Ko se v razpoko naseli upanje – intervju z dr. Andrejo Poljanec in Matjažem Fegušem

Foto: Mojca Belcl Magdič/Na sliki: dr. Andreja Poljanec in režiser Matjaž Feguš

K tokratnemu pogovoru smo povabili psihologinjo in specialistko zakonske in družinske terapije dr. Andrejo Poljanec ter režiserja, scenarista in producenta Matjaža Feguša, ki ju je letos povezal poseben skupni projekt – film o najstniški nosečnosti. Gre za umetniško delo, navdihnjeno po resničnih dogodkih, a pisano prav za današnji čas.

Kako se je ideja zanj sploh rodila, komu je film namenjen, kdo so njegovi glavni protagonisti in katero vrzel v družbi so preko filma želeli zapolniti, pa razkrivamo v spodnjih vrsticah.

Oktobra bo premiera filma Nenačrtovana pota. Kako je prišlo do te ideje? 

Andreja Poljanec: Ideja izvira od moje mame, Anice Sečnik. Ona je po izobrazbi babica in profesorica zdravstvene nege, poučevala pa je tudi spolno vzgojo na srednji zdravstveni šoli. Zanimivo je, da je bilo v obdobju po letu 2000 zelo živahno dogajanje na področju delavnic za mladostnike – po srednjih šolah in mladinskih skupinah so bile priljubljene tovrstne promocijske delavnice, šole pa so jih ponujale kot izbirne vsebine, podobno kot so danes obvezne izbirne vsebine.

Moja mama je takrat vodila Društvo za življenje, skupaj z dr. Kunstljem, Dragom Čeparjem, Meto in Rudijem Tavčar in še nekaterimi drugimi – se pravi s skupino ljudi, ki se je zavzemala za vzgojo mladih, z močnim poudarkom na medicinski in psihološki stroki. Takrat so pripravili delavnico z naslovom “Mladi, seks, ljubezen”. Sama sem pri njej sodelovala, saj sem takrat že študirala psihologijo.

Kasneje je ta oblika dela zamrla. V okviru delavnice smo takrat predvajali tudi film o razvoju zarodka. Bil pa je to čustveno zelo intenziven film, saj je prikazoval tudi potek splava. Danes splavi izgledajo drugače, poleg tega je treba delavnice temu ustrezno prilagoditi za današnjo generacijo mladih.

Se pravi, pobudnica za film je bila vaša mama?

Film, ki bi promoviral zdrave odnose, rahločutnost in senzitivnost do sebe in do drugih.

Andreja Poljanec: Mama je zdaj že nekaj let upokojena, a jo tema vzgoje še vedno zelo zanima in ves čas jo je vleklo, da bi na tem področju še kaj ustvarila. Pred dobrima dvema letoma je dozorela ideja o filmu, ki bi bil v duhu sodobnega časa in namenjen današnjim mladostnikom – film, ki bi promoviral zdrave odnose, rahločutnost in senzitivnost do sebe in do drugih. Bilo je torej treba izoblikovati povsem novo idejo.

Zelo sem vesela, da se je mama povezala z Matjažem, saj je nastala res lepa ekipa: Matjaž Feguš in Katja Pivk kot režiserja, scenarista in producenta, jaz kot psihologinja in psihoterapevtka, poleg tega pa še ginekolog in dve profesorici zdravstvene nege. Ekipa je torej resnično interdisciplinarna.

Gospod Feguš, kaj vas je prepričalo, da ste v zgodbi prepoznali nekaj, kar je mogoče spraviti v lep celoviti film?

Gospa Anica me je poklicala pred kakšnimi dvema ali tremi leti in me vprašala, kako bi to lahko izgledalo, ali bi bilo izvedljivo in podobno. Ker sem videl potencial za dobro zgodbo, se nisem dolgo obotavljal. (smeh)

V opisu filma piše, da je zgodba resnična. Kdo od vas je poznal to zgodbo oziroma od kod izvira?

Nenačrtovana nosečnost je zelo močna in univerzalna tema.

Andreja Poljanec: Zgodba se naslanja na resnično zgodbo, ki pa smo jo za film precej priredili. Pri tako občutljivih temah – v tem primeru gre za nenačrtovano nosečnost – je eno temeljnih etičnih vodil močna zaščita zasebnosti izvirnih oseb, zato je bila to naša prva skrb: da se v zgodbi nihče ne bi mogel prepoznati.

Zgodba je navdihnjena po resničnih izkušnjah, kar je zame kot terapevtki tudi zelo dragoceno, kajti na vsake toliko časa v terapevtski praksi naletiš na primere, ko se nosečnica odloči otroka obdržati, in primere, ko se ne. V primerih, ko ga obdrži, je še posebej dragoceno spremljati nadaljnji razvoj – koliko potrebujejo podpore različnih društev ali širše socialne mreže, kako se lahko vzpostavi stik s starši, kako se v odnosih lahko pokažejo stvari, ki prej niso bile osvetljene: rahločutnost, povezanost, pa tudi družinske travme ali neizrečena čustva in tabuji.

Nenačrtovana nosečnost je torej zelo močna in univerzalna tema. Osnovno zgodbo smo dobili zapisano od upokojene socialne delavke iz materinskega doma.

Matjaž Feguš: Šlo je za kratko zgodbo.

V filmu glavno vlogo igra mlad par, Anja in David. Kako ste ju zasnovali, da se bodo z njima mladi gledalci lahko poistovetili?

Matjaž Feguš: Poskušali smo narediti čim bolj življenjske like – dovolj nenavadne, da so zanimivi, hkrati pa dovolj prepoznavne, da se gledalci z njimi lahko poistovetijo.

Vsak izmed likov naj bi imel psihološki profil, pri čemer smo izhajali iz teze, da ljubezen, ki jo prejmemo doma, določa, ali bomo v življenju lahko dobro funkcionirali naprej ali pa nam bo nekaj manjkalo. To se mi zdi jedro celotnega filma, saj je to nekaj, kar nagovarja prav vse nas – ne glede na to, ali se je nekdo osebno znašel v podobni situaciji ali ne. Film nagovarja globlje: kako trden sem v sebi, ali imam zdravo samozavest in samospoštovanje, ali nosim kakšno breme, ki ga še nisem predelal. Vse ostalo v zgodbi je pravzaprav logična posledica tega osebnega ozadja.

Andreja Poljanec: Meni je bilo pri tem zelo všeč, kako sveže in novo mi je bilo sodelovanje pri filmu. Zelo dobro smo se ujeli, čeprav se prej z Matjažem in Katjo sploh nismo poznali. Imeli smo veliko dolgih sestankov, ker mora biti lik postavljen kot logično celovita osebnost – s konkretnimi lastnostmi, čustvenimi primanjkljaji ali stiskami, bolečinami – da zgodba deluje prepričljivo.

Zelo dobro smo se ujeli tudi glede rdeče niti: ključne dimenzije sodobnega človeka in problematike zahodne družbe so odnosi, znotraj njih pa čustva, občutek varnosti in sprejetosti. Zato niti ni tako bistveno, ali je glavna težava junakinje depresija, poporodna anksioznost, rak ali kaj drugega – tema je univerzalna, saj se dotika osamljenosti in individualizacije, ki je za posameznika lahko zelo izčrpavajoča ali celo toksična.

Kako ste to stisko konkretno prikazali v filmu – torej njune odnose, nepričakovano nosečnost in odnose z najbližjimi?

Matjaž Feguš: Glavna lika sta zasnovana zelo organsko in življenjsko. Ker Anja ne čuti, da bi kamorkoli resnično pripadala, si je zgradila neke vrste “hišico iz kart”: zelo je organizirana in ima natančno začrtan koncept prihodnosti: gimnazija, matura z odliko, medicina, kirurgija, nato si bo ustvarila dom, se poročila, imela dva otroka – ne tri, ne štiri, točno dva. To se odraža tudi v njenem stanovanju, oblačilih in načinu govora. Anja zelo previdno vstopa v življenje in se trdno oklepa svojih načrtov.

Ko pa se v odnosu z ljudmi zgodi nekaj nepričakovanega, se ti načrti začnejo podirati: na dan pridejo občutki, da nikamor ne pripada, da je oče čustveno nedostopna. Ker je njen fant David priljubljen tudi pri drugih dekletih, jo je strah, da bo izgubila še to zadnjo oporo, zato ga pogosto podcenjuje in mu ne pusti priložnosti. Iz ranjenosti mu reče, da zanj ni prostora ob njej. Tako se skupaj z njim bori tudi s svojimi lastnimi strahovi.

Kakšna bi naj bila vloga bližnjih, ko izvedo, da je najstnica zanosila?

Če je to tvoj otrok, ga pogledaš v oči in se potrudiš, da ga zares vidiš.

Kar mi je pri tem res všeč in je zame nova izkušnja pri sodelovanju s filmom, je to, koliko je treba stvari, ki bi bile sicer povedane preveč direktno ali grobo, prikazati filmsko, prefinjeno – včasih samo z enim pogledom ali gesto.

Če je to tvoj otrok, ga pogledaš v oči in se potrudiš, da ga zares vidiš – to razblini zidove in te naredi mehkejšega, da se lažje povežeta. Najboljše boš naredil le, če si prej iskren sam s seboj: prepoznaš in priznaš, da te je nekaj zmedlo, šokiralo, osramotilo, in si vzameš čas, preden spregovoriš.

Če te nosečnost svoje hčerke popolnoma vrgla iz tira, se moraš z nekom odkrit0 pogovoriti, a ne s svojim otrokom. Sicer to stisko, prej ali slej, prenesemo nanj. Šele potem, ko se sami počutimo sprejete in razumljene, se naši možgani dovolj sprostijo, da lahko razmišljamo ustvarjalno in empatično. 

Splošno lahko rečemo, in film to tudi lepo prikaže: ne glede na starost, ne glede na to, koliko otrok že imaš, ne glede na to, v kakšnem odnosu živiš – nenačrtovana nosečnost je vedno najmanj močno presenečenje, če ne že šok. To pogosto ni nekaj, kar bi žensko v prvem trenutku razveselilo, saj podzavestno veš, da te bo popolnoma zajelo, in to za vse življenje. Ta občutek se pojavi še preden se sploh zavemo, kaj se dogaja. Najprej te preplavi stres. V primeru, da je šok močan, je pomembno, da se najprej vsaj malo umiriš, preden lahko sploh pomisliš, da bi o tem spregovoril.

Če pa si mlad, je pa še toliko težje, mar ne?

Andreja Poljanec: Tu pa nastopi zahteven del sodobne družbe: pogosto se zgodi, da mladi čutijo, da tega ne morejo povedati staršem ali partnerju – še posebej pri mladostniški ali študentski nosečnosti, ko odnos s partnerjem morda še ni stabilen. Tudi če sta že leto ali dve skupaj, to še ne pomeni, da sta si predstavljala skupno prihodnost, kar takšno nosečnost še dodatno zamaje.

Žalostno je, da mnogi mladi doma ne doživljajo varnosti in glede na njihove izkušnje povsem upravičeno pričakujejo obsojanje in zgražanje. Pogosto zato sploh ne tvegajo, ker so se že iz prejšnjih izkušenj naučili, da če starše razočarajo ali povedo nekaj, česar ti ne bodo odobravali, je bolje, da problem rešujejo sami, ne da bi ga izpostavili. To je ena največjih krivic, ki jo lahko mladostnik doživi v družini – da potlači svojo stisko ali sploh ne pride do ideje, da bi jo lahko delil z drugimi.

In to je res največja beda takšne situacije: da stiska ostane neizražena; ko jo oseba navidezno “reši” sama, na primer z odločitvijo za splav, brez da bi sploh naredila temeljni korak za kakovostno reševanje stiske, to je pogovoru z drugimi.

Ključno je torej, da poveš … Vsaj nekomu.

Šele ko svojo stisko izraziš, ko jo vneseš v odnos, se lahko nekaj premakne.

Andreja Poljanec: Da. In to je tisto, kar ženske še kasneje v življenju težko prenašajo: da so se odločile znotraj tako močnega stresnega, skoraj travmatičnega šoka, ne da bi naredile vsaj ta korak in o tem komu povedale. Kajti šele ko svojo stisko izraziš, ko jo vneseš v odnos, postane zadeva bolj fizična – odpre se možnost, da se nate nekdo odzove – morda s sočutjem, morda s kritiko, ampak vsaj nekaj se premakne. Če tega ne narediš, to pomeni, da nisi imela priložnosti izbire, in takrat pridejo najhujše obsodbe, obžalovanje, depresija, krivda. Včasih si dolgo časa ne morejo resnično odpustiti.

Matjaž Feguš: V pripovedih, tudi filmskih, je zelo domač pojem katarze, torej očiščenja. Tudi v Nenačrtovanih potih je katarza močno prisotna, pravzaprav predstavlja srčiko pripovedi: junakinja se je primorana soočiti sama s seboj, k čemur botruje prav nenačrtovana nosečnost. Če prtljage iz svoje preteklosti ne bo znala postaviti na pravo mesto in stopiti na pot celjenja, bo v ranjenosti in iluziji svoje hiše iz kart vztrajala še naprej, ne glede na to, ali se odloči obdržati otroka ali ne. Ključno pri tem pa je, da ni sama.

Andreja Poljanec: Dokler iz take situacije ne uspeš prepoznati in predelati določenih stvari na novo, bo tudi otrok, če se rodi, ob taki mami prikrajšan, ker ga bo imela zato, da bi se počutila manj krivo, ne pa zato, da bi se ob njem preoblikovala in sebe ter njega bolj vzljubila. Če si pripravljena sprejeti otroka, moraš biti pripravljena tudi sebe preoblikovati – sicer boš lahko obžalovala materinstvo. Delež mam, ki obžalujejo, da so mame, je v zahodni družbi v porastu, kar je zelo žalostno. Zato je dragoceno, da že v trenutku stiske začneš razmišljati o tem in se odpreš. Stiska je namreč vedno priložnost, da poiščeš varen in sočuten odnos.

Ali obstaja za mamo, ki je v stiski in ki se vseeno odloči obdržati otroka, kakšna pot, da kasneje osebnostno raste?

Materinstvo ni namenjeno temu, da ga izvajaš sama.

Andreja Poljanec: Pomembna je socialna mreža, ki bi ji pomagala. Če ostane zaprta vase, lahko ostane ujeta v isti avtomatski vzorec in v takem primeru ustvari novega »ujetnika«. Lahko sicer v miru rečemo, da ima vsak otrok v sebi sicer potencial, da se mama razvije, saj se hormonsko spremeni in nevrološko spreminja že v nosečnosti pa tudi kasneje, ko rodi. Vendar pa preoblikovanje osebnosti ni samoumevno. Potreben je trud in vključevanje v iskrene odnose. Brez odnosov ne moreš predelati globoke, za marsikatero žensko lahko rečemo tudi travmatične izkušnje. Materinstvo ni namenjeno temu, da ga izvajaš sama. Mame potrebujejo pomoč, marsikoga, tudi prijazne sosede.

Na koga se junakinja v filmu obrne po pomoč?

Matjaž Feguš: V soseščini živi starejša zdravnica, ki tudi sama malo teže hodi, Anja pa ji pomaga. Na vsake toliko ji kaj prinese ali postori kaj po stanovanju. Anja v zameno od zdravnice dobiva strokovne informacije s področja medicine in podobno. Zdi se, da se je med njima že prej razvilo neko prijateljstvo, čeprav film tega posebej ne tematizira – zdravnica zna do Anje pokazati toplino, in Anja to čuti. Zdravnica je zanjo nekakšna nevtralna oseba, ki ji je mar zanjo – morda v njej vidi mlajšo različico same sebe, na splošno pa gre za lep odnos. Ta odnos postane prostor, kjer lahko Anja pove svojo stisko, zdravnica pa postane njena zaupnica.

Ta lik smo si zamislili kot zelo suvereno osebo. Zanimiva je tudi scenografija njenega stanovanja, ki je zelo toplo in domače. Za snemanje smo dobili resnično stanovanje. To je bila odlična lokacija, saj je težko najeti povsem nov apartma in ga prikazati, kot da gre za stanovanje, kjer nekdo živi že desetletja.

Je zgodba postavljena v sodoben čas ali bolj v retro obdobje?

Matjaž Feguš: Zgodba je postavljena v sodoben čas: imamo računalnike, telefone. Sodobne komunikacijske navade smo se trudili prikazati čimbolj naravno, tudi s pogovori preko ekranov, vendar smo dali prednost prikazu pogovora v živo, saj je scensko neprimerno lepši, v resničnem življenju pa neprimerno pristnejši.

Kaj bi nam lahko zaupala o Anjinem fantu Davidu? Kakšno je njegovo mesto po tem, ko izve, da bo postal oče?

Matjaž Feguš: David je značajsko skoraj diametralno nasproten Anji. Je fant “stare šole”: vozi Alfo Romeo, letnik 87, po poklicu je mehanik, ni šel na visoke šole, kar je zanj sicer nekakšna težava in se zato ne najbolje ne »poklapa« v Anjin natančno izdelani življenjski koncept, a njeno srce govori drugače. Je prijeten fant, a tudi on se mora soočiti s kakšnimi svojimi teminami.

Za koga je ta film namenjen?

Andreja Poljanec: Osnovna vizija je, da bi ga videli predvsem mladi od zadnje triade osnovne šole, prek srednješolcev, do študentov, torej razpon približno desetih let. Zelo si želim tudi, da bi ga videli odrasli, ki delajo z mladimi, saj menim, da jih bo nagovoril, jih spodbudil k razmišljanju o odnosih in se jih čustveno dotaknil.

Film je spodbuden za mlade, za starše, vzgojitelje, duhovnike in trenerje. Vsak mlad človek v stiski namreč potrebuje nekoga, ki ga ne bo obsojal, moraliziral, stigmatiziral, temveč bo z odprtostjo in iskreno pristnostjo prisluhnil njegovi stiski in videl človeka znotraj nje, ne pa ga takoj umestil v določen okvir ali oznako.

Matjaž Feguš: Dodal bi še tisti del gledalstva, ki preprosto rad gleda filme. Ne glede na to, ali dela z mladimi ali ne. Gre za dramo, ki je ponekod tudi sproščena in lahkotna, drugod pa precej težka. Primeren je za vsakogar, ki rad doživlja čustveno filmsko izkušnjo. Čeprav je film namenjen predvsem mladim, verjamem, da ga bo z veseljem pogledala tudi kakšna starejša generacija.

Kdaj bo na voljo?

Andreja Poljanec: Premiera bo 7. oktobra v Odiseji, ob 17. uri. Vstopnice zanjo so že razdeljene, sicer pa bo film nato na voljo tudi v drugih krajih po Sloveniji, v kinodvoranah, kasneje pa prosto dostopen na YouTubu in na naši spletni strani. Posebej za film bo napisana tudi glasba.

Bo film torej tudi na nek način poučen?

Film je kot umetniško delo, ki ne obsoja, moralizira in stigmatizira.

Matjaž Feguš: V filmu je sicer zelo na kratko tematiziran razvoj ploda, a ne zato, da bi o tem natančno izobraževal, ampak zato, ker preprosto paše v Anjino zgodbo. , Film ni zasnovan kot enciklopedični ali  izobraževalen. Podrobnejše informacije si lahko gledalec ogleda tudi drugje.

Andreja Poljanec: Zelo smo se trudili izogniti se pretirani “edukativnosti”. Niti jaz niti Matjaž ne verjameva v koncept mladinskega filma kot izrazito poučnega. Seveda ima film sporočilo – brez tega filma ne narediš – vendar je bistvo tisto, kar te navdihne in kar dobra umetnost lahko naredi: da ti odpre nove spektre razumevanja, tako kot to naredi dobra knjiga ali glasba. Upava, da bodo gledalci film razumeli predvsem kot umetniško delo, ki ne obsoja, moralizira in stigmatizira, temveč ki z odprtostjo in iskreno pristnostjo prisluhne ženski v stiski, ki potrebuje empatičen odziv – temelj človečnosti!