Foto: CanvaTako kot obstajajo hčerke, ki so se ob očetih naučile, kaj pomeni biti ljubljena in spoštovana, obstajajo tudi hčerke, ki so iz domačega okolja odnesle povsem drugačna sporočila. Nekatera dekleta so odraščala ob očetih, ki so svojo ženo spoštovali, jo varovali in ji bili opora. Videla so, kako se v družini gradi zaupanje, kako se nežnost in spoštovanje kažeta v dejanjih, ne le v besedah. Druga dekleta pa so bila priča posmehu, hladnosti ali izbruhom jeze in so iz tega potegnila boleče lekcije o tem, kaj naj pričakujejo od moških v svojem življenju.
Vsak oče se mora zavedati, da je njegovo vedenje za njegovo hčerko učbenik odnosov. Kar oče počne v njeni prisotnosti, postane njen notranji kompas. Zato so spodnja pravila več kot le stvar vljudnosti. So temelj, na katerem bo zraslo njeno razumevanje ljubezni, bližine in lastne vrednosti.
1. Bodite spoštljivi do njene mame
Ne glede na to, ali sta z mamo vaše hčerke skupaj ali živita narazen, je spoštljiv odnos do nje ključen. Ko očetje ponižujejo, omalovažujejo ali se posmehujejo materi svojega otroka, deklici sporočajo, da ženska ni vredna topline in priznavanja. S tem se nezavedno normalizira zaničevalen odnos, ki ga bo zelo verjetno kasneje sprejela kot nekaj običajnega. Otrok potrebuje vzor, da ljubezen ne izgine ob prvem konfliktu, temveč išče poti do dogovora.
2. Ne kritizirajte ženskih teles
Hči ne bi smela nikoli slišati svojega očeta, da o ženskah govori skozi prizmo kilogramov, gub ali oblačil. Negativni komentarji o teži ali izgledu zarežejo globoko. Prenašajo sporočilo, da je vrednost ženske odvisna od njene zunanjosti. To ni le nevljudno, je tudi škodljivo za samopodobo. Tudi šaljive pripombe niso nedolžne. Preusmerjajo pozornost na videz in zameglijo pomembnejše kvalitete, kot so dobrota, radovednost, pogum in delavnost. Pred otroki se vzdržite ocenjevanja teles znancev, sorodnikov in naključnih mimoidočih. Če želite pohvaliti, pohvalite trud, ideje, pogum ali prijaznost.
3. Ne podcenjujte njenih čustev
Pogosto slišimo, da deklice jokajo za malenkosti ali da pretiravajo. Takšne izjave zaprejo vrata zaupanju. Če odrasli občutke minimaliziramo, se otrok nauči, da so njegova doživetja nepomembna in da se mora potolažiti sam. Bolj zdravo je, da čustvo poimenujemo in ga sprejmemo. Vidim, da si žalostna. Povej mi, kaj se je zgodilo. S tem je ne razvajamo, temveč je učimo čustvene pismenosti. Hči potrebuje izkušnjo, da je slišana in da je ob njej nekdo, ki zmore mirno držati prostor tudi takrat, ko je njej težko.
4. Ne izgubite nadzora nad svojo jezo
Jeza je legitimno čustvo, a odrasli smo odgovorni za svoje vedenje. Kričanje, žaljenje, loputanje z vrati in grožnje ranijo, tudi če niso usmerjeni neposredno v otroka. Deklica se iz tega nauči, da je bes moškega nekaj normalnega in neizogibnega. Boljša pot je, da jezo opazimo, umirimo in izrazimo z besedami. Potrebujem pet minut, da se umirim. Pogovor nadaljujeva, ko bom zmožen govoriti mirno. S tem pokažemo, da je samoobvladovanje možno in da napetost ni izgovor za nasilne izbruhe.
5. Bodite čustveno dostopni
Hladnost, odmik in pomanjkanje nežnosti puščajo vtis, da moški ljubezen kažejo skopo ali sploh ne. Hči bo lahko pozneje sprejemala drobtinice pozornosti, saj je to sliko spoznala od doma. Topla beseda, objem, stisk roke in iskren interes za njen svet gradijo občutek varnosti. Nič zapletenega, le dosledna prisotnost. Ko oče vpraša, kako je bilo v šoli, in zares posluša, ko se nauči njenega humorja, ko si vzame čas za skupno dejavnost … gradi njeno notranjo gotovost in samozaupanje.
Ne popolnost, ampak prisotnost
Hči vas ves čas opazuje. Iz vašega glasu, pogledov, odzivov in tišine sestavlja zemljevid odnosov. Bodi tak moški, kakršnega bi ji privoščil ob sebi. Tak, ki zna spoštovati, se opravičiti, se zadržati, prisluhniti in biti nežen. Pogosto ponovimo vzorce iz svoje primarne družine. Prav zato je dragoceno, da ste vi tisti, ki prekinete škodljive navade in ustvarite nove. Na tej poti ne potrebujete popolnosti, temveč pripravljenost na učenje. Vaša doslednost bo zanjo verjetno najlepše darilo otroštva.
Oglejte si tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Tatjana Jakovljević: Preveč pozornosti otroku dela več škode kot koristi
Dr. Andrej in ddr. Verena Perko: “Očetova naloga je, da otroke odtrga od matere in jih pošlje v svet”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
A pred sinom je pa oče lahko nespoštljiv do sinove mame, kritizira/komentira ženska telesa, minimalizira oz. zanemarja otrokova čustva, je čustveno nedostopen in ne kaže čustev, razen izbruhov jeze? Najbrž ne. Biti oče pomeni, da tudi SINA na enak način naučiš, kako ravnati prav, najbolje z zgledom, kot ste zapisali na koncu. Vzgoja otrok bi morala biti za oba spola enaka – en spol z zgledom naučiš, kako je treba ravnati/se obnašati, drugemu pa s tem postaviš standard, ki ga bodo iskali pri partnerju.
Se strinjam. Oče mora paziti tudi, kako se obnaša pred sinom. Sinovi oponašajo očete.
Tako kot se oče obnaša do svoje žene, takega odnosa se bo navzel tudi sin in se bo tako obnašal do žensk. Velja za oba spola.
Najbolj vzgajamo z zgledom. Če starši grdo, prostaško govorijo, preklinjajo, besnijo, se bodo tako obnašali tudi otroci. Ker jim je to poznano.