Vir: Envato.comKonec dneva. Otroci so končno zaspali, midva pa obsediva vsak na svojem koncu kavča, vsak na svojem telefonu. Nič posebnega se ne zgodi, ne prepirava se, vsak gleda tisto, kar ga tisti trenutek zanima. In prav to je največja past. Odtujenost se ne začne z velikim pokom, ampak z monotonostjo, ki ji rečemo, da je ‘normalna’: pogovorov je vse manj, dotikov tudi, drug drugega nehava iskati.
In ravno o tem počasnem drsenju v “pri nama nič več ni zanimivega” – ter o tem, kako se temu upreti – smo se pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Mihom Novakom. V oddaji Odlična menedžerja družine, a vedno manj mož in žena? nas strokovnjak za odnose povede v dimenzijo zakona, za katero mislimo, da nam po nekaj letih skupnega življenja ne pripada več – pa bi pravzaprav morala biti nujen del našega vsakdana.
Miha, kje je naša težava, ko smo poročeni že nekaj let ali desetletij?
Mislim, da imamo do veselja že kot do čustva napačen odnos. Večina ljudi ga dojema kot nekaj, kar pride na koncu – kot bi hodili v hribe in jedli šele na vrhu. Pa danes vemo, da je treba pri pri športni aktivnosti jesti sproti, ne na vrhu. Do veselja pa imamo enak odnos: zdaj delamo, zdaj smo osredotočeni, resni – veselili pa se bomo na koncu. Zdaj, kaj se na koncu ponavadi zgodi? Na koncu se niti ne veselimo, pa na koncu se nam cela pot še ‘zagabi’ na nek način.
Pri ljudeh, ki izgorijo, navadno težava ni v tem, da bi počeli nekaj pretežkega – pogosto rečejo: »To delam že vse življenje, v tem sem dober, to uživam in sem kreativen.« A strah jim je pojedel svežino na tem področju. V odnosu je enako. Iz nekih stvari, ki so nas nekaj časa navduševale, nam je bila različnost zanimiva, smo mi to veselje ‘pojedli ven’. Če želimo vztrajati, moramo veselje vnašati, moramo se zanj truditi. In to veselje se mi zdi vredno malo razširiti. Veselje ni samo neko rajanje, nek dogodek, ki nas popolnoma preseneti in vrže s tira. Pod čustvo veselja v resnici spadajo tudi sproščenost – ta se mi zdi zelo pomembna -, kreativnost, hvaležnost, mirnost, zadovoljstvo in navdih.
Najlepši primer nekoga, ki je vesel, je otrok v peskovniku: kaj se tam dogaja? Tam ni napak. Nas pa je v odnosu strah napak. Če se v peskovniku stolp podre, nič hudega, kar naenkrat postane odskočna deska za vesoljsko ladjo. To stanje nam pomaga, da gremo naprej. Prav tako se otroci v peskovniku samo zaigrajo, povezujejo se, ne potrebujejo nekih uvodov, oni padejo v igro. in če si midva v odnosu upava prebuditi veselje, ga zavestno vnašati v dan, se bova midva bolj povezala v paru, toliko stvari bova lažje šla čez, manj bova zgubljala energije za negativne stvari. Zato ne glejmo na veselje kot na nekaj, kar bo prišlo na koncu. Ne, ne bo prišlo na koncu. Vmes mora biti, in to zato, da v stvari, ki jo obvladamo [t.j. najin odnos], tudi vztrajamo.
/…/
Mnogi rečejo, da so preprosto preutrujeni za odnos.
»Preutrujen sem,« slišim pogosto. Pa ja, doma si utrujen, ko pa te posluša sodelavec, mu z navdušenjem razlagaš o vseh stvareh. Sodelavka ti čestita za rojstni dan in kar oživiš, začutiš celo telo. To pomeni, da nisi mrtev, ne telesno ne drugače. Samo v tem odnosu si si dovolil biti mrtev. Vse drobne stvari, dotike, poglede, pohvale, si vzel ven in stvari so se ‘umirile’. Te drobne nežnosti čez dan, brez tega da nujno peljejo v spolnost, ženski sporočajo, da je dragocena, da smo z njo. Zato vedno znova podčrtam, sploh moškim: zavedajmo se, koliko to pomeni. Mi nismo mrtvi, samo ta odnos morava oživiti nazaj.
Kaj se zgodi, če teh znamenj ne opazimo?
Pogosto za par, ki razpade, rečemo: »Pa onadva sta tako dobro delovala!« Ja, v čem?
Najbolj nevarna je odtujenost. Posebej zato sem o tem povprašal nekega starejšega moža, poročenega več kot trideset let, in rekel mi je: »Odtujenost pride počasi, a jo je pozneje težko kar zavrteti nazaj.« Navadimo se nanjo, nismo več pozorni in ko bi se končno lahko imeli lepo, je pred nama suh, mrtev les, ki ga je zelo težko oživeti.
Velik del razvez se zgodi prav v obdobju praznega gnezda, ko nisva več logistična partnerja in se morava spet najti kot mož in žena. Pogosto za par, ki razpade, rečemo: »Pa onadva sta tako dobro delovala!« Ja, v čem? Povsod skupaj, aktivna, otroci gor in dol … Žal sta bila to dva odlična menedžerja, ki super sodelujeta na projektu. Ne pa več mož in žena.
/…/
Pogosto se zgodi, da se mož in žena ne vesta več o ničemer pogovarjati, razen tega, kar zadeva otroke. Kje je tu rešitev?
Ampak v takih primerih ne gre za omaro, gre za to, da svojega zakonca nisi več pripravljen poslušati o projektih, ki ga veselijo ali o stvareh, ki ga bremenijo. In ravno tu se mi zdi, da je most: da si tisto, kar te veseli, vseeno dovoliš prinašati v pogovor. Seveda ne boš cel pogovor o odnosu uro poslušal o neki omari, pa tudi ne uro o knjigah, ki jih je nekdo prebral. Ampak rečeš: “Dajva vsaj pogledati, kje sva. Pet, deset minut, povej, kaj se ti dogaja, tisto, o čemer rad govoriš.”
To vedno znova ponavljam: z ljudmi se ni težko pogovarjati, če smo jih pripravljeni spraševati.
/…/
V tej epizodi “Odlična menedžerja družine, a vedno manj mož in žena?” s strokovnjakom za zakon in družino Miho Novakom se dotaknemo tudi osamljenosti, nezainteresiranosti in tišini (tudi pasivni agresiji) v zakonu, o napačni predstavi “spontanosti” v odnosu, kaj vodi do večje povezanosti in intime ter še mnogo več. Iskren pogovor o tem, kako odnos znova oživiti, preden je prepozno.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
