Foto: ShutterstockČe se te dni vse vrti okoli zaključka šolskega leta in drobnih darilc, s katerimi se starši učiteljem svojih otrok zahvaljujemo za njihovo delo, se letos pri nas ubadamo še z nečim drugim. Kako naj doma omejiva škodo, ki so jo nekateri učitelji s svojim (ne)delom naredili najinim otrokom. Letos z zelo težkim srcem sodelujeva s prispevkom za skupno razredno darilo ob koncu leta. Gre za simbolno vsoto, za dober evro, ki se nam ne bo nikjer poznal, pa vendar.
Zamude, zamude …
Nisem hvaležna učitelju, ki vsako uro zamudi v razred. Zamudi tudi na govorilno uro in verjetno še kam. Če odmislimo, da so otroci tisti čas sami v razredu, je zgled, ki ga s tem daje, izjemno slab. Otrokom daje sporočilo, da točnost ni vrlina, da je »brez veze«. Ob dneh, ko je on začenjal s prvo uro, se je iz tedna v teden mojemu otroku manj mudilo v šolo. »Saj ni tako pomembno, kdaj pridem, ker njega itak še ne bo!«
Se učitelj sme »sočno« razjeziti?
Nisem hvaležna učitelju, ki tu in tam, ko ga otroci zelo razjezijo, spusti kakšno »sočno«. Ne zgodi se pogosto, a že enkrat je preveč. Moj otrok je prvič prišel domov čisto iz sebe. In čeprav smo zadevo sprožili na roditeljskem sestanku, se ni nič spremenilo. Seveda pa so posledice vidne, kajti od otrok ne moreš zahtevati, da lepo govorijo, če tega najprej ne počneš sam.
Držanje časovnih okvirjev
Nisem hvaležna učitelju, ki se ne drži časovnih rokov. Otroci se trudijo, da izdelajo referat ali preberejo knjigo do določenega datuma, učitelj pa nato pozabi, da bi zadevo preveril, pobral, ocenil … Je kaj čudno, če ob zadnji podobni priložnosti skoraj nihče od otrok zadeve ni več dokončal do določenega datuma?
Je pošteno delo primerno nagrajena vrednota ali je pomembneje, kako simpatičen si učitelju?
Nisem hvaležna učitelju, ki ocene navsezadnje »šenka«. Nekdo se trudi in pridobi recimo trojko s trudom, drugi pa do iste ocene pride z malo simpatičnega manipuliranja. Težko je doma otroka vzgajati v smer, da je pošteno delo nagrajena vrednota, če to v šoli velikokrat ne velja.
Nisem hvaležna učitelju, ki ne zmore/noče/ne zna vzpostaviti avtoritete in reda v razredu. Saj veste – govorim o dogajanju pri urah, ki ga kdaj pa kdaj slišimo iz hodnika, ko smo slučajno na šoli in se sprašujemo, če nismo po nesreči zašli v živalski vrt
Razred ni živalski vrt
Nisem hvaležna učitelju, ki ne zmore/noče/ne zna vzpostaviti avtoritete in reda v razredu. Saj veste – govorim o dogajanju pri urah, ki ga kdaj pa kdaj slišimo iz hodnika, ko smo slučajno na šoli in se sprašujemo, če nismo po nesreči zašli v živalski vrt. In, zanimivo, ta isti razred je lahko povsem miren in sodelujoč pri nekom drugem. Torej ne gre za nabor neukrotljivih značajev, ampak za učiteljevo doslednost, nepopustljivost in resnost pri delu. Da se razumemo, seveda je prav, da se otroci nasmejejo, da so iskrivi, da jih zna učitelj razgibati in iz njih na najrazličnejše načine izvabiti sodelovanje in delo, ampak eno je ustvarjalni nered, drugo pa je med vpitjem in prevračanjem stolov poslušati nemočno učiteljevo kričanje.
Nepristranskost učitelja
Nisem hvaležna za vse odkrite simpatije, ki jih nekateri učitelji gojijo do samo nekaterih otrok, in seveda nisem hvaležna za občutek, da ima nekega otroka kak učitelj »na piki«. Izkušnje obeh plati imajo tudi otroci v naši družini. In čeprav prva stran morda izgleda prijetnejša, si v resnici nobene človek ne bi prostovoljno izbral. Vem pa, da je za učitelja težko biti povsem nepristranski. Saj še doma, v družinah, kjer je otrok več, nismo povsem enaki do vseh.
Otroci gredo v šolo po znanje
Nisem hvaležna učiteljem, ki svoje delo – poučevanje – opravijo mimogrede in napol. V šolo otroke pošiljam predvsem po znanje. Zavedam se, da v šoli ne morejo narediti vsega. Vem, da je treba snov doma še kdaj prebrati, ponoviti, zvaditi. A snov mora biti korektno razložena, otrokom pa je treba priskrbeti ustrezno število vaj in nalog, da se znanje utrdi. In to je naloga učitelja, in ne staršev.
Nisem hvaležna učiteljem, ki svoje delo – poučevanje – opravijo mimogrede in napol.
Tako, kot je prav, ali tako, kot je lažje?
Nisem hvaležna učiteljem, ki se ne odzivajo ob primerih medvrstniškega nasilja. Res je, da je to postalo vedno napornejše v poplavi vseh odvetnikov, ki jih starši vozijo v šole. Vendarle pa je res tudi, da je šibkejšega treba zaščititi. In da je pomembno delovati tako, kot je prav, in ne tako, kot je lažje. Kako z lahkoto nekateri učitelji včasih pogledajo stran.
Vsaka od opisanih točk ima v ozadju čisto konkretne šolske primere, s katerimi smo se letos ukvarjali pri nas doma. In s posledicami vsake od njih se bomo v družini še soočali. Vseeno se z vsem srcem trudim, da pred otroki o učiteljih govorim izključno lepo. Konec koncev bi morali biti starši in učitelji vedno na isti strani reke.
Razpeta sva med tem, kar bo pripomoglo k otrokovi stvarni ugotovitvi, da »življenje ni potica«, kaj je težava, ki jo urejeno domače okolje pomaga preskočiti, in tem, kaj človeka tako resno rani, da pusti neizbrisne slabe posledice. Prvo in drugo se mora zgoditi, tretje pa me skrbi.
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
Vse, kar pišete je res. Učitelji so lahko taki in drugačni, vendar se mi zdi, da se velika večina trudi, da bi svoje delo opravila strokovno in z vso zavzetostjo.
Toda – na tem svetu ni nihče idealen. Tudi učitelj ne more biti. Še posebej v današnjem času, ko je zelo težko vzpostaviti avtoriteto. Kaj pa učitelj sploh naredi, če ima v razredu dva problematična učenca? Kako naj ju obvlada? Ne sme zakričati, ne sme mu prisoliti (potrebne) zaušnice, ne sme ga poslati ven iz razreda. Konec koncev so še učitelji v strahu pred nekaterimi divjaki. In za nameček – tu so še starši, ki svojega sončka (divjaka in nevzgojenca) zagovarjajo!!
V današnjem času je težko biti učitelj. Se ne čudim, če jih je že začelo primanjkovati.
Vse je lahko res in problematično, smo takšni in drugačni,….ne pozbit, prvi vzornik je družina!!!!
Gospa, lepo vas prosim, da ne “mečete’ vseh učiteljev v isti koš. Prosim, napišite ime in priimek učitelja ter šolo, kjer se to dogaja.
Lepo vas pozdravljam.
Dr. Vojko Kaluža, ekonomist
Ne da bi zanikala napisano v članku, ampak za ravnotežje: Starši, ki jim nisem hvaležna:
1. Zamude, špricanje in lažna opravičila staršev za našega Sončka. Razrednik nič ne more, otroci, ki ne izigravajo obveznosti, a vedo, kaj počnejo nekateri sošolci in njihovi starši, pa čutijo krivico. 2. Starši, ki za podivjano obnašanje svojega Sončka krivijo učitelja in sošolce. In seveda po opozorilu nikakor ne ukrepajo vzgojno. Oni bi lahko, učitelj po skrajno permisivni šolski zakonodaji mnogo težje. 3. Starši, ki mislijo, da se mora tudi ves učiteljski zbor vrteti okrog njihovega Sončka tako, kot se oni vrtijo doma. 4. Starši, ki so zavozili vzgojo, a mislijo, da so nadkompetentni in se vtikajo v delo učitelja. Če ima učitelj par takih staršev v svojem razredu, mu to požre ogromno živcev in energije, ki bi jo sicer uporabil za delo v razredu. Danes praktično ni razreda brez vsaj dveh ali treh takšnih problematičnih staršev.
Spoštovani Dr. Vojko Kaluža,
Čeprav imate doktorat (ekonomija (yikes)) se mi zdi da v tej situaciji niste kvalificirani za govorjenje saj je to socialni problem (ni ekonomija (yikes)). Se mi zdi da bi rabili biti vsaj top 5 profesorjev v LJ in imeti več nepremičin da bi lahko komentirali na to!
Lep pozdrav,
Dr. Janko Petršilj, Družbena konstrukcija spolne vede
Se vidi, da je to zapisal nekdo, ki učitelj po izobrazbi… No, morda pa je, pa lahko sam izkusi ta poklic, sploh v osnovni šoli!?
Je morda ta nekdo idealni starš, ali še huje, morda misli, da je???
Kaj pa dolžnosti otrok?
Dr. Petrsilj,
ste pa res “usekali” v prazno z nepremičninami. Imam jih toliko, tudi drugod, kot imate vi pameti v glavi, še vedno premalo. Glede na stopnjo izobrazbe bi se lahko obnašali bolj preudarno.
Lp
Dr. Kaluza
Pozdravljeni vsi skupaj
Naj stopim v bran dr.Kaluži. Poznam njegovo profesorko noto, ker je bil meni osebno profesor ekonomije na srednji ekonomski šoli. Sistem poučevanja in postavljanja avtoritete je šolski primer. Velika večina učiteljev in profesorjev se lahko zgleduje po njemu. Imeli smo dvostransko spoštovanje. In še enkrat kapo dol, vsem učiteljem in profesorjem, ki znajo in so sposobni postaviti meje tako da je še vedno spoštovan tako pri otrocih in starših.
lp
Dr. Vojko Kaluža (ekonomija (slaba))
Pozdravljeni,
Upam da vas moj komentar ni preveč vzburil da ste me tako osebno napadli. Da iščete potrditev bralcev tega foruma z svojo materialistično vrednostjo. Pravi doktorji se ne obadajo z materjialističnimi vrednotami. Henry Holmes (prvi doktor znanosti) se obrača v grobu in britko joka ker dajejo doktorate za ekonomijo.
Lp,
Dr. Janko Petršilj, Družbena konstrukcija spolne vede
Spoštovani dr. Peteršilj,
očitno ste šli tako daleč, da si ne zaslužite več mojega časa. Pri vas, zlasti vaši komunikaciji, gre za multidimenzionalni konstrukt.
Življenje je eno samo, reprize ni!
Časa za nazaj ne morete kupiti. Očitno imate veliko časa, ki si ga ne znate prav razporediti. Imejte monolog, družba vas pa očitno ne ceni dovolj, da se igrate s stvarmi, ki jih pač ne razumete in jim niste dovolj zreli.
Bog nam je dal sorodnike, hvala bogu, da si prijatelje izbiramo sami!
Ko boste skozi prizmo časa ugotovili, da nimate kaj početi, pojdite na sprehod, pustite času čas, ne pozabite pa, da gre za oportunitetni strošek kapitala.
DOVOLJ Z MOJE STRANI!
Lepo vas pozdravljam.
Dr. Vojko Kaluža, pošten in pravičen človek
Spoštovani dr. Peteršilj,
se iskreno opravičujem še za to:
pošteno vas je lahko sram, saj ne poznate slovenske slovnice. Preberite vse še enkrat. Ne gre vam niti členitev po aktualnosti, da posebej ne omenjam ločil.
S spoštovanjem,
dr. Vojko Kaluža, magister podjetništva, magister evropskih in državnih študij
Anonimnost na tem portalu še ne dovoljuje nesramnosti in nizkotnosti, dasiravno jo dopušča. Je kot božja volja, ki dopušča grdobije človeka, ne pa jih tudi dovoljuje! In se kaznujejo slej kot prej. Tako tudi želim, da gredo “petršiljčki” svojo bitko bojevati odprtih kar in se pošteno razkrijejo. Ker očitno gre za neko zamero nekoga izven tega konteksta in se je odločil tukaj obračunati z človekom, ki je navedel svoje pravo ime. Toliko.
Drugače pa nekaj utrinkov iz ene osrednjeslovenske šole:
– učenec pride v šolo s pištolo (še preden je bil Beograd)
– učenci pridejo večkrat v šolo z noži (preklopnimi, ravnimi)
– starši hodijo v šolo nadlegovat učitelje, anonimno prijavljajo šolo in učitelje inšpektoratu
– oče (“civil”, ne Cigan!) je prišel v šolo prebunkati učiteljivo, ker je po eAsistentu predlagala dopolčnilni pouk za otroka (!!)
– nenehne grožnje z odvetniki in dejanske pravne poteze …
… to je šola danes. Na to še grozno pomanjkanje kadra in slabe plače. Ne vsi, ne počez, ampak plače niso bajne. Kot niso zdravniške, jih pa zaradi posameznikov na dobrih položajih potem “slišijo vsi”.