje. Pa vendar jih nekako opravimo. In če sem čisto iskren, mi velikokrat niti niso v posebno breme.

Nihče se ne pritožuje, čeprav nam pot teče po vsem telesu.

Kaj se je pravzaprav spremenilo? Otroci? Žena? Jaz? Ali samo moj urnik, moj pogled, moje prioritete?

Vem, da je odgovor na dlani.

Dan po dopustu je zgodba že drugačna

Dan po vrnitvi z dopusta se mimo kupa neopranih oblačil, plavutk, knjig in vsega drugega, kar nam je večer prej uspelo prinesti v stanovanje, že prebijam proti službenim obveznostim. Iz minute v minuto spomin na vse prijetne trenutke poletnega oddiha bolj bledi.

In prav v tem se skriva prvi odgovor na vprašanje, zakaj je tako.

Na dopustu sem veliko pogosteje tam, kjer sem.

Ko sem z otroki, sem z otroki. Ko sedimo pri večerji, sedimo pri večerji. Ko gremo na sprehod, gremo na sprehod. Ko se pogovarjam z ženo, se pogovarjam z njo.

Med letom pa sem lahko fizično doma, v resnici pa nekje povsem drugje. Iz službe prinesem obveznosti in »polno glavo«. Otroke in ženo poslušam, a jih ne slišim. Igramo se, jaz pa že računam, koliko časa mi bo še ostalo za nekaj, kar »moram nujno narediti«.

Kaj lahko spremenim?

Vem, da se ponavljam, a popolnega recepta ni. Sam se letos poskušam držati petih sprememb:

1. Naj telefon med večerjo oziroma skupnimi obroki ostane nekje drugje,
2. Po 16. uri ne preverjam več elektronske pošte,
3. Ko mi otrok nekaj razlaga, se osredotočim nanj. Poskušam pogovor nadaljevati, ga dopolniti in obogatiti, ne pa ga čim prej zaključiti samo zato, ker me čakajo druge obveznosti,
4. Namesto telefona zvečer v posteljo odnesem knjigo. Zanimivo, koliko lažje je odložiti knjigo kot telefon in spregovoriti nekaj stavkov z ženo,
5. In najpomembneje: svoji družini želim dati občutek, da ji ni treba tekmovati za moj čas.

Verjamem, da obstaja še veliko drugih načinov, kako biti bolj prisoten. Sam se za zdaj trudim s temi.

In da ne bo pomote: moj cilj ni postati popoln oče.

Sem pa ponosen, ko vidim, da se z dopusta vrnem kot boljši oče in mož. Kajti velik izziv ni, da z dopusta prinesemo samo fotografije in lepe spomine.

Izziv je domov pripeljati tudi tistega očeta, moža in kristjana, kakršen sem znal biti na dopustu.