Maja Regina: “Romski starši pogosto niso zmožni biti zgled, zato imamo iz generacije v generacijo slabše razmere.”

Foto: osebni arhiv

Maja Regina je učiteljica slovenščine iz Novega mesta. Dolga leta je kot strokovna delavka delala v različnih romskih naseljih in situacijo pozna od blizu. Pred dnevi se je ob tragičnem napadu in smrti družinskega očeta oglasila z odmevno objavo na družbenih omrežjih. Z njo smo opravili pogovor, v katerem nam je ob blizu osvetlila situacijo v romskih naseljih in predvsem to, kakšno je življenje za povprečnega romskega otroka. Vabljeni k branju. 

Kako je vaša poklicna pot povezana z Romi?

Moja poklicna pot se je pričela v Razvojno izobraževalnem centru Novo mesto, kjer sem kot organizatorka izobraževanja odraslih delovala v različnih programih in projektih, kamor so bili vključeni tudi Romi. V programu PUM (Projektno učenje za mlajše odrasle) smo mentorice mladim ‘osipnikom’ pomagale do zaključka šolanja oz. pridobitve poklica in posledično zaposlovanja. Prav tako sem v omenjenem zavodu poučevala v osnovni šoli za odrasle. Romi so bili vključeni v različne programe. Moje delo s pripadniki romske skupnosti se je nadaljevalo v sklopu projekta Skupaj za znanje, ki ga je koordiniral Center šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). Kot strokovna delavka v projektu sem s sodelavci na terenu izvajala predvsem program učne pomoči za šolske otroke. Na nekaterih lokacijah pa še dejavnosti za predšolske otroke ter njihove starše. Prav tako sem povezana z Romi v trenutni službi, saj kot učiteljica poučujem v osnovni šoli, ki jo obiskuje tudi precejšnje število romskih učencev.

Kakšne so vaše ugotovitve na terenu?

Razmere se zagotovo poslabšujejo, predvsem na področju povečevanja nasilja. Nasilje – verbalno, psihično in fizično – je v romskem naselju vsakodnevna realnost. Ti ljudje niti ne znajo živeti brez nasilja. Ali vpijejo druga na drugega, ali pa se pretepajo in grozijo. Tega so deležni prebivalci med sabo, občasno pa tudi delavci v naselju. Mimogrede pa se zgodi še kakšen napad na poštarja. Nekdanja sodelavka, ki v naselju dela že več kot 20 let, pravi, da se stanje iz leta v leto slabša. Predvsem mladih ni več mogoče zaustaviti. Ko sem leta 2016 pričela z delom v naselju, smo se zaposleni pogovarjali o naraščanju nasilja. V zadnjih letih se tudi med njimi stopnjuje nasilje, tudi tako hudo, da se konča s smrtnim izidom. Lahko trdim, da še posebej v večjih romskih naseljih že leta »vre« in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo vse to izbruhnilo in doletelo ostale prebivalce.

Kakšno je življenje povprečnega romskega otroka in kakšne možnosti ima za prihodnost?

Moje mnenje je, da je življenje povprečnega romskega otroka precej klavrno. Ponovila bom zgodbo romske deklice, ki sem jo napisala že na družabnem omrežju, ker se mi je vtisnila v dušo. Bila je ena izmed otrok, ki so redno po pouku obiskovali večnamenski center. Petošolka, vedrega značaja, komunikativna in ustvarjalna. Prihajala je, da smo ji nudili pomoč pri opravljanju domačih nalog in učenju, neprestano pa je tudi risala. Mama ju je s sestro zapustila, saj si je ustvarila drugo družino, zgubili sta tudi očeta, zato je babica postala njuna skrbnica. Do konca osnovne šole je dobro kazalo. V deklico smo zaposleni vložili ogromno energije, truda in pozornosti, kar je glede na družinsko situacijo tudi potrebovala. Stvari so se zapletle, ko naj bi se vpisala v srednjo šolo. Želela si je nadaljevati šolanje, dobivala bi celo štipendijo. Razmišljala je o tem, da bi postala slaščičarka, saj je izjemno rada sodelovala v kuharskih dejavnostih. Zamišljala si je, kako bo ustvarjala svoje torte in jih prodajala. Po dolgotrajnih prepričevanjih je babica pristala na vpis. Ko pa je prišel dan, da bi s sodelavko deklico odpeljali na ogled njene bodoče srednje šole v Novem mestu, jo je babica odpeljala iz naselja. Vsi njeni sorodniki so se obrnili proti nam zaposlenim, ki smo jo spodbujali k vpisu v srednjo šolo in ji ponujali podporo, in sicer z grožnjami, da bomo mi krivi, če bo na srednji šoli spoznala kakšnega fanta in zato odšla od doma. Zadevo smo prijavili na CSD, na zaslišanjih na sodišču pa se je deklica zlomila ter zanikala, da želi v srednjo šolo. Dolgoletno delo ter ambicije in želje te deklice so padle v vodo, saj je babica do konca nasprotovala, da nadaljuje šolanje in pridobi poklic. Družine ni bilo moč prepričati, da bo imela s končano srednjo šolo odprte boljše možnosti za življenje. Mislim, da je iz tega dovolj razvidno, kakšne so možnosti romskih otrok za prihodnost.

Moje mnenje je, da je življenje povprečnega romskega otroka precej klavrno.

Kakšen pa je položaj romskih žensk?

Slab. Deklice pri 14–15 letih so po pričakovanjih družine že v starosti, ko si morajo poiskati partnerja. Števila tistih, ki v tem obdobju že rodijo, ne poznam natančno, je pa veliko deklet, ki prvega otroka dobijo pri 15, 16 letih. Morda kar nadaljujem z zgodbo te iste deklice. Pri petnajstih letih je postala upravičena do prejemanja denarno socialno pomoči, kar je eden izmed ciljev Romov, saj s tem družine pridejo do dodatnega dohodka in se ga seveda ne branijo. Še pred nekaj leti romska deklica z mnogimi potenciali, danes živi v nekem drugem romskem zaselku, v revščini ter obdana s psihičnim in fizičnim nasiljem, ki ga doživlja s strani partnerja in njegove družine. Postala je ujetnica, brez lastne svobode. Njen trenutno največji cilj je zanositi oz. rojevati, saj bo le tako (p)ostala vsaj malo vredna v očeh lastne družine in romske skupnosti. Samo na tak način bo lahko sprejeta v svoji skupnosti ter bo zadostila njihovim pričakovanjem. Ter seveda z vsakim rojenim otrokom in pripadajočim otroškim dodatkom zagotovila boljši finančni položaj družine. Ženska postane torej vredna, ko je sposobna rojevati. To je njihova stvarnost in zgodba le ene izmed množice romskih deklet, ki gredo po isti poti. V nasprotju z našimi prepričanji, pa kljub vsemu v romskih skupnostih vlada matriarhat; vlogo odločevalca v družini ima najstarejša ženska. Gre pravzaprav za nekakšen čuden matriarhat: mlade ženske nimajo nobenih pravic. Vrednost dobijo šele, ko rodijo in postanejo mame. Zato se trudijo čim prej zanositi in roditi. Če jim ne uspe, so označene za nerodovitne, nevredne, pogosto zaničevane. Deklica, o kateri sem pisala, je zdaj v takem položaju – ne more zanositi.

Pot do izobrazbe pa ji je sedaj popolnoma zaprta?
Popolnoma. Živi pri partnerjevi družini, partner je nasilen. Kako naj bi brez sredstev skrbela za otroka ali šla v šolo? Tudi če bi zapustila družino in šla v varno hišo, tam pogosto ne zdržijo dolgo in nimajo podpore, zato se prej ali slej vrnejo domov.

Tudi med Neromskimi ženskami je delež tistih, ki se iz varne hiše vrnejo k nasilnežu visok, tako da to žal ni presenetljivo … Koliko otrok imajo v povprečju?
Od enega, dveh, treh do devet. Odvisno od razmer v družini. Bolj ko je družina revna, več otrok ima. V naselju, kjer sem nazadnje delala, so imele tri romske družine osem oziroma devet otrok. Živeli so v prikolici. Težko si predstavljate: brez elektrike in tekoče vode, brez kuhinje, brez oken in vrat, po tleh le umazane odeje, na katerih spijo otroci in v resnici vsa družina.

Romske ženske dobijo vrednost šele, ko rodijo in postanejo mame. Zato se trudijo čim prej zanositi in roditi.

Spomnim se primera izpred nekaj let: dojenček je umrl v neogrevani baraki. Tudi takrat se je spraševalo, zakaj so mamo sploh odpustili iz porodnišnice, če so vedeli, da nima pogojev za bivanje.

Mame ne želijo ostati v porodnišnici; takoj po porodu želijo domov. Večina romskih žensk tudi nima nobene kontracepcije, ker jim moški tega ne dovolijo.
Njihova logika je, da če ženska jemlje kontracepcijo, ne rojeva, s tem pa družina izgublja otroške dodatke. Ženske tablete pogosto skrivajo; če jih moški najdejo, pride tudi do fizičnega nasilja.

Kaj bi bilo treba narediti takoj? Zunaj se pogosto sliši predvsem klice po sankcijah, a verjetno je rešitev bolj zapletena …

To, kar se zdaj govori, o dodatnih kaznih in sankcioniranju, je le gorivo na ogenj. Ne bo ustavilo niti rešilo ničesar. Najprej bi morali tisti, ki odločajo, pogledati realnost v naseljih: družinsko dinamiko od rojstva naprej, partnerstva, šolanje, izobrazbo. Iz tega stanja v naseljih izhaja vse. Kazni za Nerome in Rome so enake, le da jih slednji ne plačujejo. Sredstva, ki jih dobijo, so namenjena preživetju in jih ni mogoče odtegniti za plačilo kazni. Enako je s kaznimi za nepošiljanje otrok v šolo: starši kazen prejmejo, a ker nimajo sredstev, ostane neplačana. To je enako, kot da je sploh ne bi bilo.

Se pravi, bi bilo treba spremeniti sistem?
Da, absolutno. Otroški dodatki so pravzaprav napačno zastavljeni. Slišala sem izjavo mame iz naselja: »Otroke imamo, ker prinašajo denar.« Ta ista gospa je prišla k svetovalni delavki v večnamenski center s tremi otroki in z odločbo. Gospa ni vedela niti tega, koliko so stari njeni otroci niti ali bi že morali hoditi v šolo. Razmišljajo drugače kot mi: delo jim ni vrednota, šola jim ni vrednota. Želeli bi si denarja in lagodja, brez da bi za to veliko naredili.

Kazni za Nerome in Rome so enake, le da jih slednji ne plačujejo. Sredstva, ki jih dobijo, so namenjena preživetju in jih ni mogoče odtegniti za plačilo kazni.

Katere dejavnosti se izvajajo v naseljih in kakšen je njihov učinek?
Dejavnosti je ogromno: delavnice za otroke in starše, svetovanje, klici in naročanje zdravnikom, organizacija prevozov … Mi smo bili tam za učno pomoč in povezavo s šolo ter svetovalno službo. Posredovali smo pri starših, da mora otrok v šolo. A hkrati smo reševali druge stiske: spore, tudi fizične. Pogosto smo bili sami ogroženi.

Kako boste na Dolenjskem v prihodnje sobivali z Romi? V Pomurju so težave prej izjema kot pravilo. Tudi znani Romi so na družbenih omrežjih kritični do dolenjskih Romov in do države, ki po njihovem mnenju vzdržuje to stanje.
Tam je povsem drugačna situacija kot na Dolenjskem. Projekti v naseljih zgolj blažijo situacijo, pa še to tako, kot bi šli z zalivalko za rože gasit gozdni požar. Celoten državni aparat to pravzaprav omogoča.

Bi lahko rekli, da so tudi Romi sami žrtve, predvsem otroci?
Seveda. V romskih skupnostih vlada močna hierarhija moči, tako ekonomske kot tudi fizične. Bolje situirani Romi so pogosto nasilni do revnejših in jih izsiljujejo. Revni živijo v prikolicah brez možnosti legalnega električnega priključka, zato elektriko na črno napeljejo od soseda, ta pa jim zaračunava večkratnik običajne cene. Tako so nenehno v dolgovih. Na eni strani imaš te revne, ki prosjačijo in brskajo po smeteh, na drugi pa peščico, ki se ukvarja s preprodajo drog in orožja ter se vozi z dragimi avtomobili.

Gre dobesedno za mafijo?
Da. V Šmihelu sem pred hišami videla avtodome. Sami Romi so mi razložili, da se pred poletjem odpeljejo proti Italiji in se vrnejo z robo za prodajo. In da imajo Romi toliko orožja, kot ga nima cela slovenska vojska. Novomeščani že leta poslušamo streljanje, ki prihaja iz romskih naselij.

Če pri sobotnem napadu ne bi prišlo do smrti, bi se stvari najbrž nadaljevale kot doslej. Imate upanje, da se bo zdaj kaj konkretno spremenilo, ne le večja prisotnost policije?
V Novem mestu je trenutno kot na vojnem območju, s policijskimi vozili iz vse Slovenije. Danes bo izredna občinska seja s predstavniki različnih ministrstev. Mislim, da se bo moralo nekaj spremeniti. Stanje, ki ga imamo sedaj na naših ulicah, je vsakdanje stanje iz romskih naselij. Dokler se je dogajalo tam, se ni nihče posebno oziral na to. Zdaj, ko je prišlo ven iz naselij in eskaliralo, smo se zganili.

V romskih skupnostih vlada močna hierarhija moči, tako ekonomske kot tudi fizične.

Vendar pa tisti, ki delate na terenu, že dolgo opozarjate na resne težave. Ali gluhota in romantične predstave ljubljanskih uradnikov podaljšuje agonijo domačinov in nenazadnje tudi Romov?
Gre za nekakšno zaščito in pozitivno diskriminacijo. Direktorica CŠOD, kjer sem bila zaposlena, je imela, preden je prvič prišla v naselje, predstavo o Romih kot miroljubnih ljudeh, ki sedijo ob ognju, pijejo kavo, kadijo, pojejo in plešejo. Taka predstava je pogosto v glavah ljudi, ki pišejo romske projekte. Nekaj uslužbenka na ministrstvu za šolstvo mi je v telefonskem pogovoru dejala: »Te projekte pišejo ljudje, ki Roma še nikoli niso videli in o Romih nič ne vedo.« Na terenu naj bi delal z otroki po Montessori pristopih, medtem ko otrok pride lačen, prezebel in tako zanemarjen, da ob njem komaj dihaš, ker se enostavno nima kje umiti.

Bistvo naših izvedb je bila lista prisotnosti. Več podpisov si zbral, uspešnejši naj bi bil projekt. Če je bila zraven še lepa objava za Facebook, še toliko bolje. To je merilo uspešnosti projekta.

Vi osebno – imate upanje za Rome?
Jasno. Romi so tukaj, živijo z nami že desetletja. Prišli pa smo do točke, ko je treba na obeh straneh nekaj spremeniti.

Imate kakšno lepo zgodbo iz svojega dela z Romi?

Seveda. Zaposlena sem na osnovni šoli v Šentjerneju. Trenutno smo vključeni v mednarodni projekt programa Erasmus+, oktobra pa smo v sklopu dejavnosti projekta odpeljali 20 učencev na izmenjavo na Poljsko. Vključili smo tudi učence z manj priložnostmi. Prvič se je pridružil romski deček. Prvič je potoval tako daleč, bival je pri družini, kjer sta oče in mama veterinarja. Odstopili so mu svojo sobo, sami pa spali na kavču. Ko sem mu pred odhodom pomagala spakirati, me je vprašal, ali mislim, da bo na Poljskem kaj narobe, ker je Rom. Vrnil se je s čudovitimi vtisi. Z družino, pri kateri je bival, so zgradili izjemno dober odnos. Deček je sestram prinesel darila, ki jih je kupila gostiteljska družina. Čudovita izkušnja. Iz takih mikro zgodb se lahko potem tudi v eni sami generaciji marsikaj spremeni.

Romski otroci ne smejo izgubiti prihodnosti zaradi zločinov posameznikov. Res pa je, da jim jo pogosto jemljejo že lastni starši in skupnost.

Kaj bi spremenili za romske otroke od rojstva naprej, če bi imeli možnost na ravni zakonodaje?
Težko govorimo samo o romskih otrocih. Vsi otroci, ki živijo v neprimernih razmerah, potrebujejo osnovno: hrano, streho nad glavo, toplo in mirno okolje ter starše, ki so zgled. Dodatno žalostno dejstvo je, da rejniške družine ne želijo vzeti romskih otrok. Romski starši pogosto niso zmožni biti zgled, zato imamo iz generacije v generacijo slabše razmere.

Kako prekiniti generacijske travme?
Gre za hude, prenosljive travme. Iskreno, ne znam dati enostavnega odgovora. Treba se bo lotiti iz vseh smeri: stanovanjska problematika, šolanje, zaposlitev, vzgoja, osnovna infrastruktura. Nekateri otroci živijo brez vode in elektrike.
Skrbi me, da se bo nasilje nekaterih posameznikov vrnilo kot novo nasilje. Ob komentarjih, da bi naselja zravnali z zemljo, ljudi pregnali ali postrelili, me je strah. Upam, da bodo takšni glasovi v manjšini in da se bodo stvari začele mirno reševati.

Romski otroci ne smejo izgubiti prihodnosti zaradi zločinov posameznikov. Res pa je, da jim jo pogosto jemljejo že lastni starši in skupnost.

Se pogosto zgodi, da policija nekaj sproži, potem pa se stvari na sodišču ustavijo?
Da. Imam občutek, da sodišče ne opravi svojega dela. Nihče ne prevzame odgovornosti.

Mediji se včasih spravijo na kakšnega policista zaradi napačno vodenega postopka, sodniki pa so nedotakljivi.

Začudila sem se ob primeru odvzema otrok v naselju, kjer sem delala. CSD je preveril stanje pri družini, v vrtcu, pri svetovalni delavki. Prišla je odločba za odvzem. Družina se je pritožila in do odvzema ni prišlo. Šlo je za tri otroke, ki bi jih morali odvzeti. Bili so podhranjeni, prezebli in na vse načine zanemarjeni. Grozljivo.

Kako ste osebno predelali žalostne zgodbe, ki ste jim bili in jim ste priča?
Ugotovila sem, da jih še nisem. Ko sem prebrala, kaj se je zgodilo Alešu, ki sem ga poznala, sem razmišljala, sedla za računalnik, pisala pet ali šest ur, šla prižgat svečko, nekaj izbrisala in objavila zapis. Sprva ga sploh nisem nameravala objaviti, ker sem mislila, da vsi že vedo vse to. Izkazalo se je drugače. Šokiralo me je, da ljudje ne vedo, kaj se dogaja v sosednji ulici. Romska naselja so nevidna, tja skoraj nihče ne hodi.
Upam na najboljše. Da bodo prihodnje generacije živele bolj človeško, v človeku primernih razmerah. Da bodo ti otroci imeli možnost odrasti v ‘normalne’ otroke. Ne s toliko nasilja, besa in zakopanih stvari v sebi, ki se potem razlivajo navzven.