Foto: ShutterstockSin je star štiri leta in je zdrav in vesel otrok. Težava, ki jo imamo pa je ta, da ima velik odpor do vrtca. Začel ga je obiskovati pri dveh letih. Ta odpor sedaj traja že kakšno leto. Morda je malo povezano tudi z menjavo skupine, ampak na to pač nimamo vpliva in tudi ne vidim nobenih zunanjih razlogov, da bi bil ta odpor upravičen. Vzgojiteljici sta ok in se trudita, tudi se mi ne zdi, da bi mu drugi otroci kaj posebno nagajali. Enostavno noče iti, joka, prosi, da bi bil doma, igra bolezen … Ko vidi, da ne gre drugače, se sicer vda, a je več kot očitno in to povedo tudi vzgojiteljice, da predvsem čaka, da pridemo po njega. Se sicer malo zaigra, tudi z otroki. Kje je sedaj moje vprašanje? Resno razmišljam o tem, da bi šla do njegove šole na polovični delovni čas in skombinirala družinski urnik tako, da bi lahko bil doma. Plačava skoraj polno ceno vrtca, kar se mi tudi zdi absurdno, da plačam več sto evrov za to, da je moj otrok nekje, kjer čuti odpor … Tako, da bi tudi s finančnega vidika to nekako šlo. Vendar pa se moj mož s tem nikakor ne strinja. Prepričan je, da je vrtec pomemben za sinovo socializacijo. Potrebovala bi neko strokovno zunanje mnenje, o tem ali je vrtec za otroka (je zdrav in primerno razvit in doma nikakor ni prepuščen ekranom!) res nujno potreben? In če je, kako otroku pomagati, da se bo tam vsaj približno dobro počutil?
Sprašujete, ali je vrtec ključen za otrokov razvoj, vendar pa želim dilemo razširiti na vprašanje, kaj otrok rabi za svoj razvoj. Iz vašega zapisa se zdi, da sta se z možem znašla na nasprotnih bregovih, pogajanja so zašla v slepo ulico in sedaj iščeta arbitra, ki bi od zunaj določil, kaj je prav in narobe. Zanalašč malo pretiravam glede nasprotnih bregov in upam, da se motim. Želim pa izpostaviti, da je v vašem primeru (še posebej, ker gre za zdravega otroka), morda celo bolj pomembno, da sta starša pomirjena oz. skladna glede odgovora kot pa sam odgovor. Naj razložim najprej to, nato pa se posvetim konkretni dilemi glede vrtca.
Otrok potrebuje samostojna, a povezana starša
Za otrokov razvoj je pomembno, da ima dva samostojna, enakovredna starša, ki zmoreta sodelovati. To mu predstavlja bazično varnost v življenju, zatočišče pred zunanjim svetom. Če je prisoten (odprt ali prikrit) konflikt, bo otrok čutil, da je nekaj narobe. Navadno otroci ta konflikt prevzamejo nase: »zaradi mene in mojih težav se starša ne razumeta«, kar je zelo veliko breme. Prav tako bo zgled enega od staršev, ki se podreja (oče copata ali mama brezoblična gospodinja), nanj kvarno vplival. Otrok bo lahko tudi tu čutil nesrečo enega od staršev in jo spet vzel nase in skušal popraviti (npr. otrok postane tolažitelj nesrečne mame in njen čustveni partner). V vsakem primeru pa otrok na podlagi izkušnje odnosa med staršema gradi svojo nezavedno predstavo, kako intimni odnosi funkcionirajo. In na podlagi te predstave bo začel vzpostavljati svoje intimne odnose, ko bo starejši.
Skratka, to, kako vidva funkcionirata eden z drugim, je zanj pomembno tako glede trenutnega počutja kot tudi kasneje. Zato je res pomembno, da vi slišite moževe strahove, kaj bi lahko šlo narobe, če otrok izpusti vrtec, kakšne izkušnje ima v življenju (svoje in od drugih), da tako misli in doživlja. In da prideta do skupnega načrta, kako pomagati otroku.
Morda je celo bolj pomembno, da sta starša pomirjena oz. skladna glede odgovora kot pa sam odgovor.
Otrok potrebuje druge otroke, preko katerih se brusi
Po drugem letu starosti (če ne gre za posebnosti v razvoju) se navadno otrok začne vedno bolj zanimati za druge otroke. Z njimi se sicer ne igra, se pa zanje zanima in je rad v njihov družbi. Po tretjem letu pa se otroci že začenjajo igrati skupaj, odnosi postajajo bolj zapleteni, uskladiti morajo svoja pričakovanja, se dogovoriti, pojavijo se konflikti, ki se jih ob pomoči odraslih učijo razreševati. Tako se učijo socialnih veščin v svoji vrstniški skupini in tega odrasli ne moremo nadomestiti. Preko teh interakcij se otroci brusijo in oblikujejo, kar je pomembno kasneje v šoli in življenju. Čeprav socialne veščine niso v formalnih izobraževalnih učnih načrtih, so ključne za uspeh kasneje tako v osebnem (prijateljstva in kasneje partnerstva) kot poklicnem življenju (največ produktivnosti se izgubi zaradi pomanjkanja komunikacijskih in odnosnih spretnost, ne zaradi pomanjkanja znanja).
Večinoma se otroci spontano učijo socialnih veščin, kakšni pa potrebujejo več pomoči odraslih pri tem, kako izraziti svoje potrebe na primeren način, kako povabiti drugega v interakcijo, kako se odzvati na povabilo, kako postaviti drugemu meje na spoštljiv način itd.
V tem smislu je spodbuda vrtca, kjer je veliko otrok, in pomoč vzgojiteljic, ki lahko podprejo otroka, zelo pomembna. Tega vi tudi pri najboljši volji in ukvarjanju z otrokom ne boste mogli nadoknaditi – prvič, ker ste odrasla oseba, in drugič, ker ste mama, torej bližnja oseba. Otrok pa se do šole (in seveda tudi kasneje) mora naučiti funkcionirati tudi z ljudmi (odraslimi in otroki), ki so izven njegovega kroga bližnjih.
Seveda pa situacija, kjer se otrok počuti »vržen v svet«, v katerem se ne znajde in ne zna funkcionirati, ne pomaga k njegovemu razvoju. Negativne izkušnje negativno vplivajo, saj dobiva potrditve, da je nesposoben preživeti zunaj in da drugi ne razumejo njegove stiske.
Otroci se učijo socialnih veščin v svoji vrstniški skupini in tega odrasli ne moremo nadomestiti.
Otrok potrebuje starša, ki sta nanj uglašena
To je prva otrokova potreba, ki se ji z leti pridružijo druge (po socializaciji, izobrazbi itd.), a ostaja ključna. Otrok potrebuje občutek, da je slišan, da smo na njegovi strani in da bomo skupaj zmogli rešiti ta problem. Verjetno pri teh letih ne bo čisto vedel, zakaj noče v vrtec, a ga velja usmerjati in mu pomagati prepoznavati razloge in čustva, ki so v njem. Ali so kakšni dnevi, ko mu je težje, kaj mu takrat pomaga, s kom se najlažje poveže v vrtcu, ali je kdo, ki mu gre na živce, s katero od vzgojiteljic se najbolje razume ipd.
Kot rečeno, pogosto majhni otroci težko ubesedijo niti ne poznajo vseh razlogov za svoje vedenje, tako si boste veliko pomagali z opazovanjem njegovega funkcioniranja. Kdaj so se težave začele, je to povezano s kakšnim dogodkom v vrtcu ali družini? Kaj poslabša odhode in upiranje (vikend, stres v družini, hitenje)? Kako reagira, ko ga vi peljete v vrtec, kako ko ga oče? Tu mu lahko pomagate, da pred odhodom v vrtec ustvarite predvidljivo rutino, ki bo vašemu sinu pomagala, da se psihološko pripravi na odhod. Uporabite pomirjujoče rituale, kot je branje najljubše knjige ali kratek objem pred vstopom v vrtec.
Kako komunicira težave: ali le »igra bolezen« ali dejansko dobi vročino, ga boli trebuh in ta bolečina vztraja? To, da se lahko pretvarja, da je bolan, je dosti boljše izhodišče, kot če mu telo začne izražati stisko mimo njegove volje in se pojavijo bolečine, slabosti, glavoboli ipd., saj to pomeni, da ima stisko še v zavesti in jo lahko zavestno predeluje. Vsekakor je pomembno, da ste mu dostopni popoldne, si vzamete čas in se mu posvetite, skrbite, da ste mu res čustveno na voljo in da lahko ob vas predela stiske (ne nujno preko pogovarjanja o težkih stvareh, lahko preprosto, da uravnotežite zahtevne izkušnje iz dopoldneva s prijetnimi skupnimi aktivnostmi).
Vloga vzgojiteljic oz. vrtca
V veliko pomoč vam bodo tudi opazovanja in izkušnje vzgojiteljic. Otroci namreč s svojim vedenjem (npr. jokom) komunicirajo in je lahko sporočilo zelo situacijsko pogojeno. Po domače: ko odhajamo je drama, čez 10 minut pa se že pomiri in zaigra. To je, kot bi odrasel rekel: rad bi, da veš, kako hudo mi je, ker odhajaš. In enako se zgodi, ko pridemo, in nam s svojim jokom povejo: ti ne veš, kako sem te pogrešal. Medtem ko v vmesnem času lahko vseeno zadovoljivo funkcionirajo, kar bodo vedele vzgojiteljice.
Koliko časa še joka, ko greste? Se hitro pomiri ali jokanje vztraja? Se ga da vključiti v delo? Raje dela individualno ali v paru? So kakšne aktivnosti, ki ga bolj pritegnejo, kako pokaže, da ga kaj moti? S kom se najraje druži? Je to, da je bolj sam v vrtcu, del njegovega temperamenta, ali pa je odraz njegove stiske, ipd. Glede na to lahko naredite skupni načrt, kako mu pomagati. Včasih je koristno, če otrok tudi popoldne povabi koga iz vrtca, včasih lahko pomeni preboj rojstni dan, kjer povabi več otrok iz vrtca. V nekaterih vrtcih celo prakticirajo, da vzgojiteljica pride na obisk domov in se tako z otrokom bolj poveže, otrok pa dobi občutek, da je to zaupanja vredna oseba. Lahko pomaga, da prinese kakšen predmet od doma, ki ga pomirja in mu predstavlja varno zatočišče, ko je v stiski. Včasih pomaga, da začasno otrok skrajša čas v vrtcu na aktivnosti, ki so mu ljube, nato pa se ta čas podaljšuje. Skratka, možnih rešitev je veliko, ključno je, da zaupate vzgojiteljicam (in svetovalni delavki, če jo imajo), ter da kot tim skupaj z otrokom iščete rešitve, kako olajšati življenje v vrtcu.
Vrtec predstavlja pripravo na šolo ne le s socialnega vidika (delo v skupini, sledenje navodilom tujega odraslega), ampak tudi preko usvajanja določenih veščin (npr. grafomotorične spretnosti …)
Kaj, če ne gre v vrtcu?
Upam, da ste do sedaj že dobili odgovor, da to, da ostanete s sinom doma, ne predstavlja za otroka večjega problema, če bo imel dovolj stikov z vrstniki in če ne bo to vir konfliktov med vama.
Izpostavil bi le še vidik razvoja predopismenjevalnih veščin, ki ga pogosto starši spregledamo, ker nismo pedagoško podkovani. Vrtec predstavlja pripravo na šolo ne le s socialnega vidika (delo v skupini, sledenje navodilom tujega odraslega), ampak tudi preko usvajanja določenih veščin (npr. grafomotorične spretnosti, kot so drža pisala, natančnost pri vlečenju črt ipd., ročne spretnosti, kot so rezanje, lepljenje ipd., razumevanje osnovnih konceptov, navodil, koncentracija, in še druge). Nekateri starši se tudi zato odločijo, da dajo otroka v vrtec zadnje leto pred šolo, s čimer ga pripravijo na bolj strukturirano okolje.
Vam želim, da bosta z možem in ob pomoči vrtca uspela najti konsenz, ki bo za vašega sina najbolj optimalen.
Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Otroci so različni. Nekateri se zelo hitro navadijo na vrtec in radi hodijo. Drugi pa ne marajo hoditi v vrtec, vsako jutro je jok, oklepanje mame, debele solze. Moji otroci tudi niso marali hoditi v vrtec. Imeli so prav odpor, pozneje so se vdali, sem pa pri tem zelo trpela. Razmišljala sem celo, da bi pustila službo in ostala doma.
Najmlajši sin je bil v jaslih. Katastrofa! Vsak dan jok, dva dni je šel v vrtec, tretji dan so me že klicali iz vrtca, ker je zbolel. To je bilo non stop. Nekaj dni sem bila na bolovanju in so me skoraj vrgli iz službe. Koliko sem prejokala! Potem sem ga izpisala iz vrtca in ga je pazila moja mama, ki je bila že starejša. Vem, da je dala vse od sebe, da ga je pazila. Naučila ga je, kako splezati na mizo, ko ga je bilo treba previti, ker ga je težko dvigala. Spat ga je peljala za rokico in ga ni nosila po stopnicah. Po tistem je bil dosti manj bolan. Ponovno je šel v vrtec, ko je bil star pet let. Mami sem še danes neizmerno hvaležna.
Vrtec ima sigurno pomembno vlogo v razvoju otrok. Ampak otroci čisto lepo preživijo tudi brez vrtca. Tudi doma ga lahko dosti naučimo, se z njim pogovarjamo, mu beremo, ga vozimo na sprehod, v naravo, se z njim igramo, zelo dobra igrača so lego kocke. Otrok, tudi, če ne bo šel v vrtec, zaradi tega ne bo nazadoval.
Jaz bi mami svetovala, naj si poskuša dobiti kakšno privat varstvo, ali pa ima mogoče kakšno staro mamo, teto, ki bi otroka z veseljem pazila. Pri petih letih pa bo morda otrok že toliko zrel, da se mu bo lažje vključiti v vrtec.
Moj ni hodil v vrtec. Morda nekaj pred šolo, a zelo malo. Pa mu prav nič ne manjka. Mnogi se niso strinjali, da sem z njim doma. Danes hodi v 5 razred in je zelo druzaben, uspesen, rad hodi v solo predvsem pa imam z njim globoko povezavo, morda imam prav zaradi tega z njim manj težav. Imel je čas z mano. Sama ne razumem najbolje opevanja kako pomemben je vrtec. Pa sem vzgojiteljica.
Svakinja je vzgojiteljica in ni imela otrok v vrtcu niti en dan. Pazila jih je tašča ali pa njena mama in otrokom ni čisto nič manjkalo.
Vse spoštovanje, Galeb. Sama sem socialna delavka na sodišču in delam z mladoletnimi prsstopniki.
Če bi starši vedeli,kaj otrokom naredi,da jih dajo z 11-meseci v vrtec in prezgodaj v sklopu,bi vsi zahtevali,da so otroci dlje časa doma z mamo/očetom in da vsi gremo v šolo kasneje.
To spodbujanje prehitre socializacije,navezovanja z vrstniki je izredno škodljivo,če so otroci premalo zreli,da bo vedeli,kdo je dober vrstnik in kdo ne
Zato smo starši tisti,ki lahko to preprečimo.
Otrok potrebuje družino in čas,ki ga starši podarijo otroku!
Bravo vsem komentatorjem. Otrok ne potrebuje vrtca vsaj tja do 3.leta,če je možno pa sploh ne.
Berite,ljudje,berite. Družina je najpomembnejša. Ne nasedajte temu,da otrok potrebuje vrtec,da potrebuje vrstnike,da potrebuje socializacijo.
Tudi različni strokovnjaki in terapevti spodbujajo čimprejšnjo socializacijo.
Narobe. Če je možno,naj bodo otroci v varstvu,kjer je malo otrok,pri prijateljih,starih starših. Vse se da dogovoriti.
Če daste otroka prehitro v vrtec in šolo,ko se čustveno zreli,ko ne razume,zakaj mora biti nekje,bo imel velike težave,to se bo pa kazalo najbolj z uporom.
Preberite knjigo Otroci nas potrebujejo Gordona Neufelda in Gaborja Mateja. Potem vam bo jasno,kaj pomeni če damo prehitro otroka v vrtec in šolo.
Starši bodite pogumni,ne pustite se voditi družbenim normam,medijem in raznim razvojnim psihologom,posebej v Sloveniji.
Sama sem vzgojiteljica v vrtcu. Ali otrok potrebuje vrtec ali ne, je odvisno od njegove družine. Če otrok odrašča v ljubečem okolju, kjer starši otroka preko domačih opravil naučijo odgovornosti, mu omogočijo bivanje na svežem zraku, če mu pa še kaj preberejo ali ga peljejo celo v knjižnico, potem je domače okolje najboljše za otroka.
Otrok, ki doma več ur preživi pred ekrani, otrok, ki ne izkusi tekanja na svežem zraku ter pri dveh letih še ni zaužil nobene hrane razen adaptiranega mleka, potem je za takega otroka vrtec edino spodbudno okolje.
Žal je takšnih otrok danes kar veliko, kljub vsemu trudu strokovnih delavcev na vseh področjih, od malčka do šolarja.