
Zakonca Katarina in Daniel Cukjati prihajata z Vrhnike, poročena sta 19 let in sta starša devetih otrok. Najstarejša je stara 17 let, najmlajši pa je letos junija dopolnil eno leto. Imata pet fantov in štiri punce.
Prijetna in duhovita sogovornika sta nam v pogovoru zaupala, kako izgleda njihov vsakdan, kaj pomeni hkrati vzgajati najstnike, osnovnošolce in malčke ter česa se držita, da stvari v družini funkcionirajo. “So boljši in slabši dnevi,” pove Katarina ter iskreno spregovori o stvareh, ki so jim v tem obdobju v izziv. V intervjuju izvemo tudi, kako usklajujeta delo in družino (Daniel je župan Vrhnike), kaj storita, ko se otroci preveč prepirajo, kako si vzameta čas za posameznega otroka in kako ob vedno polnih urnikih tudi čas zase.
Katarina in Daniel, sta si že od nekaj želela več otrok?
Daniel: Ni bilo kaj posebej načrtovano, ampak bolj sproti. Nekako sva rekla tri ali štiri otroke, potem pa jih je pač “več ratalo” (smeh). Ni bilo načrtovano že od začetka, da bi imela tako veliko družino, ker nama se niti ne zdi tako velika. Otroci so prihajali postopoma. Drugače bi bilo, če bi prišli vsi naenkrat (smeh), ker pa so postopoma, pa ni tak šok.
Imata oba izkušnjo velike družine?
Daniel: Pri nas smo štirje bratje, tako da smo za tiste čase bili že kar velika družina.
Katarina: Midve sva bili dve. Imam mlajšo sestro. Sicer pa mislim, da sva z Danielom tudi v takšnem okolju – sva v zakonski skupini, kjer imajo vsi veliko otrok. Potem pa te mogoče malo žene k še kakšnemu. Vsaj z moje strani je bilo tako. Ta želja je rasla počasi. Dani je bil bolj za štiri otroke, jaz za kakšnega več. Zdaj se mi zdi, da je v redu, da sva zaključila (smeh). Stara sem že 45 let.
Daniel: Ni taka težava imeti dojenčka pri 45-ih, težava je imeti 15-letnika pri 60-ih. (smeh)
Vaši starejši otroci so že najstniki. Kakšni so bili njihovi odzivi, ko ste jim pri zadnjih nosečnosti povedali, da je na poti še en otrok?
Katarina: Nikoli ni bilo težav. Vedno so bili veseli. Zdaj imam občutek, da bi jim bilo težje. Predvsem starejšim otrokom. Mislim, da bi težje sprejeli. Malo jim je nerodno. Pa ne zato, ker nas je veliko, ampak zato ker starejši rečejo, da jih mlajši občasno postavijo v neroden položaj. (smeh)
Daniel: Ampak se obnašajo tako, kot so se oni pri teh letih. (smeh) Kar se pa nosečnosti tiče, do sedaj so vedno spodbujali. So spraševali, če bo še kakšen, pri večernih molitvah so izrazili prošnjo še za enega bratca ali sestrico. Zdaj pa več ne.
Kako pa izgleda vaš vsakdan?
Katarina: Zaradi majhnih otrok se ponoči še veliko zbujamo. Vstajamo med šesto in sedmo uro, odvisno od najmlajšega. Med počitnicami predvsem najstniki spijo dlje.
Z najmlajšimi imamo zajtrk prej. Dani običajno začne z delovnimi obveznostmi med 7.30 in 8.00. Med šolskim letom je nekoliko drugače. Trije otroci ostanejo doma, večji del jih obiskuje osnovno šolo. Najstarejša pa med tednom domuje v internatu.
Med počitnicami je urnik nekoliko bolj sproščen. Čeprav bi najraje že zjutraj prižgali računalnik, jih spodbujava k preživljanju prostega časa na prostem. Je zelo pestro. Vsak ima svoje obveznosti, hobije. Zvečer mlajše poskušava uspavati ob bolj zgodnjih večernih urah, s starejšimi si pogledamo kakšen film ali se igramo družabne igre. Med počitnicami je več časa za stvari, ki jih med šolskim letom težje ali ne počnemo.
Daniel: Med šolskim letom so polno okupirani – zjutraj šola, potem so aktivnosti: verouk, skavti, glasbena šola, balet, tako da smo v popoldanskem času, predvsem žena, taksisti. Dejansko imamo skupne večere: skupna večerja, družabne igre, film in je dan naokrog.
Katarina: Med šolskim letom, predvsem v zadnjih letih osnovne šole, je treba otroke bolj motivirati, spodbujati za učenje. Komaj čakamo počitnice. Takrat si lahko spočijemo in vse poteka bolj sproščeno.
Katero obdobje pa bi rekla, da je bilo za vaju najtežje?
Velika razlika je bila pri tretjem otroku, od četrtega naprej pa je bilo precej podobno.
Daniel: Velika razlika je bila pri tretjem otroku, od četrtega naprej pa je bilo precej podobno. Dan ima 24 ur in v teh 24 urah moraš vse postoriti. Predvsem sva se midva spremenila, da manj komplicirava, ker dejansko ne bi speljali, če bi vsako malenkost komplicirala, kar je po eni strani tudi dobro zaradi otrok. So veliko bolj samostojni. Konec koncev je prav, da se pusti otroku dihati, da se ne vtikamo v vsako malenkost njegovega življenja.
Katarina: Se strinjam. Takrat je bilo težko. Imela sva tri otroke, četrti na poti, gradili smo hišo. Trenutno pa mi velik izziv predstavlja koordinacija med predšolskimi, osnovnošolskimi in srednješolskimi otroki. Njihove potrebe, želje … V različnih starostnih obdobjih so njihove potrebe različne.
Kje pa je vseeno čar, da stvari funkcionirajo?
Daniel: Vsekakor to, da imamo pravila in red, ki se jih moramo držati vsi. Na primer, imamo seznam hišnih opravil, ki so razdeljena po dnevih. Vsak dan, od ponedeljka do sobote, se točno ve, kdaj ima kdo kaj za narediti, in to je njihova obveznost. Eden pospravi stopnice, drugi posodo, tretji stranišče … vsak dan imajo neko zadolžitev in jo morajo opraviti. Ta stalnica zagotovo pomaga k lažji organizaciji oziroma, da sploh funkcioniramo.
Vsi vedo za drugega, kaj ima za narediti tisti dan, na svoj del pa pozabijo. (smeh) Ampak olajša to, da so zadolžitve napisane na steni. In ko mene vidijo, da se približujem temu seznamu, se že kar spravijo delat. (smeh)
Koliko pa je star najmlajši, ki že ima svojo zadolžitev?
Daniel: Na seznamu pristane z vstopom v osnovno šolo. Od takrat naprej se mora tega dnevnega urnika držati. Predšolski otroci pa pomagajo po potrebi oziroma jih učimo pospravljati za sabo: kocke, barvice … Osnovnošolci pa morajo opraviti delo za skupno dobro.
Ob devetih otrocih je težko biti pozoren na vsakega posebej. Imata kakšne trenutke, ko se otrokom lahko posvetita ena na ena?
Mogoče včasih pogovor niti ni tako pomemben kot skupni čas, ki se ga preživi skupaj.
Daniel: Največkrat se to vidi pri starejših, ki so najstniki in potrebujejo kakšen bolj poglobljen pogovor. In včasih je moteče, ko se želimo z njim pogovarjati na samem, pa pridejo mlajši otroci, ki želijo svojo pozornost. To rešujemo tako, da se umaknemo ali gremo na kakšen sprehod. Recimo da gre Katarina ven s hčerko ali pa da jaz grem s sinom metat na koš in se lahko tam z njim pogovarjam.
Imamo tudi navado, da jih za rojstne dneve nekam peljem. Se pravi, poleg tiste zabave, ki jo imamo, grem z vsakim od otrok še na kakšen izlet; nekam, kamor si otrok želi iti, lahko tudi na kakšno dejavnost. Nazadnje sem šel z najstarejšo hči na “gokarte”.
Katarina: Mogoče včasih pogovor niti ni tako pomemben kot skupni čas, ki se ga preživi skupaj.
Katarina, vi ste doma. Kdaj ste se odločili, da ne boste več hodili v službo?
Katarina: Doma sem ostala v času pete nosečnosti. Uradno sem dala odpoved po rojstvu osmega otroka. Želja in nato odločitev, da ostanem doma, je kar nekaj časa zorela v meni, v naju.
Daniel: Ni zneslo predvsem zaradi družinskega življenja. Poznalo se je pri otrocih, ker je že zmanjkovalo časa za nujna opravila, še bolj pa je zmanjkovalo časa za delo z otroki. Zato je padla ta odločitev, da Katarina ostane doma, da bodo otroci lahko več časa z njo.
Kje danes vidite prednosti tega, da ste ostali doma?
Katarina: V svoji prisotnosti. Prisotnost v času, ko otroci prihajajo domov. Lažje organiziramo, koordiniramo vse dejavnosti, obveznosti, ki jih imamo v družini, domača opravila …
Dani je velik del dneva med tednom službeno odsoten.
Daniel, vi ste župan. Vaš delavnik najbrž ni “od 7.00 do 15.00”. Kako pa vi usklajujete delo in družino?
Daniel: Ob sobotah in nedeljah sem si uredil tako, da nimam ničesar, da je to moj čas za družino.
Služba župana je takšna, da ni časovno omejena. Med tednom sem veliko odsoten, že zaradi rednega dela in dodatno zaradi raznih srečanj, prireditev, letnih zborov društev ipd. Sem si pa nekako uredil tako, da v soboto popoldan in ob nedeljah nimam ničesar, da je to moj čas za družino. Tega so se navadila tudi društva in me takrat praviloma nadomešča podžupan. Izjema so državni in občinski prazniki oz. prireditve.
Kako pa si vzameta čas zase?

Katarina in Daniel: smeh
Daniel: Tega nama zelo primanjkuje, da bi si res lahko več časa vzela za naju. Vendar v zadnjih dveh letih prakticirava to, da za kakšno uro ali dve greva ven iz hiše, na večerjo. Najstarejši otroci so že namreč tako veliki, da lahko pazijo na mlajše. Morava pa iti ven iz hiše, drugače naju otroci takoj okupirajo. Vključena sva tudi v zakonsko skupino, Katarina hodi na molitveno skupino, ob vsem tem pa si utrgava kak trenutek tudi zase.
Katarina: Ko so bili otroci manjši, sta za varstvo otrok večkrat poskrbeli najini mami. Zdaj pa že starejši poskrbijo za varstvo. Lahko si privoščiva miren odhod od doma, na sprehod, večerjo …
Kako pa izgledajo vaši družinski izleti? Hodite vsi skupaj ali ta večji že želijo iti po svoje?
Včasih sem bolj “težila”, da moram iti vsi skupaj, zdaj lažje puščam starejša dva doma.
Daniel: Kar se dopusta tiče, smo do sedaj vedno hodili vsi. Tako na zimski kot na poletni dopust. Starejša hčerka še rada hodi z nami. Pri enodnevnih izletih pa je vse odvisno od interesa. Če je bolj zanimivo za mlajše, gredo tja mlajši in so starejši doma. Takrat lahko pridejo k njim na obisk kakšni bratranci ali prijatelji. Če pa gremo na kakšen pohod, se nama pridružijo starejši. Ne komplicirava, da bi na vsak izlet morali iti vsi. Vseeno je med njimi takšna starostna razlika, da so različni interesi.
Katarina: Včasih sem bolj “težila”, da moramo iti vsi skupaj, zdaj lažje puščam starejša dva doma.
Prednost velike družine je, da otroci niso sami, da imajo družbo, da se med seboj lahko igrajo, pogovarjajo, zamotijo. Bi rekli, da jih zaradi tega kaj manj vleče k ekranom?
Telefon dobijo šele v srednji šoli, osnovnošolci ga nimajo.
Daniel: Težko primerjava, ker poznava samo našo izkušnjo velike družine. Ampak nekako imamo pravilo, da telefon dobijo šele v srednji šoli, osnovnošolci ga nimajo, kar je v današnjem času kar izjema. Seveda je včasih kakšna debata na to temo. Z računalnikom pa je tako, da ga uporabljajo tudi za šolo. Ko pa midva nisva pozorna, ga ne uporabljajo samo za šolo. (smeh) Kakšen od otrok se lahko zelo hitro skrije in šele po eni uri opaziš, da ni ne njega ne računalnika. (smeh)
Katarina: … in še kakšen mlajši poleg njega. Imamo prostor, ki je namenjen računalnikom. Pravila pa se lahko zelo hitro kršijo.
Daniel: V izogib tega bomo v nadstropju, kjer imamo dnevno sobo, naredili eno učilnico, kjer se bo vsak lahko učil, kjer bosta tišina in mir. Pa tudi zato, da ne bodo računalniki po celi hiši, ampak samo v eni sobi.
Kako pa na svoje otroke prenašata vero in vrednote? Kako izgleda doma, da otroci srkajo vero?
Ni nič narobe, če se človek skrega, pomembno je, da se potem o tem pogovori, pobota in naprej skupaj živi.
Daniel: Najbolj poskušava z zgledom, kar včasih tudi ne uspe. Tudi to je zgled, da je človek človek z napakami, za katere se trudi, da bi jih odpravil. In tudi, kadar sva midva mogoče v kakšnem sporu, da potem vidijo, da se pobotava, da poskušava zgladiti tisto najino neskladje, in tudi to je ena taka šola za življenje. Da ni nič narobe, če se človek skrega, pomembno je, da se potem o tem pogovori, se pobota in naprej skupaj živi.
Kar se pa tiče verskega življenja, ohranjamo redno večerno molitev, vsi otroci so tudi dokaj vključeni v župnijsko življenje, fantje so ministranti, tisti, ki so dovolj stari, so pri skavtih. Katarina hodi redno na molitveno skupino.
Katarina: Molitev, ko nas je strah, ko nam je težko. Romamo, se pogovarjamo o veri, ki je del našega vsakdana …
Daniel: Težava je, ker mlajši vedno posnemajo starejše. (smeh) Če so starejši navdušeni, bodo tudi mlajši, če pa ne, pa bodo tudi oni na okopih.
Daniel: Družba temu ni več naklonjena. V šoli smo večkrat imeli spore in tudi eno neprijetno izkušnjo, ko sem moral kot oče posredovati. In vem, da je to sinu, ki se ga je zadeva tikala, veliko pomenilo. Videl je, da se znam postaviti za stvari, v katere verjamem. Tudi sin je potem postal bolj pogumen in se danes upa na kulturen način zoperstaviti avtoriteti in v šoli povedati svoje mnenje in mišljenje. Zdi se mi v redu, da ne ostajamo v neki lažni ponižnosti, ampak da stvari povemo in za njimi stojimo. In ta zgled je največ.
Kaj pa takrat, ko se otroci med seboj prepirajo? Posredujete ali jih pustite, da se med seboj dogovorijo?
Sinu je veliko pomenilo, ko me je videl, da se znam postaviti za stvari, v katere verjamem
Oba: smeh
Daniel: Želiva, da bi čim več rešili sami. Ko pa je tega vpitja preveč, pa posredujem. Pri mlajših, se pravi, od prve polovice OŠ navzdol, več ne sprašujem, kdo je kriv in kaj je bilo, ker me toliko ne zanima, ker po navadi gre za neumnosti (smeh) … Imamo pravilo, da če takrat ne nehata, dobita kazen oba. In potem tisti, ki je starejši, miri mlajšega, češ, v redu je, se bova pomirila. Potem pa morata oba pomiti posodo. (smeh)
Katarina: Zame je najtežje pri najstarejših sinovih, ker se včasih malo bolj glasno prepirata, prerivata. Najstniško. Takrat je najbolje, da posreduje Dani. Drugače je odvisno od situacije. Pomembno je, da se opravičijo. Več prepirov je med šolskim letom, ko prihajajo iz šole.
Daniel: Drugi in tretji otrok sta sinova, ki sta si po letih najbližja, in med njima se čuti rivalstvo. Ko mene ni, tekmujeta, kdo bo sedaj glavni. (smeh) Sta najstnika, vloga mame se počasi manjša in se želita postavljati. Tudi pred mlajšimi otroci, da bi ju ubogali, kar je čisto normalna dinamika med starejšimi in mlajšimi.
To mesto pomeni tudi večje obveznosti in večje pravice do mlajših otrok. To mu tudi godi, da ko naju ni doma, on vodi ostale otroke. To pomeni, da mu midva zaupava, da je sposoben to speljati.
Omenili ste, da je čez dan veliko jokanja, kričanja, hrupa. Se človek kdaj navadi na to?

Daniel: Vsekakor sva se navadila na ta “šunder”, hrup, smeh, jok, navijanje, ker se pač moraš. So pa prihajali eden po eden in tako se ta hrup, “šunder” in dinamika postopoma povečujejo. Ti pripravljaš obrok, dva bi že jedla, druga dva se zaradi kakšnega avtomobila prepirata, druga dva se glasno igrata, kakšen je na računalniku … Ta dinamika med enim in drugim je prisotna. Če greva z ženo počivat za pol ure, se umaknejo. Razen najmlajših. Po minuti ali dveh že mislijo, da je bilo pol ure. Večjim pa to odgovarja, ker potem vedo, da imajo pol ure in da ne bodo imeli težav z nama. (smeh)
Katarina: So dnevi glasnega govorjenja, smeha, glasne igre, tudi joka. Veliko ljudi “na kupu”. Tudi sama bolj glasno govorim. Zvečer pa je čas za tišino, ko otroci zaspijo.
Človek vseeno potrebuje energijo za devet otrok. Kje si najbolj polnita svoje baterije?
Daniel: Mislim, da iz teh rednih stvari, ki jih imava. Katarina gre enkrat na teden na molitveno skupino, jaz imam skupaj z možmi iz zakonske skupine enkrat na teden rekreacijo. Da se malo umakneva in imava dvakrat na teden čas za prijatelje, vero, karkoli.
Katarina: Vsak umik je dobrodošel. Druženje s prijatelji, molitvena skupina, obisk svete maše, tek, hoja.
Daniel: Pomembno je, da imava za te dejavnosti to rutino tudi midva, ker če bi si jih sproti izmišljevala, nikoli ne bi našla časa zanje. Tudi otroci komaj čakajo, da gre kateri od naju kam, recimo ob torkih, ko gre Katarina na molitveno skupino, da vedo, da bo stara mama nanje pazila in da bodo lahko gledali film (smeh). To odgovarja nama in njim.
Oglejte si tudi:
Dr. Andrej Perko: Zrel človek se vedno vpraša, kaj bo v odnos prinesel, in ne, kaj bo dobil
Luka in Mirjam Mavrič: Če moški ni spoštovan in ženska ne ljubljena, odnos ne more uspeti
Dr. Katarina Kompan Erzar: Partnerski odnos je živ ali pa ga ni
Rudi Tavčar: “Edini ljudje, ki si bodo zapomnili, da smo delali ob večerih in med vikendi, bodo naš partner in naši otroci”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Družini želim vse dobro, predvsem veliko zdravja, razumevanja in veselja. Imejte radi drug drugega in podpirajte se!
Otroci zal ne morejo izbirati da se rodijo v taksno veliko družino. Telefon komaj v srednji šoli? Verjetno so v današnjem svetu v stiski zaradi tega. Cerkev caplja se kar v srednjem veku
Tole je pa dobro povedano!
Kar se tiče telefona, se popolnoma strinjam, pa ne hodim v cerkev. Cirkev nima nič s tem, samo zdrava pamet in zavestna vzgoja!
Grozljivo je, ko vidiš par z otrokom v gostilni za mizo in vsak glrda v svoj telefon, otrok pa ga komaj drži.
Dekadentna, samodestruktivna družba.
Srečno družini!
In – zakaj je pametni telefon tako zelo “pomemben”? Za spodbujanje se vec nasilja mogoce????
hehehe, Anastasie, tole je pa kar tako za lase privlečeno. Otrok ne sme biti lastnik pametnega telefona in drugih naprav, je pa pomembno, da se skupaj z odraslimi, ki so najprej starši in potem vsi ostali, nauči pravilno in po pameti uporabljati tv, telefon, računalnik in ostale tehnične pripomočke, kajne. Ker tam kjer je telefon in ostalo tabu tema, ste lahko prepričani, da bo prej ali slej v najstništvu eksplodiralo. To mi potrjujejo tudi moje izkušnje pri delu z najstniki.
Mislim, da se vsi zavedamo, da brez telefona v tem svetu ne gre. No tisti, ki to misli, je verjretno doma nekje na samotnem otoku ali je samotar. Večina nas ostalih pa smo družabna bitja in telefon je še kako pomemben!
Dobro, da je Bog z vama. Tako kot z vsakim. No…malo manj s Črno na Koroškem. Morda je bil pa na dopustu v času neurij. Tudi on se utrudi. Sploh, če mora skrbeti za županovih 9 otrok.
Ne vem,ali je to crni humor ali kako?
Vse dobro družini. Občudujem vas in si tudi zase želim več vaše mirnosti in vere v lepoto življenja.
O draga Katarina in Danijel,iskrene čestitke za tako lepo, številno družino.Lepo je slišati,da si kdo še upa na ta svet pripeljati tako lepo število svojih potomcev.Sama izhajam iz 14 članske družine,kot zadnji otrok.Že zelo dolgo,več kot 40 let nimam več staršev, pa jih še vedno močno pogrešam.Živeli smo skromno in v medsebojnem spoštovanju in ljubezni,živi nas še 6 pa smo še vedno tesno povezani med seboj.Lani je meni nepričakovano umrl mož (65 let) in ne morem se zahvaliti dovolj vsem za bratsko jn sestrsko ljubezen in pomoč v teh težkih časih.Stopimo vedno skupaj, kadar kdo potrebuje pomoč,se mi zdi,da je to značilno za velike družine.
Velikokrat rečem, o hvala ljubi starši,da ste nam dali tako lepo doto,dali ste nam vero,naučili ste nas,da se medsebojno spoštujemo in se imamo radi.
Želim vama še naprej veliko moči,medsebojne ljubezni,brezpogojnega spoštovanja predvsem pa zdravja za vse tegobe,ki nam prihajajo naproti,dobre ali pa slabe.Otroci pa prehitro zrastejo in grejo po svoje, to pride res čisto prehitro.Seveda,ko se ozreš enkrat nazaj.
Lep pozdrav iz Gorenjske
Kapo dol! Hvala za intervju, za iskrive odgovore, za lep zgled.
Ko je beseda o županu Vrhnike, zgolj vprašanje:
Zakaj v križišču med izvozom iz AC in Ljubljansko cesto ne postavite dvopasovni rondo? Prostora je dovolj. Preprosto bi se rešili prometnega kaosa. G. župan, Vrhnika bi zadihala…
Jaz jih imam 10
Imam 2 otroka, prvi pri 27., drugi pri 30. letu, zdravnik mi je svetoval, da pri zdajšnjih skoraj 40ih opustim idejo o 3. otroku, da je “material” izrabljen, in da bo lahko naslednji otrok s posebnimi potrebami. Sem ga upoštevala. Sem slišala za družino z 12 otroki, najmlajši imajo vsi učne težave in posebne potrebe, ampak kolikor jih Bog da.
Ja, Valerija. Pa mame vse izgorele….samo da je kolikor jih Bog da. Tudi če je potem tisoče težav. Pa pride bolezen, pa pride izguba strehe nad glavo, pa izguba službe.
Ne vem, zgleda da je tudi veliko denarja pri hiši. Ker ne mi reci, to in to ni drago. Ker če že samo hrano pogledamo in želimo zdravo jesti,je drago. Pa šolske obveznosti,izvensolske dejavnosti,če se dotaknem samo otrok.
No, priseljenci, Romi itak imajo vse zastonj. Ker itak delajo otroke samo zaradi tega,da imajo več transferjev.