O možu pa samo najlepše

Foto: Shutterstock

Že od nekdaj me je motilo zbijanje šal čez moške in ženske, poudarjanje tega, da je s poroko »konec življenja in svobode«, da o nadevanju okov niti ne govorim. In še najbolj mi je šlo na živce opravljanje sozakoncev pred drugimi.

Kakor se je razvijal moj zakon, se je razvijal tudi moj odnos do tega. V prvih letih je pri nama vse šlo tako po maslu, da je bilo že kar kičasto. Šele krepko v drugem desetletju so se pojavile stvari, ki so naju ranile in bolele. Priznam, tu in tam sem si dovolila o tem s kom spregovoriti, mu potožiti. Spovednika ne štejem v ta krog. Govorim o prijateljicah, najožjih, zaupnih.

Kdo sem jaz, da o svojem možu grdo govorim?

Rešitev se skriva samo in izključno v najinem pogovoru, razločevanju, solzah in spravnih objemih.

Kako prijetno je bilo pogovarjati se o tem z nekom, ki me ima rad, ki me po žensko razume, ki je zanesljiv in dobronameren. Vsake toliko sem se malo »razbremenila« in se počutila razumljeno. Pravzaprav je bilo na videz vse lepo in prav. Dokler mi nekoč prijateljica ni rekla, da vidi, da nič ni idealno, niti midva z možem, niti on sam ni tako super, kot si je predstavljala prej. To me je v hipu streznilo. Čeprav je bila ta ženska zanesljiva oseba in so stvari ostajala znotraj najinega kroga, sem se vprašala – kdo sem jaz, da o svojem možu govorim grdo (čeprav je šlo za precej nedolžno tarnanje) in – kdaj sem dala dovoljenje, da o njem nelepo govori kdorkoli drug?

Saj je vendar on tisti, ki sem ga zavestno vzela v celotnem paketu, dobrem in slabem. Saj je vendar on tisti, ki zame in za nas skrbi, ki me res pozna in prenaša. On je tisti, s katerim sem stkala vez ljubezni in sva vanjo povabila Boga. Ni popoln, kup napak ima, ampak v tem sem mu enaka. Me pa z njim, nepopolnim moškim, veže zakrament. S prijateljico me veže sicer lepo prijateljstvo, ampak le–to ni zakrament. Zakon pa je.

Konec koncev – kaj pa sploh rešim, če potarnam komurkoli drugemu? Rešitev se skriva samo in izključno v najinem pogovoru, razločevanju, solzah in spravnih objemih.

Na nek način sem se ob tem spoznanju počutila kot po prevari. Res čutim, da so taki pogovori s tretjo osebo neke vrste nezvestoba.

Seveda se s tega vrednimi ljudmi, ki živijo okoli mene, pogovarjam tudi osebne stvari. Povem tudi o kakšnih nerodnostih, prepirih. Skušam pa paziti, da o možu govorim neprizadeto, čeprav sem v tistem hipu še tako jezna nanj. To si je namreč zaslužil s tistim trenutkom, ko sva si izrekla zaobljubi.

In sem se potegnila nazaj. Seveda se včasih še vedno počutim od moža povsem nerazumljena. Nekoč sem iskala rešitev v obliki katerega koli ušesa, ki bi mi prisluhnilo. Zdelo se je prikladno in najlažje. Danes veva oba, da je treba ob trenutkih, ko se povsem zaplezava, stopiti skupaj do modrega svetovalca, ki je obema blizu in vprašati za svet. In da potrebujeva več časa samo za naju.

Ni ne prikladno in ne najlažje. Je pa na dolgi rok osrečujoče in diši po zvestobi, predanosti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Jaz se strinjam z vsako besedo sogovornice.Ponovno se lahko zaljubiš,to ni greh a da potem nekoga vlečeš zanos to pa ni spremljivo,še posebno kadar so vmes že otroci.Moje mnenje je da se nekaj časa partnerja spoznava,vem da lahko pride do nesoglasja skozi leta a pogovor je še vedno mogoč,razen nasilja,prevare in alkohola.A ni bolj enostavno reči če teh pogojev ne izpolneš,ADIJO.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja