P. Andraž Arko in Mateja Kraševec: »Kruta realnost je, da ogromno zakoncev skoraj nima spolnih odnosov.«

Foto: osebni arhiv

Mag. Mateja Kraševec je specialistka zakonske in družinske terapije ter direktorica terapevtskega Centra Skupaj, ki je namenjen strokovni terapevtski pomoči parom, posameznikom, mladim in družinam. Mateja živi posvečeno življenje znotraj Frančiškove duhovnosti. Živi v Nazarjah, kjer vodi duhovne vaje, vikende za zakonce, celoletne programe in predavanja za zakonce, starše in posameznike, pripravo na zakon ter opravlja terapevtsko delo.

P. dr. Andraž Arko je župnik v frančiškanskem samostanu v Nazarjah, kjer je tudi dom duhovnih vaj in prostor za terapevtsko dejavnost. Od nekdaj ga veseli delo z zakonci in mladimi. Z njima smo se pogovarjali o pomenu spolnosti in njeni odsotnosti v številnih sodobnih zakonih, pa tudi o vplivu, ki ga ima izpolnjujoča in redna spolnost na odnos med možem in ženo.

Ogromno zakoncev, tudi katoliških, se pritožuje, da imajo spolne odnose zelo redko ali pa sploh ne. Ali ta fenomen opažate tudi pri svojem terapevtskem delu?

Mateja: Zame je bilo to soočenje s kruto resničnostjo. Ko sem se odločala za posvečeno življenje, sem sprejela tudi odločitev za odpoved možu, spolnosti, dotiku, posledično tudi materinstvu. Takrat sem sliko mož in žena doživljala idealizirano, češ kako lepo jim je, ker so lahko skupaj. Svoje odpovedi ne doživljam kot veliko bolečino, vseeno pa se mi je zdelo, da je zakoncem na tem področju lažje. Ko sem začela s terapevtskim delom, sem ugotovila, da možje in žene v resnici niso toliko skupaj in da jim ni tako luštno, kot sem si predstavljala. Spoznanje, koliko ljudi trpi na področju spolnosti, je bilo zame kar pretresljivo.

Na področju intime in spolnosti se preigrava celotna dinamika odnosa. Spolnost odraža celoto psihičnega in čustvenega stanja moža in žene ter njunega odnosa. S pogovorom o spolnosti pogosto odkrijemo, kaj vse se dogaja v odnosu.

Kakšni so razlogi za celibat v zakonu?

Mateja: Eden od razlogov je, da nismo osvojili osnovne abecede odnosa. Moška govorica se izraža preko telesa in spolnosti, s katero moški išče stik in bližino. Ženska pa pristopa preko čustev, srčne bližine, pogovora. Šele ko z možem vzpostavi stik in bližino, se odpre tudi njeno telo, da lahko vstopi v intimo. Ker se tega ne zavedamo, žene čutijo, da mož pritiska na njih in jih v nekaj sili, možje pa čutijo, da ni žena nikoli na voljo in ji je vse drugo pomembnejše od spolnosti. Zato pride do tihega ali glasnega konflikta, v katerem si ne uspemo povedati, da imata mož in žena enake želje in potrebe, samo pristop je drugačen.

Andraž: Moški si včasih predstavlja, da mu bo žena sama od sebe padla v naročje, ne da bi se mu bilo treba potruditi, se pogovarjati z njo … Pogovor za moške ni samoumeven.

Mateja: Premalo se zavedamo tudi tega, kako ranjeni smo kot narod in kaj vse je zapisano v naših družinskih deblih. Slovenci smo zelo zaprti. To zelo občutim, saj sem se pred kratkim preselila s Primorske v Savinjsko dolino. Na Primorskem je več odprtosti, morda se čuti vpliv Italije, v notranjosti Slovenije pa so ljudje zelo zaprti vase. Slovenci nočemo pokazati bolečine, ampak stisnemo, smo »pridni« in rečemo, da bomo že zmogli.

S sabo nosimo tudi ogromno zlorab. Vem, da so zlorabe zelo moderna tema, vendar jih je v resnici mnogo več, kot si lahko predstavljamo. Vsak tretji človek ima za sabo izkušnjo zlorabe. Telo takšno travmo nosi s sabo in se zaradi nje ne more predati ter sprostiti. Tukaj ne zablokirajo samo ženske, ampak tudi moški. Pri starejših generacijah, ki so dale čez vojaščino, je bilo ogromno zlorab. Obračalo se jih je na štos, ampak takšne stvari povzročijo hude travme. Oseba se sicer lahko spusti v seks, ne moremo pa govoriti o spolnem odnosu. Pri spolnem odnosu se dva gledata, sta v stiku, se podarita, telesi komunicirata, skupaj jima je lepo. Zlorabljeno telo se zakrči in zapre.

Željo po spolnosti ubija tudi današnja poplava pornografije in golih teles. Bolj ko si s tem bombardiran, manjšo spolno željo čutiš.

Zakrament sv. zakona se izvrši šele s spolno združitvijo. Tudi sv. Pavel jasno naroča, naj se zakonci »ne odtegujejo drug drugemu«. Spolnost imenuje celo kot zakonsko »dolžnost«. Ali krščanski zakon brez spolnosti sploh obstaja?

Andraž: Takšen zakon bi bil »jožefinski«, torej kot med Marijo in Jožefom. Če se par sporazumno odloči za to, gre lahko za milost, ki mu je dana, ampak takšni primeri so izredno redki. Spolnost je položena v našo naravo, zato je spolnost del zakona. Ob pisanju poročnega zapisnika se npr. preveri tudi odsotnost nezmožnosti spolnega dejanja, ki je razdiralni zadržek. To pomeni, da mora par, pri katerem je navzoča spolna nezmožnost, od škofa dobiti spregled za poroko, sicer se ne more poročiti. Spolnost je del zakona, enako kot pogovor. Spolnost je vezivo.

»Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan.« (1 Kor 7,3-5)

Tudi danes obstajajo zakonci, ki spolnost doživljajo predvsem kot sredstvo za spočetje otrok. Potem ko dobijo otroke, se jim zdi, da se spolnosti lahko odpovejo. Zakaj je zakonska spolnost sploh pomembna, seveda poleg oblikovanja družine?

Andraž: Če ima eden od zakoncev spolnost samo za »razmnoževanje«, potem gotovo nekaj ni v redu. Morda z odnosom ali pa ima oseba določene težave.

Mateja: V papeški okrožnici Humanae vitae je čudovito napisano, da je spolnost namenjena obojemu: rodovitnosti in podarjanju življenja ter hkrati veselju in povezanosti med zakoncema. Cerkev se je v preteklosti zelo osredotočala na vidik dolžnosti in odprtosti za življenje. Premalo poudarka je bilo na tem, da je spolnost tudi v dobro moža in žene.

Gledano s stališča odnosne terapije pa se z bližino, dotikom in nežnostjo hranimo. V sodobnem jeziku lahko rečemo: Ne odtegujta drug drugemu te hrane, ker bosta lačna. V svet bosta šla izčrpana, namesto da bi šla nahranjena in podprta. Tukaj je treba začeti ljudi na novo vzgajati. To čutim kot velik izziv za Cerkev in njeno poslanstvo na področju vzgoje za zakon. Ljudje so se namreč oddaljili, ker od Cerkve niso dobili prave govorice, ki bi jo razumeli.

Kakšna je razlika, če ima par redne spolne odnose ali če jih ima nekajkrat letno? Kaj sploh pomeni »redni spolni odnosi«?

Mateja: Opažam, da so nekateri pari sicer spolno aktivni, vendar gre to na račun notranjega miru in pristnosti. Skratka, drugemu popustim zato, da imam mir. Če ima par vsak teden ali še pogosteje spolne odnose, ni morda njihov odnos zaradi tega nič boljši. Tisto, kar šteje, je, da se par s spolnostjo čustveno odpre in zbliža.

V prvem poglavju Svetega pisma, ob stvarjenju, piše: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.« V tem stavku se skriva najgloblja skrivnost intime. Svet nam vsepovsod ponuja telesno nagoto, nekaj čisto drugega pa se je razgaliti drug pred drugim in biti pred njim v vsem, kar sem, pokazati svojo ranljivost, povedati, kaj me jezi in prizadene. Vse to v območju spoštovanja, ne da bi me bilo sram. Šele takrat se lahko povežemo tudi s telesom. Takrat ni treba več pretvarjanja, hlinjenja vrhunca in seksa v temi, ampak se lahko zakonca zares srečata.

Na področju intime in spolnosti se preigrava celotna dinamika odnosa. Spolnost odraža celoto psihičnega in čustvenega stanja moža in žene ter njunega odnosa.

Ali se takšna globoka združitev lahko zgodi nekajkrat letno ali je vseeno povezana z »rednostjo«?

Mateja: Povezana je z vsakdanjim odnosom. Tako kot staršem, ki se pritožujejo, da otrok zvečer ne more zaspati, malo provokativno povem, da se otroka začne dajati spat že zjutraj. Vse je pomembno: kako smo vstali, kako smo bili čez dan čustveno povezani … Z vsem tem se začne dajati spat, ne šele od osmih zvečer. Enako je v spolnosti. Gradi se jo vsak dan, od jutra naprej. Z njo se ne moremo ukvarjati samo zvečer.

Morda se to sliši kot ženski vidik. Ampak z moškimi je enako. Moškemu, ki ni spoštovan in ves čas doživlja kritiko, kaj vse dela narobe, telo zablokira. Morda bo lahko izvedel seksualno dejanje, ne bo pa mogel globlje. Z velikim spoštovanjem gledam moške, ki rečejo: »Meni ni samo do seksa, jaz bi rad tebe.« Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Ni redko, da se moški pritoži, češ »moja žena je preveč poduhovljena, da bi jo zanimal seks«. Ali je duhovnost, ki iz življenja izrine sozakonca, lahko pristna?

Andraž: Če ima zakonec duhovnost za to, da mu ni treba v spolnost, potem pri tej duhovnosti nekaj »ne laufa«. Duhovnost je celostna in zajema tudi telesni in čustveni vidik. Ravno tako, kot se tudi v zakonski spolnosti zgodi duhovnost! Pri duhovnosti, ki izriva sozakonca, gre bolj za kamuflažo in skrivanje.

Mateja: To je zloraba duhovnosti. Spomnim se para, ki mi je razlagal, kako sta se odločila, da bosta vsak večer skupaj molila. Kadar sta čutila, da bi šla v spolni odnos, sta rekla: »Danes bo pa ljubljenje najina molitev.« Meni se zdi to fantastično. Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Kako na redne spolne odnose vpliva naravno načrtovanje družine (NND)? Mladi starši večkrat potožijo, da se jim lovljenje neplodnih dni v kaosu družinskih obveznosti, majhnih otrok in bolezni hitro izmuzne.

Andraž: Ta tema je še bolj zahtevna od same spolnosti. (smeh) Težko je govoriti o tem, ker se hitro znajdemo na robu ali celo izven cerkvenega nauka. Ne mislim na to, da bi iskali luknjo v zakonu. Ampak ravno NND je včasih tisti, ki v zakonu blokira spolnost. Če ima par sicer dober odnos, vendar zaradi strahu pred zanositvijo ali drugih okoliščin nima spolnih odnosov, lahko pride do velike stiske. Za tiste pare, ki zmorejo v celoti in polnosti živeti NND, skupaj z vsemi preizkušnjami in napori, lahko rečem samo Bogu hvala, dana jim je milost. Nekateri pa tega ne zmorejo. Kakšne so alternative? Obstajata dve skrajnosti. Ena je odpoved spolnosti, druga pa nekritična uporaba kakršne koli kontracepcije, tudi abortivne (npr. vsa hormonska kontracepcija, maternični obroček …).

Ko razmišljamo o kontekstu moralne teologije, moramo upoštevati, kaj je destruktivno za odnos. Če umanjkanje spolnosti negativno vpliva na odnos, moramo razločevati, kaj povzroči manjše zlo. Ampak tukaj gre vedno, poudarjam, vedno za presojo posameznega para. Par mora oblikovati svojo vest in po njej živeti zakrament sv. zakona. Predstavljajmo si nekoga, ki je npr. šofer tovornjaka in je zelo redko doma. Kako naj tak par živi NND, če hoče sploh kdaj imeti spolne odnose?

En ekstrem so katoliški zakonci, ki rečejo, da jih nobena Cerkev ne bo komandirala, kako naj živijo v spalnici, in potem uporabljajo vso kontracepcijo po spisku. Drug ekstrem pa je, da vidimo zgolj in samo NND, čeprav to morda v odnosu povzroča ogromno napetosti. Rešitev za takšne dileme lahko najde samo vsak par zase. O tem se je treba najprej poučiti, nato skupaj premoliti in na koncu ugotoviti, kje sva midva kot par.

Nobena »metoda« načrtovanja družine ne bo nikoli tako univerzalna, da bi zajela vse življenjske okoliščine. Prvoten namen Cerkve je bil opozarjanje na svetost telesa in spolnosti. To se je kasneje izrodilo na kup prepovedi in navodil, kaj je prav in narobe. V resnici pa gre za pot, na kateri par zori.

Mateja: Zunanja regulacija intime med dvema človekoma je izredno težka. Težko je vzpostaviti sistem, ki bo zajel vse vidike spolnosti, ki bo čuval in varoval ter hkrati omogočal, da bosta zakonca vseeno lahko skupaj. Do pravega odgovora morata priti zakonca z zelo veliko ljubeznijo, globoko vero, zaupanjem, molitvijo. Nobena »metoda« ne bo nikoli tako univerzalna, da bi zajela vse življenjske okoliščine. Prvoten namen Cerkve je bil opozarjanje na svetost telesa in spolnosti. To se je kasneje izrodilo na kup prepovedi in navodil, kaj je prav in narobe. V resnici pa gre za pot, na kateri par zori. Če par preko zmot in težav raste, je to njuna pot odrešenja. Včasih ne zmoremo vsega narediti prav, vendar se v tem pomikamo naprej in zorimo. Padamo in vstajamo.

Andraž: Jaz vidim podobnost s konceptom sočutnega starševstva. Koncept je zelo dober, vendar ga starši nikoli ne morejo živeti v celoti. Vsakemu staršu se zgodi, da mu poči živec, se neprimerno odzove, morda pade celo kakšen udarec, čeprav si tega ne želimo. Starši so potem popolnoma zafrustrirani, ker niso sposobni živeti po svojih visoko postavljenih idealih.

NND lahko vodi k nečemu zelo močnemu in lepemu, lahko pa deluje destruktivno ali frustrirajoče, če par ne uspe doseči ideala. Zelo se me je dotaknilo, ko mi je neki mož povedal, da z ženo sprejemata nauk Cerkve, se o tem pogosto pogovarjata med sabo, na zakonski skupini, z duhovniki … Toda ko zapreta vrata spalnice, sta tam onadva in Bog. In ravnata po svoji vesti.

NND lahko vodi k nečemu zelo močnemu in lepemu, lahko pa deluje destruktivno ali frustrirajoče, če par ne uspe doseči ideala.

Mateja: Tudi v moralni teologiji je najvišja instanca človekova vest, ki je nad vsem. Vest je treba oblikovati, da se bo pravilno odločala in ostala čista.

Andraž: Kako naj jaz kot duhovnik neki mami, ki ima za sabo tri carske reze, rečem, da je edina prava stvar NND, sicer pa naj se vzdržita? Nauk je tak, prav je, da ga zakonca poznata, ampak potem morata iti in živeti nek normalen odnos. Na kakšen način – to bosta morala ugotoviti sama. Jaz ne bom nikomur rekel: »Natakni si kondom, pa vozi, Miško!« Odločita se lahko samo po lastni vesti. Pa tudi če ne gre za carski rez, ampak za običajne življenjske, materialne, bivanjske okoliščine.

Kaj lahko stori zakonec, ki ga mož ali žena v postelji stalno zavrača?

Mateja: Ta križ je nujno treba začeti razreševati. Če zakonec to preprosto sprejme, je enako, kot bi sprejel, da nekdo poleg njega konstantno leži pijan. Treba je poiskati pomoč. Zavračanje je krik po pomoči. Drugega je težko prisiliti, da poišče pomoč, vsekakor pa se je treba težave lotiti. Treba se je ustaviti in se vprašati, kakšno je moje poslanstvo v vsem tem. Ne, česa sem kriv in kaj sem naredil narobe, ampak na kakšen način sem poslan k takšni ženi oz. možu. Če me situacija boli, bom lahko iz nje nekaj naredil. Če me boli, ker se zakonec ne odziva name, je to klic in znak življenja. Kaže, da je potreben korak naprej. Najslabše je, če iz užaljenosti, prizadetosti, sestradanosti iščem spolno potešitev drugje ali pa se zaprem in se pretvarjam, da vsega tega ne potrebujem.

Pari, ki imajo dober in pristen odnos, imajo načeloma tudi redne in izpolnjujoče spolne odnose.

Andraž: Pogovor mora biti spoštljiv. Žal pa je lahko na ravni pogajanja in trgovanja, zakonci govorijo o svojih »zahtevah« in »upravičenosti«. Razmišljanje nekaterih moških, da jim spolnost pripada, je zgrešen. Moški naj se rajši vpraša, kaj je čez dan naredil za odnos in stik z ženo, ali je opravil svoj del hišnih opravil … Pri ženskah pa je spolnost včasih žal sredstvo, s katerim trgujejo.

In kaj lahko stori tisti, ki v zakonu ne čuti (dovoljšne) spolne želje?

Mateja: Nujno se je začeti o tem pogovarjati. Če par pri tem nikamor ne pride, je koristno, da povabi tretjo, usposobljeno osebo, ki z veliko nežnostjo in spoštovanjem pristopi k temu vprašanju.

Mnogo zakoncev se ne zna pogovarjati o spolnosti. Imata kakšen nasvet za starše, kako vzgajati otroke, da se bodo nekega dne lahko o tem konstruktivno pogovarjati?

Mateja: Največja šola je odnos med mamo in očetom, ki ga otrok nese naprej. Zelo dragoceno je, če mož in žena zares živita odrešenost v lastnem telesu. Druga stvar je, da je domači prostor odprt za otrokove potrebe in iskren pogovor. Ko otrok odraste in ima fanta ali dekle, je super, če je med njim in starši vzpostavljene toliko varnosti, bližine in stika, da se lahko pogovarjajo tudi o spolnosti, intimi in kaj s tem narediti v času pred poroko.

Andraž: Pomembno je, da se nas o tem ni strah in sram pogovarjati. V naši generaciji so mnogi, s katerimi se starši o tem niso nikoli pogovarjali. Ko npr. oče sinu ni nikoli rekel, da ima težave s pornografijo. Najprej se moramo z otroki začeti o teh temah pogovarjati. Ali prvošolčka, ki reče: »Ta dva seksata,« vprašamo: »Ali veš, kaj to pomeni?« To je iztočnica za pogovor, ki ga peljemo do tam, kot otrok rabi, odvisno od njegove starosti. Če oče po takšnem pogovoru reče: »Kadarkoli te kaj zanima, ti samo pridi do mene,« lahko rečem le »svaka čast«. Otrok ve, da so vrata odprta in da bo od staršev, namesto od sošolcev in spleta, dobil iskrene in pristne informacije.

Mateja: Hvaležna sem tudi za vse spodbude, delavnice in knjige, ki danes obstajajo. (Glej okvirček.) To družine zelo potrebujejo.

Vsebine, ki jih kot pomoč pri spolni vzgoji priporočata p. Andraž Arko in Mateja Kraševec:

Ker vem, da se bodo pod intervjujem pojavili komentarji, rajši že vnaprej vprašam. 🙂 Oba živita v celibatu. Kako lahko govorita o zakonski spolnosti, ki je nikoli nista izkusila?

Mateja: Če živim celibat, to ne pomeni, da je spolnost iztrgana iz mene. Je del mojega telesa in z njo sem se morala in želela soočiti ter ugotoviti, kako jo lahko na darujoč način nesem v svet, ne kot žena in mati, ampak kot posvečena oseba. Preden sem se odločila za posvečeno življenje, sem imela štiri leta fanta. Tako da imam tudi jaz za sabo kakšno izkušnjo, nekatere so tudi težke. Tudi zaradi teh izkušenj čutim, da danes lahko govorim o tej temi, ki ni naučena, pač pa je šla skozi moje telo in življenje.

Andraž: Zakonci imajo izkušnjo svojega zakona. Tisti, ki živimo v celibatu, pa preko dolgih let spremljanja zakoncev, pogovorov, zakonskih duhovnih vaj, pričevanj … dobimo nek širši vpogled. Nimam se za avtoriteto na tem področju, ampak samo predajam naprej tisto, kar sem dobil od vas, zakoncev. Zaupanje, ki mi ga izkazujete, sprejemam z veliko ponižnostjo in se vam zanj lahko samo zahvalim.

Foto: osebni arhiv

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. To, da ločenci, ki ne znajo ustvariti in zaržati enega normalnega odnosa, odpirajo svetovalne “pisarne” za pomoč zakoncem, je enako absurdno, kot to, da patri in “sestre” svetujejo na področju “izpolnjujoče in redne spolnosti med možem in ženo”; torej o nečem, o čemer nimajo absolutnega pojma, ker “sliko mož in žena doživljajo idealizirano”. Če je kaj, potem ti, spolni “prikrajšanci” od pravih, spolno dejavnih parov, dobivajo povratrne informacije. Torej lahko nek pater, komaj kaj svetuje šele po mnogih letih dela s pari. Med tem pa prodaja svojo meglo. In tudi ko nabere 20 let izkušenj s pari, so to pari s težavami. Torej ali je ON sploh kdaj oseba, ki lahko pokaže rešitev? Da, če ga zakonca prosita, kako preživeti preostanek zakona BREZ spolnosti, ker sta se tako nasitila drug drugega, da se več ne preneseta, ločitev pa ni opcija. Sestra Mateja prizna, da jo je “spoznanje, koliko ljudi trpi na področju spolnosti” kar pretreslo. Ni imela pojma. Vseeno je vodilna terapevtskega centra in se smatra za specialistko* na področju.

    * No, pred celibatom je 4 leta imela fanta.

    1. Nekoč sem iskal svet pri patru, kako premagati potrebo po spolnosti, se fokusirati … pa sem ugotovil, da ima ta pater s tem še večje težave kot jaz in redno pada v skušnjavo … HM.

      1. …še enkrat preberita članek…
        Jaz sem izluščila, da je par (!!) (ne pater) tisti, ki zaneti, živi in odloča o spolnosti, ki je vezivo…
        JL

    2. Ni prav, da ste tako nesramno komentirali.
      Nasveti so zelo dobri in plod iskrene želje pomagati parom, na podlagi verjetno okoli vsaj 20 letnih izkušenj dela s pari.
      Je pa res, da smo pri cerkveni poroki obljubili zvestobo do smrti v sreči in nesreči, bolezni, če ni na obeh straneh volje, nimaš kaj narediti. Potem ti nobena svetovalnica ne pomaga. Mislim, da imate prav, da je potrebno potrpeti v dobro otrok.

      1. Ja, se strinjam. Saj potem bi lahko tudi rekli, da zdrav bolnega ne razume, da sit lačnega ne razume, da bogat revnega ne razume, da srečen nesrečnega ne razume…
        Konec koncev – kaj pa, če bi terapevt (terapevtka) živela v popolnem, srečnem zakonu, potem tudi terapevt ne more razumeti človeka, ki živi v nesrečnem zakonu?
        Tudi ostali terapevti npr. psihologi – psihoterapevti niso vsi poročeni, nimajo otrok, niti ne živijo vsi v partnerskem odnosu, nekateri so tudi ločeni, pa vseeno svoje delo dobro in strokovno opravljajo. Saj imajo izobrazbo na tem področju in ogromnega znanja, tudi iz prakse pri svojem delu.

        1. Barkafe, “če bi terapevt (terapevtka) živela v popolnem, srečnem zakonu” potem bi samo povedala, kako sta do te sreče prišla sama. Ne rabi “razumeti” pacienta v nesrečnem zakonu, ker je to zakon, kjer OBOJI ne želijo biti. Terapevta očitno ne, kjer sta si zgradila srečo zase, pacienta pa sta prišla k njima, ker očitno ne marata svojega stanja in si želita (na)sveta. Meni osebno je butasto it s pokvarjenim avtom k nekomu, ki ima tudi pokvarjen avto, da bova skupaj jadikovala kako je pokvarjen. To je tipičen gostilniški princip ali moderneje, princip forumov, klepetalnic, “FB skupin”, kjer debatirajo ljudje z istim problemom o tem, kak problem imajo. Na žalost tudi kar nekaj psihologov deluje na ta princip, še posebej, če beremo razne “psiholog svetuje” rubrike na spletu ali v časopisju, da terapevti zgolj ponavljajo vprašanje in nato mora oni s problemom sam razmisliti. SVET je prepoln BLEFA in trapastih nasvetov (eden je recimo KIS in SODA BI-karbona), ki so se razvili v znanost, a temeljijo na pomoti (kis in soda se nevtralizirata in je slabše kot sama voda, dejansko čistilno moč pa ima “soda KARBONA” – brez BI-ja in brez kisa – vsebujejo ga vse paste za umivanje rok v mehaničnih delavnicah ali tudi nekoč popularne “šihtne žajfe” s katerim so babice prale madeže).

          Torej je drugačna pot, a ta, ki je ne izkusil, ne verjame tem, ki so jo.

      2. Meta, ravno to je narobe, da na primer ženska potrpi v zakonu v dobro otrok. To je narobe! Ženska ima pravico biti srečna ženska in oditi iz neprimernega, nezadovoljujočega odnosa. Ker to, da je treba potrpeti v dobro otrok, je najslabše, to se je ženska naučila v svoji družini in to verjame tudi, ko ima otroke. Vendar ti otroci se bodo tudi to naučili, da je potrebno samo potrpeti, nimajo pa pravice biti svobodni, osvobojeni strahu, sramu, naučili se bodo samo tega, da je potrebno molčati, potrpeti tudi na račun svojega zdravja in nadaljevali bodo vzorec svojih staršev.
        Najbolj pomembno v življenju je to, kar sam čutiš in da to tudi izraziš brez strahu!

      3. Prav tak nasvet lahko da nekdo, ki nima osebne pozitivne izkušnje v svojem življenju: “je potrebno potrpeti v dobro otrok.” Uspešna zakonca lahko solita pamet drugim z vzgledom, z rešitvami, ki sta jih našla, da njun zakon deluje. Onadva NE trpita! Otroci ne trpijo. Ljudje, ki pa se za nekoga tretjega (duhovščino) odrekajo zakonski sreči, že sami trpijo. In trpljenje je ena izmed osnov, ki jih cerkev nenehno vceplja, kot edini način do sreče. Ljudje, ki so sprejeli igro cerkve, lahko torej drugim spet z zgledom kažejo le to pot. Torej, komur TAKA pot ustreza, so na pravem mestu in lahko dobijo dober svet, kako skozi trpljenje do sreče. Ampak obstajaj tudi druge poti, ki so prav tako božje.

    3. Gorčev Tomaž: Prav nihče v resnici nikoli ni popolnoma usposobljen za celostno pomoč in svetovanje drugim ljudem v kakršnikoli že njihovi stiski in težavi. Vsak človek je unikat. Živimo pa v skupnosti drug z drugimi in se nenehno učimo, tudi, če smo bolj puščavniške sorte. Življenje je tista šola, ki nas izobražuje in usposablja za bolj ali manj uspešno graditev vseh odnosov-tudi življenje drugih ljudi skozi njihove sedanje in pretekle izkušnje- in drži, da vedno znova na novo začenjamo graditi na in po polomijah. A prav v tem je tudi veličina vedno šibkega človečka: Če le ne izgubi popolnoma upanja, se z Božjo pomočjo vedno znova lahko odloči za nov, po možnosti zanesljivejši in trdnejši korak. In vi bi hoteli to možnost človeku kar odvzeti in prepovedati? Kajti: Prav nihče, noben strokovnjak in svetovalec katerekoli že baže nikoli ne zajema zgolj iz svojega znanja in izkušenj: vsi gradimo na bolečih izkušnjah in iztrpljenih dosežkih milijard soljudi. Če boste res hoteli pomagati, tudi vam ne bo zmanjkalo priložnosti.

  2. Zelo dober prispevek, vreden branja in razmisleka. Nobeno serviranje idealov za katere koli strani ni dobro za par. Vsak par posebej mora najti svojo pot, pot katera ju bo povezovala in ne razdirala.

  3. Samo kratek komentar na komentarje…
    Torej se ne bi dali zdravit onkologu, ce ni tudi sam prebolel iste vrste raka?!

    1. Trapasta primerjava in hkrati ODLIČNA: onkolog je “terapevt” za “mehanske okvare” telesa, ki so popolnoma raziskane in so jasne v nastanku in rešitvi. Kot proizvajalec avtomobila naredi servisni manual in izobraževanja za delavnice, da znajo popraviti točno določeni model avta s točno določeno okvaro. PSIHIATRI so podobno ozko specializirani za duševna stanja, ter naučeni od teoretikov, ki so področja dodobra raziskali. A za razliko od “kirurgov”, ki imajo pred seboj zgolj en “model” pacienta (telo homo sapiensa), imajo opraviti z neskončno primeri in niansami nekega problema, ki za razliko od kirurgov tudi niso definirani na konkretnih primerih. Kirurg točno ve, če je presaditev jeter delovala ali ne in kako operacija spremeni tok pacientovega življenja. Praksa potrjena na milijone podobnih primerih. PSIHIATER (in stroka) nima milijone istih primerov, ker so vsi bolj ali manj unikum. Ozdravitve tudi ne morejo jasno dokazati, ker je težko dokazati koliko ali sploh je terapija imela vpliva. Primer: Če nekdo trpi za depresijo, pa ga potem zadrogiraš s tabletami in postane sprejemljivejši za okolico, še ne pomeni, da je ozdravljen ali da se je psihiater sploh dokopal do izvora problema.

      In potem so tu še svetovalci, ki nimajo niti strokovne niti osebne izkušnje. To, kar predavajo temelji na izkušnjah preteklih pacientov in PREDVSEM njihovega razumevanja preteklih pacientov. Nekdo, ki ni poročen, ter zato s tem nima izkušnje, še toliko manj uspešne, NE MORE reševati zakonskih težav na celovit način. Pri prvem pacientu ni imel 20 letnih izkušenj, nato pri drugem se pa sklicuje na izkušnje s prejšnjim in tako 20 let. Drugo dejstvo pa je, da ZGLEDI vlečejo mnogo bolj, kot pa besede, kar vsak starš ve. Lahko mi otrokom trobimo o zakonu, o denarju, o sreči, o odnosih, o vsem, če smo sami zamorjeni ločenci, ki nimamo pojma kako z denarjem … kako uspešni bodo otroci, ko se osamosvojijo? Jabolko ne pade daleč … no toliko lahko pomaga nekdo, ki nima niti teoretične podlage o nečem. Samo Bog, če smo že na tem portalu ima originalne odgovore …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja