Otrok ni in ne sme biti čustveni partner starša

Foto: Canva

Vsak starš si želi, da bi bil kar najboljši oče ali mati, zato se nekje globoko v mislih skriva tudi strah, da bi bili označeni kot ‘slabi’ starši. A vendar smo le ljudje in vsi delamo napake. Svojim otrokom želimo, kar je zanje najboljše, in jim poskušamo nuditi vse, česar sami kot otroci nismo prejemali od svojih staršev.

Starševstvo je nedvomno zahtevna naloga. Mnogi starši se soočajo z izzivi, ki jim čustveno niso dorasli, zato svojo bolečino in stisko skrijejo za obrambnimi mehanizmi, ki jih varujejo pred zavedanjem, da bi v določenih situacijah lahko ali morali ravnati bolje.

Pomembno je, da se zavedamo problema parentifikacije in tudi tega, zakaj je hierarhija znotraj družine pomembna za otrokovo dobrobit.

 Parentifikacija ali obrnjene vloge v odnosu starši–otroci

Ko otroke prosimo, da narišejo svojo družino na list papirja, lahko dobimo pomembne in zanimive informacije o vlogah v družini. Pri teh vlogah nas zanima, ali starši prevzemajo odgovornost za otroke in nastopajo kot starši in skrbijo za svoje otroke, ali so čustvene vloge med starši in otroki obrnjene. Kadar so čustvene vloge med starši in otroki obrnjene, to imenujemo parentifikacija.

Čustvena parentifikacija pomeni, da starši otroku pripovedujejo o svojih problemih, otrok jih poskuša tolažiti, jim svetovati in jim celo nudi tolažilni objem. V takem odnosu starši za otroka niti nimajo prostora. Otrok je čustveno zanemarjen, kar pomeni, da postanejo njegove potrebe nepomembne in neizražene. V kolikor se starš na otroka zanaša na način, kot naj bi se zanašal na svojega partnerja, je otrok ujet v odnosu s svojim staršem in nadomešča odsotnega starša v vlogi čustvenega partnerja.

Z vstopom v vlogo čustvenega partnerja je otrok prikrajšan za svoje otroštvo, kar ni ne prav ne pravično za otroka. Starši bi morali skrbeti za svoje otroke, ne pa obratno.

Z vstopom v vlogo čustvenega partnerja je otrok prikrajšan za svoje otroštvo, kar ni ne prav ne pravično za otroka.

Družinska hierarhija

Dobro postavljena družinska hierarhija otroku nudi varnost in stabilnost. Starši bi morali delovati kot močna enota – čustveno bi morali biti na voljo otrokom in jim nuditi oporo med čustveno zahtevnimi obdobji. To otrokom omogoča, da raziskujejo svet okoli sebe, obenem pa imajo doma močno starševsko varno bazo, na katero se lahko naslonijo.

Za otroke je odnos med staršema najpomembnejši vzor. Starši so model, preko katerega se otrok nauči, kako se vesti do sočloveka in katera čustva je varno deliti, katerim pa se je bolje izogniti. Otroci prek odnosov v družini ponotranjijo miselnost, kako varno je vstopati v odnose. Učijo se, kaj predstavljajo pomembni drugi in kasneje v življenju nezavedno ponavljajo vzorce, ki so jih izkusili s starši.

Kaj pa se zgodi, kadar družinski sistem nima jasno določenih mej, kadar starši ne delujejo kot stabilna enota?

Preigravanje čustvenih problemov staršev 

Otroci si vedno želijo, da se njihovi straši dobro razumejo. Kadar se ne, otroci začnejo odigravati čustvene probleme svojih staršev. Šolski uspeh se nenadoma poslabša, pretepajo se, preklinjajo, kadijo travo in počno vse, kar lahko, da preusmerijo pozornost od starševskih problemov nase. Starši pri tem združijo moči, da bi rešili otrokove probleme in tako otrok postane obrambni mehanizem, ki varuje starše pred tem, da bi se soočili s problemi v svojem odnosu.

Ko otroci odraščajo in zorijo, se začno pogovarjati s starši o njihovih zakonskih tegobah in na koncu prevzamejo njihove čustvene in relacijske potrebe. Ob pomanjkanju razmejitev lahko hitro pride do parentifikacije, kjer so otrokove čustvene potrebe zanemarjene. Zasenčijo jih potrebe staršev. To ima lahko bistvene posledice za otrokovo mentalno zdravje, kot so depresija, anksioznost in obsesivno kompulzivna motnja.

Otroci ne bi nikoli smeli prevzeti skrbi za starševske čustvene potrebe. To je preveliko breme zanje.

Otrok naj ostane otrok

Otroci ne bi nikoli smeli prevzeti skrbi za starševske čustvene potrebe. To je preveliko breme zanje. Otroci nimajo čustvenih kompetenc, da bi se zmogli braniti pred tako težkimi čustvenimi izzivi. Zato se moramo kot odrasli zavedati svojih čustvenih vzorcev in jih poskušati spremeniti in ustvariti novo izkušnjo tako zase kot za naše otroke.

Ko postanemo starši moramo poskrbeti za to, da naši zakonski problemi ostanejo samo naši. Istočasno je potrebno, da svoje otroke čustveno podpiramo ob njihovih izzivih, jim nudimo varno bazo in jim damo vse tisto, česar sami nismo imeli. Zdrave meje dajo otroku občutek varnosti in strukture, zavedanje, da se lahko zanese na to, da bodo starši prepoznali in podpirali njegove čustvene potrebe.