Možje in očetje, lahko smo Andrew Tate ali pa sv. Jožef – kaj bomo izbrali?

Foto: posnetek zaslona, Facebook, CNN

Zagotovo je nekoliko nenavadno – morda celo nespoštljivo do Jezusovega krušnega očeta –, da v isti naslov postavim sv. Jožefa in Andrewa Tatea, človeka, ki že leta deli svetovno javnost. A dovolite, da pojasnim.

Pred nekaj dnevi so ameriški zvezni organi v Miamiju znova aretirali enega najbolj razvpitih spletnih vplivnežev na svetu, Andrewa Tatea. Britansko-ameriški nekdanji svetovni prvak v kikboksu se skupaj z bratom Tristanom sooča z novimi obtožbami iz Združenega kraljestva zaradi posilstva, trgovine z ljudmi in drugih hudih kaznivih dejanj. Britanske oblasti zahtevajo njuno izročitev, brata pa vse obtožbe zanikata. Sodni postopki še niso zaključeni.

Toda zgodba Andrewa Tatea ni zgolj kriminalna zgodba. Je tudi zgodba o vplivu. Na družbenih omrežjih mu sledi na milijone ljudi, med mladimi fanti pa ima izjemno veliko občudovalcev. Ti v njem vidijo uspešnega moškega – človeka z zasebnimi letali, razkošnimi avtomobili, milijonskim premoženjem in samozavestjo, s katero govori o vlogi moškega v sodobnem svetu.

Prav zato se moramo vprašati, zakaj njegove besede tako močno odmevajo.

Poniževanje, agresija, nadvlada

Njegova sporočila o moškosti nagovarjajo praznino, ki jo danes čuti veliko mladih fantov. Toda to praznino polni z izkrivljeno podobo moškega – takšnega, ki svojo vrednost meri z močjo, nadvlado, denarjem in vplivom. Krščanski pogled na moškost pa stoji na povsem drugačnih temeljih. Pa ne samo krščanski, ampak bolje rečeno zdravorazumski. Pravi moški ni tisti, ki obvladuje druge, ampak tisti, ki zna obvladovati samega sebe. Njegova moč se ne kaže v poniževanju, ampak v odgovornosti. Ne v agresiji, ampak v spoštovanju. Ne v kopičenju bogastva, ampak v pripravljenosti služiti.

Tu se moramo ustaviti.

Res je, vsak lahko na družbenih omrežjih govori, kar želi. A živimo v času, ko imajo poniževanje, škandali in razkazovanje bogastva bistveno večji doseg kot besede o ljubezni, zvestobi in spoštovanju. Govoriti o družini, odgovornosti in vrednotah ni posebej »klikabilno«. Veliko bolj privlačni so posnetki, ki poveličujejo moč, denar in oblast nad drugimi.

Povejmo odkrito: takšno razumevanje moškosti je slepa ulica. Moškega ne naredijo velikega poniževanje žensk, razkazovanje bogastva ali ustrahovanje drugih. To ni moč, ampak njena karikatura.

Oče v tem vrtiljaku

Sem oče dvema sinovoma in eni hčeri. Imel sem srečo, da sem odraščal ob očetu in dedku, ki sta me učila, da se družine ne vodi z glasnimi besedami, ampak z zgledom. Želim si, da bom nekoč jaz tisti, h kateremu bodo moji otroci prišli, ko jim bo najtežje. Da bom človek, na katerega se bodo lahko oprli. Toda če želim to doseči, jim moram biti blizu že danes. Danes, ko njihove težave še niso največje. Danes, ko vstopajo v labirint družbenih omrežij in popačenih predstav o tem, kaj pomeni biti moški.

Otroci si bodo veliko bolje zapomnili očeta, ki je znal prositi za odpuščanje, kot očeta, ki je vedno želel imeti zadnjo besedo.

Če jaz sedim nemo pred telefonom, če ne poslušam njihovih vprašanj, če ne iščem rešitev skupaj z njimi zdaj, ko so njihovi problemi še obvladljivi, kako lahko pričakujem, da mi bodo zaupali takrat, ko se jim bo življenje zares zapletlo? Ko bodo iskali hitre odgovore na zapletena vprašanja o odnosih, ljubezni, spolnosti ali lastni vrednosti?

Otroci si bodo veliko bolje zapomnili očeta, ki je znal prositi za odpuščanje, kot očeta, ki je vedno želel imeti zadnjo besedo.

Kje so objemi, poljubi in opravičila?

Kako naj sina naučim spoštovanja do žensk, če pred njim nikoli ne objamem njegove mame? Kako naj hčer naučim, kakšno ljubezen si zasluži, če nikoli ne vidi, da svojo ženo spoštujem, jo poljubim, se ji zahvalim ali se ji opravičim, ko naredim napako?

Otroci ne poslušajo predvsem naših besed. Opazujejo naše življenje. Veliko lažje je odpreti Instagram ali TikTok in v tridesetih sekundah poslušati samooklicane strokovnjake za odnose, ki ponujajo recepte za srečo. Toda odnosi ne nastanejo v tridesetih sekundah. Nastajajo skozi leta potrpežljivosti, odpuščanja, zvestobe in vsakodnevnih drobnih dejanj ljubezni.

Tiha moč sv. Jožefa

Prav zato je sv. Jožef tako izjemen zgled. Ni bil popoln mož. Bil je človek dvomov, strahov in vprašanj. Toda ko je bilo najtežje, ni poslušal svojega ega. Prisluhnil je Bogu. V evangelijih ne poznamo niti ene njegove izgovorjene besede. Ni iskal pozornosti, ni gradil svoje podobe in ni potreboval občinstva. Kljub temu je postal varuh Svete družine.

Želim biti mož, ki zna ljubiti svojo ženo. Želim biti oče, ki zna poslušati svoje otroke. Želim biti zgled spoštovanja, zvestobe in medsebojne pomoči.

Njegova moč ni bila v tem, da je druge obvladoval, ampak da jih je varoval. Ni se dokazoval z močjo, ampak z zvestobo. Ljubil je Marijo in Jezusa brez velikih besed, brez potrebe po pohvali in brez iskanja všečkov. In prav zato ostaja eden največjih vzorov moškosti vseh časov.

Kaj boš izbral?

Možje in očetje, danes smo poklicani, da se odločimo, kakšni moški želimo biti. Morda bo kdo rekel, da je primerjava med Andrewom Tateom in sv. Jožefom pretirana. Sam mislim ravno nasprotno.

Živimo v času, ko se za srca naših otrok bije tih, a zelo resničen boj. Če jim očetje ne bomo pokazali, kako je videti resnična moškost, jim jo bodo pokazali drugi. Jaz osebno ne želim biti človek, ki svojo vrednost meri z močjo, denarjem ali vplivom. Želim voditi svojo družino. Želim biti mož, ki zna ljubiti svojo ženo. Želim biti oče, ki zna poslušati svoje otroke. Želim biti zgled spoštovanja, zvestobe in medsebojne pomoči.

Naši otroci bodo nekoga posnemali.

Vprašanje ni, ali bodo imeli vzornike.

Vprašanje je le, ali bomo očetje naredili dovolj, da bomo njihov prvi in najpomembnejši zgled – ali pa bomo praznino prepustili različnim Andrewom našega časa.