‘Sori, k mam familijo …’

Foto: Canva

Pri nas so tudi viroze dobrodošle. Posebno v zadnjem času, ko se najini najstniki »porihtajo« kar sami in okrog tega ni velike drame. Res pa je, da ko ostanejo doma se naša družinska dinamika krepko spremeni. Največkrat na bolje – saj vsi cenimo čas, ki nam je podarjen.

V minulem tednu so na vrata potrkali virusi in vsi trije so zboleli. Tako se v nedeljo zvečer nikomur nikamor ni mudilo, v ponedeljek sem gladko malo pozabila, da je zame običajen delovni dan in da bi bilo dobro, če bi se spravila k risalno-pisalni mizi. A ker sem sama svoj šef (in to ima veliko prednosti) me nihče ni preganjal k delu (kar včasih ni najbolje). Sproščeno sem se potikala po hiši in po malem klepetala zdaj z enim, nato z drugim in še na koncu še s tretjim. Mož take trenutke obravnava z vidika večnega humorista: »Ah, saj res! Kdo ob ponedeljkih sploh še hodi v šolo!«

Ko sem se našla, sem razdala vse knjige o vzgoji in sledila sebi ter otroku. Imela sem se fino in bolj kot so odraščali, bolj sem bila ponosna nanje. In nase.

A mami bo zraven?

Ko so drug za drugim ozdravljali in se vračali v šolske klopi, se je vse vračalo v ustaljene tire. Tik preden sem hčerko odpeljala nazaj v dijaški dom, sva se dogovorili, da se zaradi manjših dilem oglasi pri pediatrinji. Dobila je termin in skupaj sva se odpravili v ambulanto. Ker so, kot običajno, precej zamujali, sva v čakalnici imeli veliko časa. Med tem, ko je tu pa tam posnela kakšno fotko in zasnepala prijateljicam, sva  kramljali o resnih in manj resnih temah. Ko je bila končno na vrsti, sva se v ordinacijo odpravili kar skupaj – kar se nama je zdelo povsem naravno.

»A ti pa kar dovoliš, da je mami zraven?« je pripomnila pediatrinja še preden naju je uspela sploh pozdraviti. Sedla sem na »starševski stol« in se tam nemirno presedala. Na srečo je pediatrinja za trenutek odvihrala v sprejemno sobo, kajti sledila je izjava leta: »Ja, sori k mam familjo!« In bruhnili sva v smeh.

Spoznanje in hvaležnost

Posvet je potekal umirjeno in brez nepotrebnih pripomb, doma pa sem se zatopila vase in premišljevala. In zaključila: kakšna milost je odnose živeti tako sproščeno! Povezani smo med seboj, zaupniki smo si in prijatelji. Mi, starši s svojimi najstniki, jaz, kot mama, z mojimi otroki. Tako naravno nam je, da smo skupaj, da imamo drug za drugega čas in da se delimo življenja in doživljanja. Spreletelo me je spoznanje, da moji najstniki dobro vedo, da lahko računajo name, na naju oba. In da sem izpolnila točno to, kar sem si kot mati želela: biti pričevalka pristnosti, življenja, naklonjenosti ter svobodna, pripravljena odgovoriti na njihove stiske in pomagati uravnavati njihove potrebe. Uspelo mi je!

Ko sem se našla, sem razdala vse knjige o vzgoji in sledila sebi ter otroku. Imela sem se fino in bolj kot so odraščali, bolj sem bila ponosna nanje. In nase.

Strah materinstva

Ko pomislim, kako strah me je bilo postati mati! In kako sem se v prvih mesecih materinstva iskala! S težavo sem sestopila z ideje o materi v pristno materinstvo. Bila sem zaslepljena z nerealno podobo in posledično nisem bila sposobna vzpostaviti stika s svojim lastnim dojenčkom. Pravzaprav nisem vedela niti, kdo moj otrok v resnici je in kakšne so njegove duševne ter duhovne potrebe. A ko sem se našla, sem razdala vse knjige o vzgoji in sledila sebi ter otroku. Imela sem se fino in bolj kot so odraščali, bolj sem bila ponosna nanje. In nase.

Nepopolni smo, kiksamo ga po dolgem in po čez (posebno jaz), a na koncu nam vse služi za dobro. Vedno znova se iščemo, povezujemo, debatiramo in, kar se mi zdi najbolj pomembno, se ne skrivamo. Vse krize, stiske in dileme so okej, so za rast: o spolnosti, o odvisnosti, o nasilju, o drogah, alkoholi in zlorabah …

Opazka pediatrinje mi je pomagala ozavestiti to, kar živimo, kar imamo in kar smo. To je prava družinska sreča. Za to sem ji neskončno hvaležna. Jasno pa je, da tega samo s človeškimi močmi ne bi bilo. Brez božje milosti in ljubezni, med nami ne bi bilo tako, kot je. Hvaležna sem Bogu, ker nama je naklonil otroke, naju hranil z modrostjo in naredil za družino.

Pred nami je še nepoznano število dni, let, desetletji … kdo ve. Vendar po tem spoznanju, kako lepo nam je, dolžina življenja ne šteje. Šteje le trenutek in ljubezen, ki jo imamo med seboj.