P. Andraž Arko in Mateja Kraševec: »Kruta realnost je, da ogromno zakoncev skoraj nima spolnih odnosov.«

Foto: osebni arhiv

Mag. Mateja Kraševec je specialistka zakonske in družinske terapije ter direktorica terapevtskega Centra Skupaj, ki je namenjen strokovni terapevtski pomoči parom, posameznikom, mladim in družinam. Mateja živi posvečeno življenje znotraj Frančiškove duhovnosti. Živi v Nazarjah, kjer vodi duhovne vaje, vikende za zakonce, celoletne programe in predavanja za zakonce, starše in posameznike, pripravo na zakon ter opravlja terapevtsko delo.

P. dr. Andraž Arko je župnik v frančiškanskem samostanu v Nazarjah, kjer je tudi dom duhovnih vaj in prostor za terapevtsko dejavnost. Od nekdaj ga veseli delo z zakonci in mladimi. Z njima smo se pogovarjali o pomenu spolnosti in njeni odsotnosti v številnih sodobnih zakonih, pa tudi o vplivu, ki ga ima izpolnjujoča in redna spolnost na odnos med možem in ženo.

Ogromno zakoncev, tudi katoliških, se pritožuje, da imajo spolne odnose zelo redko ali pa sploh ne. Ali ta fenomen opažate tudi pri svojem terapevtskem delu?

Mateja: Zame je bilo to soočenje s kruto resničnostjo. Ko sem se odločala za posvečeno življenje, sem sprejela tudi odločitev za odpoved možu, spolnosti, dotiku, posledično tudi materinstvu. Takrat sem sliko mož in žena doživljala idealizirano, češ kako lepo jim je, ker so lahko skupaj. Svoje odpovedi ne doživljam kot veliko bolečino, vseeno pa se mi je zdelo, da je zakoncem na tem področju lažje. Ko sem začela s terapevtskim delom, sem ugotovila, da možje in žene v resnici niso toliko skupaj in da jim ni tako luštno, kot sem si predstavljala. Spoznanje, koliko ljudi trpi na področju spolnosti, je bilo zame kar pretresljivo.

Na področju intime in spolnosti se preigrava celotna dinamika odnosa. Spolnost odraža celoto psihičnega in čustvenega stanja moža in žene ter njunega odnosa. S pogovorom o spolnosti pogosto odkrijemo, kaj vse se dogaja v odnosu.

Kakšni so razlogi za celibat v zakonu?

Mateja: Eden od razlogov je, da nismo osvojili osnovne abecede odnosa. Moška govorica se izraža preko telesa in spolnosti, s katero moški išče stik in bližino. Ženska pa pristopa preko čustev, srčne bližine, pogovora. Šele ko z možem vzpostavi stik in bližino, se odpre tudi njeno telo, da lahko vstopi v intimo. Ker se tega ne zavedamo, žene čutijo, da mož pritiska na njih in jih v nekaj sili, možje pa čutijo, da ni žena nikoli na voljo in ji je vse drugo pomembnejše od spolnosti. Zato pride do tihega ali glasnega konflikta, v katerem si ne uspemo povedati, da imata mož in žena enake želje in potrebe, samo pristop je drugačen.

Andraž: Moški si včasih predstavlja, da mu bo žena sama od sebe padla v naročje, ne da bi se mu bilo treba potruditi, se pogovarjati z njo … Pogovor za moške ni samoumeven.

Mateja: Premalo se zavedamo tudi tega, kako ranjeni smo kot narod in kaj vse je zapisano v naših družinskih deblih. Slovenci smo zelo zaprti. To zelo občutim, saj sem se pred kratkim preselila s Primorske v Savinjsko dolino. Na Primorskem je več odprtosti, morda se čuti vpliv Italije, v notranjosti Slovenije pa so ljudje zelo zaprti vase. Slovenci nočemo pokazati bolečine, ampak stisnemo, smo »pridni« in rečemo, da bomo že zmogli.

S sabo nosimo tudi ogromno zlorab. Vem, da so zlorabe zelo moderna tema, vendar jih je v resnici mnogo več, kot si lahko predstavljamo. Vsak tretji človek ima za sabo izkušnjo zlorabe. Telo takšno travmo nosi s sabo in se zaradi nje ne more predati ter sprostiti. Tukaj ne zablokirajo samo ženske, ampak tudi moški. Pri starejših generacijah, ki so dale čez vojaščino, je bilo ogromno zlorab. Obračalo se jih je na štos, ampak takšne stvari povzročijo hude travme. Oseba se sicer lahko spusti v seks, ne moremo pa govoriti o spolnem odnosu. Pri spolnem odnosu se dva gledata, sta v stiku, se podarita, telesi komunicirata, skupaj jima je lepo. Zlorabljeno telo se zakrči in zapre.

Željo po spolnosti ubija tudi današnja poplava pornografije in golih teles. Bolj ko si s tem bombardiran, manjšo spolno željo čutiš.

Zakrament sv. zakona se izvrši šele s spolno združitvijo. Tudi sv. Pavel jasno naroča, naj se zakonci »ne odtegujejo drug drugemu«. Spolnost imenuje celo kot zakonsko »dolžnost«. Ali krščanski zakon brez spolnosti sploh obstaja?

Andraž: Takšen zakon bi bil »jožefinski«, torej kot med Marijo in Jožefom. Če se par sporazumno odloči za to, gre lahko za milost, ki mu je dana, ampak takšni primeri so izredno redki. Spolnost je položena v našo naravo, zato je spolnost del zakona. Ob pisanju poročnega zapisnika se npr. preveri tudi odsotnost nezmožnosti spolnega dejanja, ki je razdiralni zadržek. To pomeni, da mora par, pri katerem je navzoča spolna nezmožnost, od škofa dobiti spregled za poroko, sicer se ne more poročiti. Spolnost je del zakona, enako kot pogovor. Spolnost je vezivo.

Tudi danes obstajajo zakonci, ki spolnost doživljajo predvsem kot sredstvo za spočetje otrok. Potem ko dobijo otroke, se jim zdi, da se spolnosti lahko odpovejo. Zakaj je zakonska spolnost sploh pomembna, seveda poleg oblikovanja družine?

Andraž: Če ima eden od zakoncev spolnost samo za »razmnoževanje«, potem gotovo nekaj ni v redu. Morda z odnosom ali pa ima oseba določene težave.

Mateja: V papeški okrožnici Humanae vitae je čudovito napisano, da je spolnost namenjena obojemu: rodovitnosti in podarjanju življenja ter hkrati veselju in povezanosti med zakoncema. Cerkev se je v preteklosti zelo osredotočala na vidik dolžnosti in odprtosti za življenje. Premalo poudarka je bilo na tem, da je spolnost tudi v dobro moža in žene.

Gledano s stališča odnosne terapije pa se z bližino, dotikom in nežnostjo hranimo. V sodobnem jeziku lahko rečemo: Ne odtegujta drug drugemu te hrane, ker bosta lačna. V svet bosta šla izčrpana, namesto da bi šla nahranjena in podprta. Tukaj je treba začeti ljudi na novo vzgajati. To čutim kot velik izziv za Cerkev in njeno poslanstvo na področju vzgoje za zakon. Ljudje so se namreč oddaljili, ker od Cerkve niso dobili prave govorice, ki bi jo razumeli.

Kakšna je razlika, če ima par redne spolne odnose ali če jih ima nekajkrat letno? Kaj sploh pomeni »redni spolni odnosi«?

Mateja: Opažam, da so nekateri pari sicer spolno aktivni, vendar gre to na račun notranjega miru in pristnosti. Skratka, drugemu popustim zato, da imam mir. Če ima par vsak teden ali še pogosteje spolne odnose, ni morda njihov odnos zaradi tega nič boljši. Tisto, kar šteje, je, da se par s spolnostjo čustveno odpre in zbliža.

V prvem poglavju Svetega pisma, ob stvarjenju, piše: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.« V tem stavku se skriva najgloblja skrivnost intime. Svet nam vsepovsod ponuja telesno nagoto, nekaj čisto drugega pa se je razgaliti drug pred drugim in biti pred njim v vsem, kar sem, pokazati svojo ranljivost, povedati, kaj me jezi in prizadene. Vse to v območju spoštovanja, ne da bi me bilo sram. Šele takrat se lahko povežemo tudi s telesom. Takrat ni treba več pretvarjanja, hlinjenja vrhunca in seksa v temi, ampak se lahko zakonca zares srečata.

Na področju intime in spolnosti se preigrava celotna dinamika odnosa. Spolnost odraža celoto psihičnega in čustvenega stanja moža in žene ter njunega odnosa.

Ali se takšna globoka združitev lahko zgodi nekajkrat letno ali je vseeno povezana z »rednostjo«?

Mateja: Povezana je z vsakdanjim odnosom. Tako kot staršem, ki se pritožujejo, da otrok zvečer ne more zaspati, malo provokativno povem, da se otroka začne dajati spat že zjutraj. Vse je pomembno: kako smo vstali, kako smo bili čez dan čustveno povezani … Z vsem tem se začne dajati spat, ne šele od osmih zvečer. Enako je v spolnosti. Gradi se jo vsak dan, od jutra naprej. Z njo se ne moremo ukvarjati samo zvečer.

Morda se to sliši kot ženski vidik. Ampak z moškimi je enako. Moškemu, ki ni spoštovan in ves čas doživlja kritiko, kaj vse dela narobe, telo zablokira. Morda bo lahko izvedel seksualno dejanje, ne bo pa mogel globlje. Z velikim spoštovanjem gledam moške, ki rečejo: »Meni ni samo do seksa, jaz bi rad tebe.« Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Ni redko, da se moški pritoži, češ »moja žena je preveč poduhovljena, da bi jo zanimal seks«. Ali je duhovnost, ki iz življenja izrine sozakonca, lahko pristna?

Andraž: Če ima zakonec duhovnost za to, da mu ni treba v spolnost, potem pri tej duhovnosti nekaj »ne laufa«. Duhovnost je celostna in zajema tudi telesni in čustveni vidik. Ravno tako, kot se tudi v zakonski spolnosti zgodi duhovnost! Pri duhovnosti, ki izriva sozakonca, gre bolj za kamuflažo in skrivanje.

Mateja: To je zloraba duhovnosti. Spomnim se para, ki mi je razlagal, kako sta se odločila, da bosta vsak večer skupaj molila. Kadar sta čutila, da bi šla v spolni odnos, sta rekla: »Danes bo pa ljubljenje najina molitev.« Meni se zdi to fantastično. Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Kako na redne spolne odnose vpliva naravno načrtovanje družine (NND)? Mladi starši večkrat potožijo, da se jim lovljenje neplodnih dni v kaosu družinskih obveznosti, majhnih otrok in bolezni hitro izmuzne.

Andraž: Ta tema je še bolj zahtevna od same spolnosti. (smeh) Težko je govoriti o tem, ker se hitro znajdemo na robu ali celo izven cerkvenega nauka. Ne mislim na to, da bi iskali luknjo v zakonu. Ampak ravno NND je včasih tisti, ki v zakonu blokira spolnost. Če ima par sicer dober odnos, vendar zaradi strahu pred zanositvijo ali drugih okoliščin nima spolnih odnosov, lahko pride do velike stiske. Za tiste pare, ki zmorejo v celoti in polnosti živeti NND, skupaj z vsemi preizkušnjami in napori, lahko rečem samo Bogu hvala, dana jim je milost. Nekateri pa tega ne zmorejo. Kakšne so alternative? Obstajata dve skrajnosti. Ena je odpoved spolnosti, druga pa nekritična uporaba kakršne koli kontracepcije, tudi abortivne (npr. vsa hormonska kontracepcija, maternični obroček …).

Ko razmišljamo o kontekstu moralne teologije, moramo upoštevati, kaj je destruktivno za odnos. Če umanjkanje spolnosti negativno vpliva na odnos, moramo razločevati, kaj povzroči manjše zlo. Ampak tukaj gre vedno, poudarjam, vedno za presojo posameznega para. Par mora oblikovati svojo vest in po njej živeti zakrament sv. zakona. Predstavljajmo si nekoga, ki je npr. šofer tovornjaka in je zelo redko doma. Kako naj tak par živi NND, če hoče sploh kdaj imeti spolne odnose?

En ekstrem so katoliški zakonci, ki rečejo, da jih nobena Cerkev ne bo komandirala, kako naj živijo v spalnici, in potem uporabljajo vso kontracepcijo po spisku. Drug ekstrem pa je, da vidimo zgolj in samo NND, čeprav to morda v odnosu povzroča ogromno napetosti. Rešitev za takšne dileme lahko najde samo vsak par zase. O tem se je treba najprej poučiti, nato skupaj premoliti in na koncu ugotoviti, kje sva midva kot par.

Nobena »metoda« načrtovanja družine ne bo nikoli tako univerzalna, da bi zajela vse življenjske okoliščine. Prvoten namen Cerkve je bil opozarjanje na svetost telesa in spolnosti. To se je kasneje izrodilo na kup prepovedi in navodil, kaj je prav in narobe. V resnici pa gre za pot, na kateri par zori.

Mateja: Zunanja regulacija intime med dvema človekoma je izredno težka. Težko je vzpostaviti sistem, ki bo zajel vse vidike spolnosti, ki bo čuval in varoval ter hkrati omogočal, da bosta zakonca vseeno lahko skupaj. Do pravega odgovora morata priti zakonca z zelo veliko ljubeznijo, globoko vero, zaupanjem, molitvijo. Nobena »metoda« ne bo nikoli tako univerzalna, da bi zajela vse življenjske okoliščine. Prvoten namen Cerkve je bil opozarjanje na svetost telesa in spolnosti. To se je kasneje izrodilo na kup prepovedi in navodil, kaj je prav in narobe. V resnici pa gre za pot, na kateri par zori. Če par preko zmot in težav raste, je to njuna pot odrešenja. Včasih ne zmoremo vsega narediti prav, vendar se v tem pomikamo naprej in zorimo. Padamo in vstajamo.

Andraž: Jaz vidim podobnost s konceptom sočutnega starševstva. Koncept je zelo dober, vendar ga starši nikoli ne morejo živeti v celoti. Vsakemu staršu se zgodi, da mu poči živec, se neprimerno odzove, morda pade celo kakšen udarec, čeprav si tega ne želimo. Starši so potem popolnoma zafrustrirani, ker niso sposobni živeti po svojih visoko postavljenih idealih.

NND lahko vodi k nečemu zelo močnemu in lepemu, lahko pa deluje destruktivno ali frustrirajoče, če par ne uspe doseči ideala. Zelo se me je dotaknilo, ko mi je neki mož povedal, da z ženo sprejemata nauk Cerkve, se o tem pogosto pogovarjata med sabo, na zakonski skupini, z duhovniki … Toda ko zapreta vrata spalnice, sta tam onadva in Bog. In ravnata po svoji vesti.

NND lahko vodi k nečemu zelo močnemu in lepemu, lahko pa deluje destruktivno ali frustrirajoče, če par ne uspe doseči ideala.

Mateja: Tudi v moralni teologiji je najvišja instanca človekova vest, ki je nad vsem. Vest je treba oblikovati, da se bo pravilno odločala in ostala čista.

Andraž: Kako naj jaz kot duhovnik neki mami, ki ima za sabo tri carske reze, rečem, da je edina prava stvar NND, sicer pa naj se vzdržita? Nauk je tak, prav je, da ga zakonca poznata, ampak potem morata iti in živeti nek normalen odnos. Na kakšen način – to bosta morala ugotoviti sama. Jaz ne bom nikomur rekel: »Natakni si kondom, pa vozi, Miško!« Odločita se lahko samo po lastni vesti. Pa tudi če ne gre za carski rez, ampak za običajne življenjske, materialne, bivanjske okoliščine.

Kaj lahko stori zakonec, ki ga mož ali žena v postelji stalno zavrača?

Mateja: Ta križ je nujno treba začeti razreševati. Če zakonec to preprosto sprejme, je enako, kot bi sprejel, da nekdo poleg njega konstantno leži pijan. Treba je poiskati pomoč. Zavračanje je krik po pomoči. Drugega je težko prisiliti, da poišče pomoč, vsekakor pa se je treba težave lotiti. Treba se je ustaviti in se vprašati, kakšno je moje poslanstvo v vsem tem. Ne, česa sem kriv in kaj sem naredil narobe, ampak na kakšen način sem poslan k takšni ženi oz. možu. Če me situacija boli, bom lahko iz nje nekaj naredil. Če me boli, ker se zakonec ne odziva name, je to klic in znak življenja. Kaže, da je potreben korak naprej. Najslabše je, če iz užaljenosti, prizadetosti, sestradanosti iščem spolno potešitev drugje ali pa se zaprem in se pretvarjam, da vsega tega ne potrebujem.

Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Andraž: Pogovor mora biti spoštljiv. Žal pa je lahko na ravni pogajanja in trgovanja, zakonci govorijo o svojih »zahtevah« in »upravičenosti«. Razmišljanje nekaterih moških, da jim spolnost pripada, je zgrešen. Moški naj se rajši vpraša, kaj je čez dan naredil za odnos in stik z ženo, ali je opravil svoj del hišnih opravil … Pri ženskah pa je spolnost včasih žal sredstvo, s katerim trgujejo.

In kaj lahko stori tisti, ki v zakonu ne čuti (dovoljšne) spolne želje?

Mateja: Nujno se je začeti o tem pogovarjati. Če par pri tem nikamor ne pride, je koristno, da povabi tretjo, usposobljeno osebo, ki z veliko nežnostjo in spoštovanjem pristopi k temu vprašanju.

Mnogo zakoncev se ne zna pogovarjati o spolnosti. Imata kakšen nasvet za starše, kako vzgajati otroke, da se bodo nekega dne lahko o tem konstruktivno pogovarjati?

Mateja: Največja šola je odnos med mamo in očetom, ki ga otrok nese naprej. Zelo dragoceno je, če mož in žena zares živita odrešenost v lastnem telesu. Druga stvar je, da je domači prostor odprt za otrokove potrebe in iskren pogovor. Ko otrok odraste in ima fanta ali dekle, je super, če je med njim in starši vzpostavljene toliko varnosti, bližine in stika, da se lahko pogovarjajo tudi o spolnosti, intimi in kaj s tem narediti v času pred poroko.

Andraž: Pomembno je, da se nas o tem ni strah in sram pogovarjati. V naši generaciji so mnogi, s katerimi se starši o tem niso nikoli pogovarjali. Ko npr. oče sinu ni nikoli rekel, da ima težave s pornografijo. Najprej se moramo z otroki začeti o teh temah pogovarjati. Ali prvošolčka, ki reče: »Ta dva seksata,« vprašamo: »Ali veš, kaj to pomeni?« To je iztočnica za pogovor, ki ga peljemo do tam, kot otrok rabi, odvisno od njegove starosti. Če oče po takšnem pogovoru reče: »Kadarkoli te kaj zanima, ti samo pridi do mene,« lahko rečem le »svaka čast«. Otrok ve, da so vrata odprta in da bo od staršev, namesto od sošolcev in spleta, dobil iskrene in pristne informacije.

Mateja: Hvaležna sem tudi za vse spodbude, delavnice in knjige, ki danes obstajajo. (Glej okvirček.) To družine zelo potrebujejo.

Ker vem, da se bodo pod intervjujem pojavili komentarji, rajši že vnaprej vprašam. 🙂 Oba živita v celibatu. Kako lahko govorita o zakonski spolnosti, ki je nikoli nista izkusila?

Mateja: Če živim celibat, to ne pomeni, da je spolnost iztrgana iz mene. Je del mojega telesa in z njo sem se morala in želela soočiti ter ugotoviti, kako jo lahko na darujoč način nesem v svet, ne kot žena in mati, ampak kot posvečena oseba. Preden sem se odločila za posvečeno življenje, sem imela štiri leta fanta. Tako da imam tudi jaz za sabo kakšno izkušnjo, nekatere so tudi težke. Tudi zaradi teh izkušenj čutim, da danes lahko govorim o tej temi, ki ni naučena, pač pa je šla skozi moje telo in življenje.

Andraž: Zakonci imajo izkušnjo svojega zakona. Tisti, ki živimo v celibatu, pa preko dolgih let spremljanja zakoncev, pogovorov, zakonskih duhovnih vaj, pričevanj … dobimo nek širši vpogled. Nimam se za avtoriteto na tem področju, ampak samo predajam naprej tisto, kar sem dobil od vas, zakoncev. Zaupanje, ki mi ga izkazujete, sprejemam z veliko ponižnostjo in se vam zanj lahko samo zahvalim.

Foto: osebni arhiv