Sandi Horvat: “Romski otrok ni napaka v sistemu, ampak je otrok, ki ima potencial.”

Foto: osebni arhiv

Sandi Horvat je novinar, urednik in voditelj radijskih ter televizijskih oddaj na RTV. Je tudi predavatelj in motivacijski govornik,fotograf in avtor več knjig. Sandi je tudi Rom: izobražen, uspešen in predsednik Romskega akademskega kluba. V intervjuju nam pokaže manj vidni obraz romske skupnosti – mnogi Romi živijo povsem običajno življenje, hodijo v službo, skrbijo za družino in so povprečni državljani. Dotaknila sva se tako njegove osebne zgodbe in poti do izobrazbe kot tudi izzivov, s katerimi se soočajo številni Romi na svoji poti odraščanja in izobraževanja.  

Ste univerzitetno izobraženi in tudi predsednik romskega akademskega kluba. Nam lahko za začetek zaupate svojo osebno zgodbo, povezano z vašim izobraževanjem?

Moja izobraževalna pot se je začela povsem običajno. Najprej vrtec, nato osnovna šola. Prvih sedem razredov sem obiskoval v Kranjski Gori. Takrat sploh nisem vedel, da sem Rom. Bil sem samo eden izmed učencev. Imel sem prijatelje, normalno sem se družil v šoli in izven nje. Nič ni nakazovalo, da bi bil v kakršnem koli smislu drugačen.

Potem pa smo se preselili v Prekmurje, v romsko naselje. Tam sem obiskoval osmi razred, kar je bil takrat še zadnji razred osnovne šole. Prav tam sem prvič slišal, da sem Rom. Star sem bil trinajst let. Danes, ko gledam nazaj, mi je jasno, kako močno je to vplivalo name. Kar naenkrat sem nase začel gledati skozi predsodke, ki sem jih nezavedno že prej pobral iz okolice.

Kateri predsodki so vas najbolj prizadeli?

Najbolj tisti, ki Romom odrekajo sposobnost za šolo in uspeh. V sebi sem začel nositi prepričanje, da bodo drugi, če bodo izvedeli, da sem Rom, mislili, da nisem pameten, da ne bom zaključil šole, da iz mene ne bo nič. Čeprav se doma o tem sploh nismo pogovarjali, sem te stvari tiho nosil v sebi.

Tisto leto sem si rekel, da bom dal vse od sebe. Ne zato, da bi sebi kaj dokazal, ampak zato, da bi dokazal drugim, da tudi Romi lahko dosežemo dober učni uspeh. Nisem želel, da bi me kdo zaradi moje narodnosti podcenjeval ali zaničeval. Na koncu sem bil v obeh paralelkah edini učenec z odličnim uspehom v osmem razredu.

Od kod vam ta močna zavest o pomembnosti izobrazbe?

V največji meri po zaslugi očeta. Bil je Rom in mi je, bolj z dejanji kot z besedami, pokazal, kako pomembna je šola.

Kako pa je potekala njegova pot do izobrazbe?

Vem, da je končal osnovno šolo v Prekmurju, nato pa se že pri štirinajstih odpravil na Bled v srednjo gostinsko šolo. Danes si težko predstavljam, kako je bilo takrat, v 70. letih, oditi na drugi konec države, v povsem neznano okolje. Še posebej za Roma. Sprašujem se, kako je bilo moji babici, ko je njen sin odšel 300 kilometrov stran. V šolo, ne v službo. Žal teh vprašanj nikoli nisem zastavil, ko sem imel še priložnost.

Je bil vaš oče v tem smislu izjema znotraj svoje družine?

Mislim, da je bil. Končal je srednjo šolo, med prakso dobil zaposlitev v Kranjski Gori in tam ostal. Vem, da je bil izjemno družaben človek, poln energije, vedno nasmejan. Ljudje so ga imeli radi. Znal je več tujih jezikov in zanje navdušil tudi mene. Ko smo potovali, je brez težav govoril italijansko, nemško …

Oče je danes že pokojni …

Ja, žal res. Zdaj mi je žal, da nisem bolje izkoristil časa z njim. Ostaja pa močno sporočilo, ki mi ga je predal s svojim zgledom. Da izobrazba odpira vrata. In tudi da Romi lahko pišemo drugačne zgodbe.

Mislim, da romski stari starši pogosto nezavedno prenesejo svoje rane in strahove na otroke. In ti otroci naprej, na svoje otroke.

Po osnovni šoli ste potem nadaljevali šolanje na gimnaziji. Kako ste doživeli ta prehod?

Res je. Po osnovni šoli sem se vpisal na gimnazijo. Znova sem menjal okolje, sošolce, učitelje. Že v osmem razredu sem imel nemščino kot prvi tuji jezik, jaz pa sem iz Kranjske Gore prišel z angleščino. V gimnaziji sem spet imel angleščino, kar je pomenilo novo menjavo skupine, spet nova razredna skupnost, spet nova predstava o tem, kdo sem in od kod prihajam.

Ste se takrat že upali predstaviti kot Rom?

Ne. Takrat nikakor ne. Dve leti sem vlekel gorenjski naglas, dokler sem ga še lahko. Če so me vprašali, sem rekel, da sem iz Vadarcev na Goričkem, in to je bilo to. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi moji sošolci lahko že poznali Rome. Da bi jih mogoče celo imeli za prijatelje. Da jim morda sploh ni pomembno. Teh vrat nisem odpiral in tudi vprašanj nisem postavljal.

V gimnaziji sem bil preprosto “Sandi iz Kranjske Gore, ki se je preselil na Goričko”. Dokler se ni začelo nekaj, česar prej nisem razumel. Ko živiš v nekem okolju, sčasoma začneš spontano prevzemati naglas. Prekmurščina se je počasi zlila z gorenjščino. Česar pa takrat nisem vedel, Romi govorimo nekoliko drugačno, bolj razvlečeno prekmurščino. In že po načinu govora te v Prekmurju lahko nekdo prepozna kot Roma. V drugem letniku me je tako sošolka dobesedno postavila pred zid, ko je rekla: “Ti pa govoriš, kot govorijo Cigani, ne?” Tisti trenutek je bil zame šok. Od takrat sem še bolj pazil, kaj govorim, kako govorim.

Pa ste komu vendarle zaupali?

V tretjem letniku sem povedal eni sošolki. Bila je edina, ki sem ji zaupal. In njen odgovor si bom zapomnil za vse življenje. Rekla je: “Sandi, bolj ko si mešan, boljši si.” Tisti stavek me je zaznamoval. Dal mi je občutek, da je vredno biti to, kar sem. Da ni nič narobe z mano.

Začutil sem veliko olajšanje. In hkrati ogromno težo vseh strahov, ki sem jih leta nosil v sebi. V zadnjih mesecih veliko berem o generacijskih travmah. Mislim, da romski stari starši pogosto nezavedno prenesejo svoje rane in strahove na otroke. In ti otroci naprej, na svoje otroke. Te vzorce sem začel prepoznavati šele kasneje.

Če si od začetka zaprt v en sam svet, ne moreš videti možnosti zunaj njega.

Na kakšen način se ti vzorci kažejo?

Ko danes govorim z mnogimi Romi, opazim, kako globoko zakoreninjeni so določeni strahovi in omejitve. Pa jih večina sploh ne prepozna, kaj šele da bi jih znali nasloviti ali preseči. Si predstavljate otroka, ki celo otroštvo preživi zgolj v romskem naselju? Njegov svet je omejen na pot do šole in morda do trgovine. In to je vse, kar pozna. Jaz sem imel srečo, v otroštvu sem potoval, hodil na morje, spoznaval svet.

Za otroke, ki te možnosti nimajo, je vse to nepredstavljivo. Zato ni čudno, da nimajo večjih ambicij ali ciljev. Če ne vidiš, kaj svet lahko ponudi, tega niti ne moreš sanjati. In ko sem sam nekaj let izvajal učno pomoč v romskih naseljih – to je bila prva dnevna dodatna učna pomoč v Sloveniji, ki jo je v sklopu nacionalnega projekta izvajal tudi Romski akademski klub – sem to dojel še bolj jasno.

Kaj vas je tam najbolj presunilo?

Ponavljajoč se vzorec. Otroci, ki niso imeli stika z ničemer zunaj naselja. Starši, ki niso imeli možnosti ali znanja, da bi otrokom pomagali pri šolskih nalogah. Takrat sem se začel še bolj spraševati, kako težko mora biti nekomu, ki nima niti osnovne opore doma.

Ste čutili to razliko med sabo in temi otroki?

Absolutno. Sam sem imel možnosti in pogoje, ki jih marsikdo ni imel. Starša sta me podpirala, kljub revščini v kateri smo živeli, je bila izobrazba doma vrednota. Mnogi otroci na jugovzhodu Slovenije, te opore nimajo. Tam družba pogosto zavrača Rome. In če starši niso izobraženi, ne poznajo sistema, ne razumejo pomena šolanja, potem izobrazba preprosto ni vrednota. Ker tudi ne more biti.

Se vam zdi, da se o tem premalo govori?

Pogosto v medijih, v poročilih pokažemo le svetle plati. Radi rečemo, da je Prekmurje primer dobre prakse. Pa ni vedno tako. Tudi pri nas imamo sive in črne lise, ki jih raje skrijemo. Radi stereotipiziramo, se norčujemo, delamo dogodke, ustanavljamo društva, a realnost ostaja. In ta realnost je za marsikoga zelo težka.

Spomnim se, da sem v srednji šoli zaradi strahu, da bi me razkrili, postal še bolj zadržan. Bil sem tih, nisem spraševal, tudi če nisem razumel snovi. Spomnim se, kako mi je v nekem trenutku celo grozil popravni izpit iz matematike. Profesorica me je vprašala, če mi je vse jasno. Sam pa sem, iz čistega strahu, samo prikimal. Nisem si upal reči, da ne razumem. Samo da ne bi izvedeli, kdo sem v resnici.

Če se rodiš v naselju, kjer nihče ni končal srednje šole, ti niti ne veš, da je to sploh realna možnost. Tvoj horizont se ustavi pri tistem, kar vidiš okoli sebe.

In kljub temu ste vztrajali …

Da, ker sem imel zaledje. Ampak zdaj, ko poznam razmere, vem, kako izjemno težko je tistim, ki nimajo niti tega. Če ne bi imel podpore doma, tudi sam najbrž ne bi uspel.

Danes se tega veliko bolj zavedam. Imel sem privilegij, da sem otroštvo preživel zunaj romskega naselja. Imel sem širši stik s svetom. Lahko sem opazoval, primerjal, razumel razlike. In to mi je dalo neko notranjo orientacijo, kam želim. Mnogi tega nimajo. Če si od začetka zaprt v en sam svet, ne moreš videti možnosti zunaj njega.

Se pravi, sistemske neenakosti ne izvirajo zgolj iz predsodkov, ampak tudi iz okolja, v katerem otrok odrašča?

Točno to. In najhuje je, da sistem ta okolja pogosto vzdržuje. Ali pa jih ignorira. Poglejte, govorimo o socialnih položajih, ampak nočemo govoriti o razrednih razlikah. O tem, kako izobrazba in družbeni kapital določata možnosti posameznika. Če se rodiš v naselju, kjer nihče ni končal srednje šole, ti niti ne veš, da je to sploh realna možnost. Tvoj horizont se ustavi pri tistem, kar vidiš okoli sebe.

In ravno zato ste se vključili v projekte učne pomoči?

Da. Tri leta sem bil neposredno vključen v projekt dnevne dodatne učne pomoči. To je bil prvi tovrstni program v Sloveniji. Mi smo šli v naselja, ne da bi jih ocenjevali, ampak da bi jih razumeli. Nismo želeli “učiti”, želeli smo podpreti. Otrokom ponuditi nekaj, česar doma pogosto ne morejo dobiti. Stabilnost, zaupanje, spodbudo.

Kakšen napredek ste opazili pri otrocih, ki so bili vključeni v takšno pomoč?

Velike. Otroci so potrebovali čas, da so se sploh začeli sproščati. Sprva so tiho sedeli, niso spraševali, niso si upali povedati, da česa ne razumejo. Zelo podoben vzorec, kot sem ga sam poznal iz srednje šole. Ampak ko so začutili, da jih nihče ne bo obsojal, da jih ne bomo ponižali, so začeli rasti. Najprej osebnostno, potem tudi učno.

Za te otroke ste bili vi pravzaprav živ dokaz, da je mogoče živeti tudi drugače?

Morda. Nikoli se nisem postavljal nad njih. Nisem želel biti “uspešen Rom”, ki pridiga drugim. Prej sem želel reči: tudi jaz sem imel strahove, tudi jaz sem kdaj molčal, ko bi moral spregovoriti. Ampak danes sem tukaj in hočem, da veste, da se da. Da imate pravico do več kot to, kar vam je bilo dano ob rojstvu.

Se vam zdi, da ima romska skupnost danes dovolj zavedanja o moči izobrazbe?

Ne, žal ne. Deloma zato, ker izobrazba v mnogih romskih okoljih ni predstavljena kot vrednota. Če ti nihče ne razloži, zakaj je pomembna, zakaj je dolgoročno dobra, potem jo vidiš kot breme. Kot nekaj, kar te sili, da se odpoveš delu svoje identitete. In pogosto to res tako izgleda, saj je šolski sistem postavljen po meri večinske družbe.

Torej ne gre zgolj za to, da Romi “nočejo v šolo”?

To je povsem zgrešen pogled. Gre za to, da sistem pogosto sploh ni grajen tako, da bi Romom omogočal varno učno okolje. Od jezika, do vsebine, do pristopa. Če otrok že v osnovni šoli doživi večkratno zavrnitev, od učiteljev, vrstnikov, družbe … se zapre vase. In ko se zapre, težko verjame, da je izobrazba pot naprej zanj osebno.

Kakšen bi po vašem mnenju moral biti prvi korak k spremembi?

Najprej moramo prenehati gledati na Rome kot na problem, ki ga je treba rešiti. Romski otrok ni napaka v sistemu. Je otrok, ki ima potencial. Če mu ga pomagamo razviti, bo zrasel. Če ga zatremo, bo tiho. In tišina je nevarna, ker pomeni odpoved upanju. Potrebujemo vključujoče učitelje, podporno okolje, dolgoročno strategijo. In predvsem moramo nehati z idejo, da mora Rom postati kot večinski Slovenec, da bo “sprejemljiv”. Ne, mora postati najboljša verzija sebe kot Rom.

Če pa pogledamo čisto konkretno, učiteljica, ki uči romske otroke: kaj lahko naredi, da bi otroci imeli boljše izhodišče?

Prvi korak: zgraditi zaupanje. Ampak ne na roditeljskih sestankih in ne s formalnostjo. Povabite starše na kavo, pojdite v naselje na neformalno druženje. Dajte jim priložnost, da vas spoznajo kot človeka. Prvič prideta dva, drugič sedem. Čez leto jih bo petnajst. Ko imate starše na svoji strani, imate podporo, ki je nobena učna pomoč ne more nadomestiti.

Moramo nehati z idejo, da mora Rom postati kot večinski Slovenec, da bo “sprejemljiv”. Ne, mora postati najboljša verzija sebe kot Rom.

Ampak romski pomočniki so vendarle v šolah. Ali ne bi morali oni igrati te vloge povezovanja?

Bi. Ampak prepogosto so reducirani na vlogo spremljevalcev, pomočnikov pri malici. Romskega pomočnika bi morali obravnavati kot most med šolo in družino. Naj bodo prisotni pri vseh ključnih stikih. In še nekaj: tudi izvajalci učne pomoči pogosto nimajo stika z njimi, ker so zdaj zaposleni sistemsko, ne več projektno. Izgublja se povezava med šolo in skupnostjo. Bi si pa upal trditi, da je trenutno na delovnem mestu romskega pomočnika zaposlenih več neromov kor Romov.

Torej rešitev ni v tem, da imamo projekt. Rešitev je v odnosih.

Točno. Ko smo včasih rekli “delavnica”, ni prišel nihče. Ko smo rekli “kava in keksi na igrišču z otroki”, so prišli vsi. In tam smo opravili največ. Ljudje morajo čutiti, da jim želite dobro. Ne da jih obdelujete za potrebe poročila. Zaupanje, odnos, pogovor. To je vstopna točka.

Izvajate tudi motivacijska srečanja za mlade Rome. Kako jih nagovorite?

Povsem človeško. Najprej šala na moj račun, da se sprostimo. Potem pa se začne zgodba. Kažem slike s potovanj – New York, Amerika, letala … Vprašam, kdo bi šel. Vsi. Pa veste, kako do tja? Šola, služba, denar, zemljevid, letalo. Za teden v Ameriki potrebuješ vsaj osnovno šolo. In oni sami pridejo do tega. Sami ugotovijo, zakaj je znanje pomembno.

Če pomagaš enemu, si naredil dovolj. Potem bo ta en pomagal naprej.

Tak pristop deluje?

Absolutno. Ko govorimo o poklicih, sanjah, jim rečem: »Povejte, kaj bi radi.« Narišemo pot do tja. Jasno, v prostoru so moški posebej, ženske posebej. Vedno obstaja nekdo, ki govori v imenu skupine, tistega moram pridobiti. Ko ga pridobim, imam vse.

Potem jih izzovem. Dva sta me dodala na Facebook in sem jima rekel: »Čez pol leta se vrnem in preverim, ali si naredil korak.«

Eden je dovolj. Zaradi enega, ki je začel razmišljati, se splača zbuditi ob štirih zjutraj in se peljati tri ure do njih. Če iz vsakega obiska pride en Rom, ki nekaj naredi iz sebe, sem zadovoljen. Ampak veste, kaj je paradoks? Danes imamo izobražene Rome, mi sami pa nikoli nismo imeli takšne podpore kot obstaja danes. Vse, kar smo imeli, je bila naša volja in podpora staršev. Zdaj pa imamo vse te mehanizme, pa se zdi, da hodimo nazaj.

Za konec: ob vsem tem, kar veste, kar ste doživeli in kar počnete – kaj bi želeli, da ostane v glavi učitelju, socialnemu delavcu, novinarju, politiku?

Da naj ne iščejo rešitev v birokraciji, ampak v ljudeh. Da stopijo v naselje. Povabijo ljudi na kavo. Da se vprašajo: kaj bi meni pomenilo, če bi me družba vsak dan opominjala, da sem »drugačen«? Da spustijo ego in poslušajo. Da pogledajo, kdo je na drugi strani. In da vedo: če pomagaš enemu, si naredil dovolj. Potem bo ta en pomagal naprej.