Ko otrok verjame, da je neumen …

Foto: Canva

Zoja je bila učenka sedmega razreda, ki je imela v šoli precej težav. Pogosto je prihajala v mojo pisarno in pripovedovala, kako je utrujena, brez motivacije in da ne zmore več. Njene ocene so se slabšale, vsi smo se počutili nemočne in brez idej, seveda z Zojo na čelu. Dobro se spomnim besed, ki jih je stalno ponavljala, ko je prihajala k meni in z glavo med rokami napol ležala na mizi v kotu pisarne: »Itak nisem dosti pametna. Jaz tega tako ali tako ne bom pisala pozitivno, tudi če se začnem en teden prej učit. Kaj naj, pač sem neumna.«

Kako so te besede bolele, vsakič znova, ne vedno manj, če že, vedno bolj. Nobena strategija učenja, organizacija časa ali tehnika sproščanja ni pomagala. Ta prepričanja so bila tako globoka, da so Zojo že vnaprej obsodila na neuspeh. Kaj vse je uboga deklica doživela, da ima pri enajstih letih taka prepričanja o sebi? Kaj vse je slišala, česar tako mlada ušesa ne bi smela slišati? Za kaj vse se je krivila?

Kaj vse je uboga deklica doživela, da ima pri enajstih letih taka prepričanja o sebi?

Ko otrok ponotranji glas, ki ni njegov

Takih otrok in mladostnikov je v šolah več, kot bi si upali priznati. Otroci, ki nosijo ponotranjen sram. Sram, ki je tako globok, da je zarezan v najgloblje dele biti in je stalni, neusmiljen spremljevalec, notranji glas, notranji kompas. Ponazorimo s primerom, verjamem, da vam ni nepoznana naslednja situacija:

Majhna Zoja je šla z mamo v trgovino po tedenske nakupe. Vse ji je bilo zanimivo, vznemirljivo, vse bi kupila, vsega bi se dotaknila. Materi reče: »Mami, mami, a lahko to igračko, a lahko ta paradižnik?« Mati dvakrat reče »Ne, Zoja pridi sem.« Tretjič, četrtič: »Mami, a lahko jaz stehtam, a lahko potem eno čokoladko na koncu?« Mati ne zmore več in se zadere: »Dovolj! A si ti normalna?! Trikrat sem ti rekla, a moram stokrat ponoviti, a si neumna? Kaj je narobe s tabo?!«

Zoja je stisnila roke ob telo, usta so ji zadrhtela. V sebi je začutila nekaj močnega: »Ni nekaj narobe z igračkami, ni nekaj narobe z mamo. Nekaj je narobe z menoj.«

In v tistem trenutku se je sram zarezal v njeno bit. Ni bil samo občutek nelagodja. Bil je glas, ki je šepetal: »Jaz sem napačna. Jaz sem slaba. Nisem vredna pozornosti ali ljubezni.«

Kako se otrok nauči kriviti sebe

Zoja je na vse načine želela pritegniti mamino pozornost, celo do te mere, da jo je razjezila in tako dobila njeno polno, neomajno pozornost. Želela je, da bi nekdo pomiril njen notranji nemir, da bi nekdo poskrbel zanjo. A mama se je žal ukvarjala s svojo stisko, svojim sramom, morda s tem, da ne zmore doseči, da bi jo njen otrok poslušal. Morda s čim drugim. A stik je bil prekinjen, Zoja osramočena in prestrašena. Nihče ji ni ovrednotil, kaj se je zgodilo, nihče ji ni povedal, da ni kriva za materino reakcijo. Kar Zoja ve, je, da je ona kriva, ona slaba.

Seveda nato trpijo odnosi, ocene, vedenje in samopodoba. Takih situacij je v mnogih družinah na dnevni ravni več, telo pa si vse zapomni. Podobni sprožilci, »triggerji«, sprožijo znane odzive. Če Zoja posluša, kako neumna in neposlušna je, bo preverjanje znanja v šoli zanjo prava travma: »Zopet bodo vsi videli kako slaba in nesposobna sem.«

Tako kot nas odnosi ranijo, nas lahko tudi zdravijo. Nikoli ni prepozno.

Nežne meje, ki vračajo stik

Kako bi lahko ista situacija izgledala drugače? Zoja gre z mamo v trgovino po tedenske nakupe. Vse ji je zanimivo, živahna je, vse bi preizkusila in se vsega dotaknila. »Mami, mami, a lahko to igračko, a lahko ta paradižnik?« vpraša v svoji navdušeni radovednosti. Mama dvakrat mirno reče: »Ne, Zoja, pridi sem.« Ko Zoja nadaljuje: »Mami, a lahko jaz stehtam, a lahko potem eno čokoladko na koncu?«

Tu se zgodba lahko zasuka, če odrasli umiri svoja čutenja in prepozna, kaj se v resnici dogaja.

Mama začuti, da Zoja ne išče stvari, ampak stik.

Namesto da bi povzdignila glas, se spusti k njej in reče: »Zoja, pojdiva skupaj. Seveda lahko stehtaš, ti pokažem, kako. Zdaj je gneča, ostaniva skupaj, pa bova na koncu videli, katero čokoladko izbereva.« Ko Zoja prime paradižnik, mama reče: »Res je lep, veš, ampak ga imava že doma. Lahko pa skupaj izbereva tole kumaro. Poglej, kako je sveža.« Zoja se umiri. Njena radovednost je sprejeta, meje pa so postavljene nežno in jasno. Ni krika, ni ponižanja, ni sramu. Obstaja prostor, kjer lahko otrok ostane otrok. V takem odnosu se Zoja ne nauči, da je slaba. Nauči se, da je vredna pozornosti, da je njena radovednost dobrodošla in da lahko zaupa, da jo odrasli vodi.

Njena radovednost je sprejeta, meje pa so postavljene nežno in jasno. Ni krika, ni ponižanja, ni sramu. Obstaja prostor, kjer lahko otrok ostane otrok.

Kjer se rodi sram

Sram ne nastane, ko otrok naredi nekaj narobe, temveč v trenutku, ko je stik prekinjen in otrok ostane sam z zmedenostjo in strahom. Takrat se ne nauči, da je bilo njegovo vedenje neustrezno, ampak da je on sam neustrezen, da je narobe. Ta prepričanja nato odnese s seboj v svet.

Nove izkušnje

Tako kot nas odnosi ranijo, nas lahko tudi zdravijo. Nikoli ni prepozno. Zoja je sčasoma spoznala, da niso vsi odnosi nevarni, da bližina ni vedno grožnja. Nikoli ni prepozno: vsak odziv odraslega, vsaka drobna nežnost, lahko otroku prinese novo informacijo o sebi. V zrcaljenju se uči, kdo je. V naši empatiji začuti, da je vreden, da ga vidimo, da mu lahko sledimo in ga hkrati vodimo.

Tako počasi gradimo varnost. Dajemo nove izkušnje tam, kjer je nekoč sram pustil svoj odtis.