Mož večino prostega časa posveča športu, jaz pa sama z otroki

Foto: Canva

Sva poročena skoraj dvajset let. Dva najstniška otroka. So plusi in so minusi, ampak generalno se mi zdi, da sva še kar v redu. Do zdaj. Oba imava zahtevne službe in se na poklicnem področju podpirava. Težava pa je prosti čas. Moj mož je namreč prepričan, da je čas, ko ni v službi in nima nekega konkretnega dela doma, njegov prosti čas. In preživlja ga večinoma v športu. Kolesarjenju in pohodništvu. Oboje počne na tako visoki ravni, da nimam niti jaz niti otroci možnosti, da bi se mu lahko pridružili. To mu vzame večino vikendov in popoldnevov, ko ni v službi. Če želim, da ima kako obveznost z otroki, mu moram to povedati nekaj dni prej. Na neki točki sem se zavedla, da sem sama. Formalno poročena, a sama. Mož nima želje, da bi bil z mano in otroki. Smo samo nek okvir njegovemu življenju. Kako ga naj pridobim nazaj v našo družino? 

Osamljenost ob nekom je pogosto še bolj boleča kot osamljenost, ko ni nikogar. Pogosto se zgodi, da po več letih zakona in garanja na mnogih področjih (kariera, hiša, otroci …) »prvega otroka«, tj. partnerski odnos, zapostavimo, ker je najbolj potrpežljiv in se najmanj upira. Namesto njemu damo prednost jokajočemu otroku v zibki, pa poskusni dobi v službi, pa šefu, ki nas mami z napredovanjem, pa obnovi stanovanja itd. Nenadoma pa ugotovimo, da smo v vseh teh bitkah, ki so bile sprva z ramo ob rami partnerja, ostali sami. In pogosto ste ženske tiste, ki to prve ugotovite, saj moški radi bijemo bitke in rinemo naprej – kariero, telo, projekte.

Vaš problem je priložnost

Sedaj, ko ste sprevideli, da sta se odtujila, tega ne morete več ne-videti. To vas bo frustriralo, kar je za vas problem. Občutek osamljenosti ob nekom prebuja globoko zapuščenost. Iz nje se potem rojeva jeza, zagrenjenost, obup, nenazadnje pa lahko preide tudi v varanje in ločitev. Kar bo na koncu predstavljalo problem tudi za moža. Tako da je to, da naslovite ta problem, usluga tudi njemu.

Na drugi strani pa ti vaši občutki, ki jih opisujete, kažejo tudi na vašo super moč, saj ste dovolj senzitivni, da ste prepoznali dogajanje, kar lahko vodi v poglobitev vajinega odnosa. Ne gre namreč samo za to, da gre mož po svoje v prostem času, ampak predvsem za (ne)deljenje notranjega sveta: misli, doživljanj, problemov, odločitev.

Vaša želja, da bi mož postal bolj prisoten in povezan z družino, je upravičena. To ni kaprica, ampak temeljna potreba – po partnerstvu, bližini in skupnem življenju. In iz te vajin (ne)povezanosti črpajo tudi otroci, zato je večja vajina povezanost tudi najlepše darilo za otroke.

Osamljenost ob nekom je pogosto še bolj boleča kot osamljenost, ko ni nikogar.

Kako se lotiti pogovora?

Ključno je, da izrazite svojo stisko. Več možnosti boste imeli, če napoveste pogovor možu, da si tudi sam umesti to v urnik in da bosta imela mir, tj. da boste brez otrok. Nekaterim pomaga, da grejo ven npr. na večerjo, nekaterim, da grejo na izlet, ključno je, da bosta dovolj časa sama.

Nato mu povejte svojo stisko. Govorite iz sebe, o konkretnih situacijah, brez obtoževanja. Izpostavite pozitivne plati odnosa (npr. podpora v poklicnem življenju, operativnost vašega družinskega funkcioniranja), a tudi vašo osamljenost.

Poskusite že prej sami pri sebi bolje razdelati svojo osamljenost: v katerih situacijah se pojavi, kako on po vašem mnenju prispeva k temu občutku. Ali je to, ker se morate vi odločiti in dati pobudo, da je on z vami? Ali je občutek osamljenosti zaradi dilem, ki jih imate pri vzgoji in kjer ni on sogovornik, ki bi spontano zaznaval težave in jih debatiral z vami? V čem prepoznavate, da nima želje, da bi bil z vami in otroki? Kako doživljate vajino spolnost, željo moža in svojo željo?

Pri teh temah se bo lahko mož hitro počutil napadenega, še posebej, ker že vrsto let delujeta »kot dobro naoljen stroj«, sedaj pa bo »kar naenkrat vse narobe in on bo za vse kriv«.  Tu mu boste izjemno pomagali, če boste čim bolj konkretni in boste govorili iz sebe.

Ne pozabite, da ni cilj ugotoviti, kdo je kriv, ampak razumeti vaše doživljanje (osamljenost v zakonu), pa tudi njegovo (zakaj mu je šport tako pomemben).

Izhajajte iz konkretne situacije

Pogosto naredimo napako, ko skušamo čim prej priti do nekih splošni vzorcev in globalnih rešitev, zato govorimo na splošno. Pri tem posplošujemo (npr. z besedami vedno, nikoli) in s tem ne le ranimo drugega, ampak tudi naredimo nejasen konflikt (na očitek iz ene situacije jaz odgovarjam z izkušnjo iz druge), zaradi česar ne moremo razumeti drug drugega. V različnih situacijah imamo različne nagibe, zato se ne bomo mogli dobro razumeti, če bomo govorili na splošno. Konkretna situacija pa nam bo pomagala, da se bomo lažje vživeli v svoja občutka in misli takrat in jih skušali razumeti najprej pri sebi, nato še pri drugem. Če bomo res dobro razumeli konkretno situacijo, bomo tudi razumeli globlje vzroke in dinamiko, ki jo nato lahko spremenimo.

V vaši situaciji tako ni najbolj smiselno reči: »Počutim se osamljeno, ker greš raje na kolo, kot bi bil z nami«, čeprav je to na nek način res. A tu bo verjetno mož doživel, da je on »kriv« za vašo osamljenost, in bo stisnjen v kot, da mora izbirati med vami in kolesom, kar se mu bo zdelo pretirano in krivično. Verjetno bo tudi lahko našel več primerov, ko je prilagodil svoje ambiciozne plane in bil z vami.

Bolje bo, če ste konkretni npr.: »Prejšnji vikend sem te vprašala, če bi šli skupaj na družinski izlet, pa si rekel, da je dan kot nalašč za daljšo turo s kolesom, ki si jo planiral. Takrat ti nisem nič rekla, ampak po tem sem se počutila osamljeno. Kot da sem ti manj pomembna kot kolo.«

Tu ste izpostavili konkretno situacijo in vaše čustvo. Niste izpostavili vzročne povezave med njegovim vedenjem in vašimi občutki, ampak ste samo opisali svoje občutke ob njegovem dejanju. Hkrati prevzemate tudi svoj del odgovornosti (takrat nisem nič rekla). Cilj ni, da se najde »krivca« za vaše občutke, ampak da oba poskusita razumeti, kaj se dogaja. Če govorita o konkretni situaciji, se bosta dosti lažje vživela v tedanje občutke in misli, ter jih razdelala. Kaj se je njemu pletlo po glavi takrat? Kaj je zanj pomenil tisti kolesarski izlet, ki ga je planiral že dolgo? Zakaj se je v vas takrat prebudila intenzivna osamljenost? Saj je že večkrat šel sam kolesarit. V tej situaciji ste doživeli tudi občutek, da ste manj pomembni kot kolo. Kako on na to gleda? S čim vam pokaže, da ste mu pomembni? Morda vam kaže preko tega, da poskrbi za vse v hiši in okoli nje.

Skratka, veliko iztočnic skriva ena konkretna situacija. Ne pozabite, da ni cilj ugotoviti, kdo je kriv, ampak razumeti vaše doživljanje (osamljenost v zakonu), pa tudi njegovo (zakaj mu je šport tako pomemben).

Razumeti tudi možev vidik

V pogovoru je pomembno, da ne skušate le vi predstaviti svojih občutkov, ampak tudi razumete moževe.

Šport je očitno pomemben del njegovega življenja. Zveni, da za vašega moža šport ni samo hobi, ampak del njegove identitete, morda mu daje občutek svobode in obvladovanja. Pogosto moški to uporabljajo kot ventil proti stresu, morda tudi način samopotrjevanja, da so še vedno mladi in močni.

Pomembno je tudi nasloviti njegovo doživljanje družinske povezanosti. Verjetno jo doživlja kot »čisto v redu«. Čeprav se vam to zdi vam nepredstavljivo, je to njegova realnost. Morda je to njegova izkušnja primarne družine: oče je nekdo, ki drži (finančni, operativni) okvir družine, nekdo, ki se vključi, ko je »kriza z otroki«, sicer pa je bolj v ozadju.

Dobro je, da mož pove, kako on vidi svojo vlogo v vašem življenju in v življenju otrok. Pri tem je ključno, da do konca pozorno poslušate in skušate razumeti njegov vidik (tudi če se z njim ne strinjate). Smiselno je, da povedano povzamete (npr. Če te prav razumem, ti vidiš svojo vlogo v družini…). Naši možgani so narejeni, da takoj, ko se ne strinjamo z drugim, že začnemo pripravljati odgovor in protiargument, čeprav drugi še ni povedal do konca, zato preslišimo dele sporočila.

Šele ko boste dobro razumeli njegov vidik (in bo tudi on vedel, da ste ga razumeli), povejte svojega. Na ta način boste bistveno zmanjšali možnost konflikta.

Pogovor kot proces

Zdi se, da se je dosti stvari nabralo v teh letih, o katerih se je potrebno pogovoriti. Pri tem si ne delajte utvar, da boste v enem pogovoru vse razrešili in razumeli. Še enkrat: cilj ni najti krivca, niti ni cilj prepričati drugega, da je moja resnica »zares resnična« (npr. da je oz. da ni zakon v krizi in da sva oz. nisva odtujena). Cilj je, da razumeta drug drugega, da se lažje vživita v drugi svet in preko tega razumevanja gradita mostove drug do drugega preko dejanj, ki bodo drugemu nekaj pomenila.

V idealnem scenariju boste vi bolje razumeli moža, zakaj rabi toliko športa, on pa vas, da si želite večje povezanosti z njim. In čeprav se vam zdi, da pretirava, mu boste dopustili intenzivno ukvarjanje s športom, on pa bo, čeprav se mu zdi, da sta povezana, naredil še neko dodatno stvar, zaradi katere se boste vi počutili bolj povezano z njim. Morda to ne more biti preko športa, ampak je lahko preko jutranje kave, ko otroci še niso vstali. Ali pa preko sprehoda enkrat tedensko z vami, ne z namenom športa ampak pogovora. Morda je skupni abonma. Kakorkoli, dobro je, da najdeta nekaj, kar bo obema prijetno.

V idealnem scenariju boste vi bolje razumeli moža, zakaj rabi toliko športa, on pa vas, da si želite večje povezanosti z njim.

Kaj če ne gre?

Če mož ne bo zmogel (ali hotel) videti vašega vidika (tj. da sta odtujena) ali se bo izmikal in »bežal v nove teme«, vztrajajte. Včasih so intenzivni hobiji (posebno tisti, ki tudi telo izčrpajo ali ga »zadenejo« z adrenalinom) način bega pred problemi življenja. Ne glede na to, kaj je vzrok, ki se skriva zadaj, je pomembno, da spodbujate moža, da reflektira svoje vedenje in ga deli z vami.

Vedno, ko bo nova situacija, ko se boste počutili nepomembno, izključeno, ali ko se vam bo zdelo, da ga otroci potrebujejo, pa ne dobijo njegove pozornosti … vedno mu najavite pogovor in izpostavite novo situacijo ter ga s tem povabite v dialog in gradnjo mostov. Umirjeno, a odločno! Cilj ni drugega prepričati v svoj prav, ampak razumeti svet drugega ter na podlagi tega narediti mostove povezanosti, ki koristijo obema.

Morda se bo tekom procesa izkazalo, da potrebujeta strokovno pomoč pri gradnji mostov, kar ni poraz, ampak izkaz iskrene želje, da bi si bila bližje. Iz te vajine (ne)bližine se tudi otroci vsak dan učijo, kako biti povezan z drugim, ne da bi moral sebe zatreti, kako graditi intimo, kako živeti odnose, zato bo vse, kar boste naredili na vajinem odnosu (ali pa tudi ne), imelo tudi izjemen vpliv na vajina najstnika.

Vam želim poguma in vztrajnosti pri tem!